Samospoštovanje
Koliko ga imate, kako ste ga pridobili? Zanimajo me predvsem tisti, ki ga niste imeli in ste ga potem pridobili. Kako, v kolikšnem času? Se da z branjem knjig kaj storiti na tem področju? Kako se rešiti iz te črne luknje, kako se rešiti raznih strahov, ki nastanejo ob napačnih predstavah, kako se znebiti napačnih predstav, itd? Predvsem me zanimajo ženska mnenja in njihove osebne izkušnje.
Samospoštovanje pride čez čas, ko redno ponavljaš pozitivne afirmacije (Sem dober, sem OK, sem samozavesten, sem uspešen itd.) ter vztrajno preganjaš negativne misli. Včasih pomaga tudi, če malo zaigraš, se obnašaš, kot da si samozavesten (čez čas se boš res začel počutiti tako). Hodi pokonci, vzravnaj hrbtenico, ramena nazaj, glavo gor, nasmeh na ustnice:)
No, saj ne sprašujem z sebe. Malo sem radoveden. Drugače pa mislim, da sebe dobro poznam. 😉
Po moje te afirmacije res delujejo…Js sem si nekaj časa vsak dan to ponavljala in sem ratala ful bolj samozavestna in tud na splošno bolj zadovoljna in srečna…Potem sem pa kr pozabla na to in sem spet postala zamorjena, boječa, sramežljiva…Bo treba res začet spet s tem…Bistvo je v tem, da se ti to potem usede v podzavest in tko potem deluješ- na podlagi tega kar misliš o sebi.
SomeOne, hvala, da si me spomnil na to 🙂
kr-ena napisal:
> Samospoštovanje se mi je povečalo, ko so me drugi ob poklicnih
> uspehih, pohvalili oz. mi dali vedet, da dobro delam.
>
> Šele ob potrditvi drugih sem začela verjeti da nekaj veljam.
> Morda je krivo to, da v otroštvu nisem dobivala spodbude od
> doma, sem bila redko pohvaljena, nikoli vzpodbujana,…
Kaj pa, ko te nekaj časa nihče ne bo direktno pohvalil? Upam, da nisi odvisna od tuje hvale in si prepričana sama vase ter ne rabiš potrditve drugih.
Čudovita si tudi če te drugi ne hvalijo in tega ne pozabi. Imej se rada.
Kaj pa ko nekdo pohvale ali komplimenta ne jemlje resno, ker se boji ali pa verjame da je bil ta podarjen le “zaradi lepšega” ali celo to jemlje kot zajebancijo. Kaj storiti potem?
V najstniških letih se mi zdi, da smo vsi ranljivi, vsi hočemo ugajat, zato pač stopamo na razne čudne poti (težave s hranjenjem, droga, alkohol, nekateri s ego dvigujejo s kurbanjem..)..pač vse da si IN in da si KUL…samospoštovanje pa je na zadnjem mestu oz. niti ne vemo kaj je to. Potem pač odraščamo, vsaka izkušnja je za nekaj dobra..nekateri se zavejo, skulirajo, odrastejo…drugi spet ostanejo večni buzeranti oz. ne najdejo stika s sabo in bluzijo celo življenje.
Samospoštovanje moraš najt v sebi, pač skušaš se učit na napakah in sprejemat pohvale, ki si jih zaslužiš. U bistvu moraš v svojih lastnih napakah videt pozitivne stvari in se nehat obremenjevat. To potrditev ti da lahko prijatelj, fant…začetek pa je odvisen od staršev in tega, kakšne vrednote in na kakšen način so ti jih vcepljali v mladosti. Potem pa je zraven še tvoja labilnost oz. pbčutljivost, kolk si dojemljiv za mišljenje okolice in kolk te njihove kritike ganejo.
Ne verjamem da se dajo te stvari naučit iz knjig, prej menim, da rabiš pb sebi močno osebo, ki te bo odločno podpirala oz. se boš v njeni družbi počutil drugače in začel drugače razmišljat..lahko psiholog, lahko prijatelj..pač nekdo ki se ne bo cmeril s tabo, ampak ti bo odločno povedal nekatera dejstva…seveda pa brez tvoje volje in želje po spremembi ne bo šlo…npr. če si sam sebi predebel, naredi kej zase…telovadi..bla bla. Dokler nimaš samozavesti, tudi samospoštovanja ne boš imel.
Moje mnenje.
Forum je zaprt za komentiranje.