samomor in darovanje organov
Tega odgovora verjetno tu ne boš našel, ker tako skoraj nihče ne razmišlja in takih izkušenj v bistvu ni. Vidi pa se, da si dober človek in bi rad, še po smrti nekomu pomagal. Žal mi je zate.
Tudi jaz sem osamljena, pred časom mi je umrl ljubljeni mož in nimam nikakršne volje več do življenja, ampak naj bo še tako hudo, nikoli tega ne bom naredila svojim otrokom, ker smo imeli tak primer v družini in sem videla kakšne strašne posledice je to pustilo na otroku, ki pa je zdaj že tudi pokojen (odvisnost).
Iz srca ti želim vse dobro, kjerkoli boš že…… objem…..
Želiš pomagati, ampak na tak način boš bolj težko. Si pomislil, da morda kdo potrebuje tvojo pomoč tudi na drugačen način? Da si lahko koristen? Obstaja ogromno društev in dobrodelnih organizacij, ki jim manjka prostovoljcev. Zavetišča živali, društva za pomoč raznim bolnikom (dementnim, po možganski kapi, itd.), organizacije za pomoč otrokom, starejše gospe, ki bi jim prav prišlo, da jim nekdo okoplje vrt, itd.
Ponudi pomoč kateremu od teh, lahko tudi tule na internetu. Ti se premalo zavedaš, koliko ljudi bi bilo veselo tvoje družbe in tvoje pomoči.
Vcasih se pocutim precej podobno kot avtor. Podobna situacija tud pri meni brezposelna in vedn zberem napacn folk za druzbo in me samo razocarajo ….
Ampak fentala se pa nebi ker se poserjem na ta gnil in bolan folk ki me obdaja. Vem da bom dobla sanso enkrat in zivela dostojno potem se bom pa s teh ljudi smejala kot se oni zdaj z mene.
Glej, vedno je nekakšen izhod. Kjer se zaprejo vsa vrata, se ponavadi odpre okno. Poišči si ustrezno strokovno pomoč, poskušaj si ponovno najti zaposlitev, poskrbi za svoje telesno in duševno zdravje. Smrt in davki sta najbolj sigurni stvari v življenju, ampak smrti ne prehitevaj, ker bo sigurno nekoč prišla. Osmisli si življenje. Še posebej, če imaš otroke, ne jim narediti tega gorja. Prav tako, če imaš še žive starše.
Če bi rad pomagal ljudem – pomagaj jim, dokler si živ. Možnosti je veliko.
Vse dobro ti želim.
O tem ne razmišljam kam bo naprej šlo, raje vidim da ne.
Podobno zadnji teden razmišljam, da bi še par mesecev živela potem naj me kdo hmm ja. Ne morem več, mi postaja pretežko. Do sedaj je kljub vseemu šlo, sedaj je počilo ven. Kriza na vseh področjih dolgo časa. Finančno je prevelika stiska in umiranje na obroke.
Ni nam vsem dano živet, spoznat in se soočat s tem je pa obup, ki trga po vseh koncih duše.
Tako spoznanje je zelo boleče.
Upam, da se pri tebi le kaj obrne na dobro in ti ne bo potrebno o takem izhodu razmišljat. Ti to želim.
Vprašanje, če človek v takem stanju lahko pomaga. Kako naj nekdo pomaga bolnim ljudem, starejšim, če nima prevoza, denarja, da bi prišel do cilja. Tudi živalim kot je nekdo omenil se ne da pomagati, če nimaš denarja in da prideš do njih torej avto. V Ljubljani imajo zoprna pravila tudi, da moraš narediti tečaj, da sploh lahko sprehajaš pse, ki so v zavetiščih.
S takim mišljenjem depresivne ljudi še bolj spravljaš v bedo.
Ta človek potrebuje pomoč nihče drug. Mi bi morali do tega človeka in mu ponuditi roko. Samo avtor ne navaja naslova, kar je spet logično.
Dajta mir s takimi, pusta vse skup, pa pridta z mano v Nemcijo, tam bo novo okolje, novi ljudje, nove obveznosti, hitro se ucita nemscino tukaj , v pol leta bosta nared in gremo vsi trije, sem srednjih let ! Resno mislim. Dajta mail pa gremo kamorkoli stran odtod. Ce nista neozdravljivo bolna, ce vaju ne cakajo peklenske muke, potem le dvignita sidro in gremo!
Nekaj v stilu tega filma, ki je res noro dobr?
http://www.imdb.com/title/tt0814314/
Če želiš narediti kaj dobrega, lahko organe daruješ tudi živ in še vedno ostaneš živ.
Ne,nimamo. Ni zenske srednjih let, ki bi sla z mano v Nemcijo, ni druzbe, le posamicen potreben ded, kar ne pride v postev.
Saj nocem teme zmotit, tu samo dajem lahko uresnicljivo resitev, zivljenje bi celo dobilo smisel, ce ne prej, v borbi za prezivetje v obrnjeni situaciji v novem nevarnem okolju!
Ne,nimamo. Ni zenske srednjih let, ki bi sla z mano v Nemcijo, ni druzbe, le posamicen potreben ded, kar ne pride v postev.
Saj nocem teme zmotit, tu samo dajem lahko uresnicljivo resitev, zivljenje bi celo dobilo smisel, ce ne prej, v borbi za prezivetje v obrnjeni situaciji v novem nevarnem okolju!
[/quote]
Hvala ti za trud, štej kot da si pomagala…
Ni več aktualno…
1. Ne vem kako.
2 Vsekakor se pojdi registrirat in si daj narediti kartico darovalca organov (vsaj mislim da je še vedno kartica).
3. Čestitam ti za nesebičnost.
4. Preveri da ne boš komu od ljudi ki so ti blizu naredil res velike psihične škode s svojim odhodom.
5. Mogoče vseeno še enkrat preveri, če ne bi raje živel; življenje zna biti tudi zadovoljujoče za take nesebičneže – ker lahko doživiš izpolnitev tudi od drugih ljudi, če je že od sebe ne moreš v tem trenutku. Pa tudi to se spremeni.
6. Pa srečno!
Morda ae zdi da je takšno razmišljanje zelo nepogost in obstranski pojav. Prenekatero sicer dobro osebo poznam, ki je (bila) skrušena ali zlorabljena do točke kjer je izhod le eden. Pa de zanj je bilo rečeno: “naj iz popolnega nesmisla nastane vsaj nekaj dobrega za nekaj drugih, ki bodo dobili novo peiložnosgi.živeti to kar jaz kot darovalec ne bom nikoli – odločena.
Počivaj v miru.
Forum je zaprt za komentiranje.