Samo en otrok – je to res tako slabo?

otroka se ima zaradi sebe ne drugih.otroci se itak kregajo.pa več kot 2 leti je itak prevelika razlika in se ne bosta druzila in če ne prej se bosta kregala za dediščino

Midva sva popolnoma sama za vse, z dvema odgovornima službama, oba na višjih položajih, varušk nimava, pa imava tri otroke.

Vse je stvar želje in organizacije. Veliko stvarem se odpovema, ampak je vredno.

Otrok rabi sorojence, razmišljaj o njem in naredi dobre pogoje, da mu bo to omogočeno, ne išči izgovorov.

Edinčki v naši bližini- trojni se niso odločili zaradi travmatičnega poroda(eni so se potem prepozno odličili, da bi še imeli in ni uspelo), ena je imela v drugo pozni splav in se je bala ponovno zanositi, eni je umrl mož in je ostala sama z enim otrokom, enemu paru v drugo se ivf ni več prijel, en par je šel narazen in je ostal samo en otrok… Nihče od “mojih” pa se ni zavestno odločil za edinčka, vedno je odzadaj težja tema. In korona to ni.

Moja izkušnja – edinci zelo težko sprejmejo, da se svet ne vrti okoli njih. Ni nujno, da so razvajeni, ampak enostavno večkrat vidijo samo sebe. Sama imam dva otroka in ne vem, če se bosta razumela, ko bosta odrasla. Vsakodnevno pa vidim, da dobesedno mimogrede “trenirata” prilagajanje drugemu – nisi vedno prvi, nisi vedno edini, nisi vedno glavni, ne moreš imeti vedno glavne besede, ni vse tvoje. Še posebej dobra lekcija je, če ima sorojenec povsem drugačen značaj. Edinci so lahko lepo vzgojeni, ampak imajo nek ego, neko sebičnost. Še nisem spoznala edinca, ki ne bi bil tak.

Če je le možnost, imejte več kot enega otroka, če je ni, pa tudi ne bo konec sveta, le malo več napora je treba vložiti v to, da otrok ne bo edini princ in kralj sveta.

poznam polno ljudi ki NISO edinci se pa tako pbnašajo kot da so.

vse se vrti okoli njih,drugih ne vidijo.to nima veze koliko otrok je.vse je odvisno od vzgoje.in seveda tudi od karakterja.največ pa od vzgoje.

Podobno pri nas;

Ampak odločitev je tvoja.

Samo v delu, kjer dvomiš, da boš zmogla, lahko glede na mojo izkušnjo treh nespečnežev povem, da nič skrbet…meni je bil prvi absolutno najbolj naporen, pri drugem boš tudi ti drugačna, meni je bilo recimo lažje, tretji je pa itak čista poezija, nagrada za trud pri prvih dveh, pravim jaz?…jaz mislim, da vam ne bo nič hudega še z enim, pa saj koliko radosti lahko prinese eno dete, mnogo več kot skrbi.

In ja, so stvari, ki se jih učijo drug od drugega mimogrede, velika lekcija medosebnih odnosov je lahko, če starša prav naglašujeta in znata usmerjati. Ali pač ne, lahko se dela tudi velik razdor..teh zgodb poznamo tudi vsi verjetno precej. naši se znajo podpret bolje kot bi kdaj znala sama najti besede, to mi je noro lepp videt. No, pa ponagajat tudi, itak..

Srečno, kakorkoli se odločiš.

“Zapomni si moje besede”, ti pa si ruknjena v glavo! Z enim frocom ni prav nic narobe, butasto pa je, da bi rodila se kaksnega v ta nori svet! In ja, finance tu igrajo veliko vlogo! Ene babe ste tako zmesane, da mislite, ce ima soseda 5 otrok, jih morate se ve imeti, ali kaj, ne pomislite pa, kako jih boste kvalitetno prezivele! Zato je cisto prav, da se ima samo enega otroka, ali pa se tega ne. Vi ste kska kmetica in kakih vukojebin, da tako zaostalo razmisljate! Vsi ne zivimo na kmetih in ne razmisljamo zaostalo, zato pustite ljudi, ki se odlocijo le za enega otroka, ali pa se tega ne, pri miru! Sami jih pa stepajte, kolikor hocete, da vam bodo skakali po stali in sipali gnoj po njivah, zato jih na kmetih tudi rabite. Ni tu nobene ljubezni, rabite jih za garanje!

” Eden je dovolj”, prav imas! Pa se Zemljo onesnazujejo s plenicami! Kaj so vsi ponoreli za temi pamzi, se vidi, da samo kmetavzi in nizko izobrazeni!

Tudi tvoji starši?

Ja, narcisoidnih razvajencev je veliko, se strinjam. Razlika je v tem, da edinca lahko vzgojiš še tako dobro, pa bo vedno egoist, tudi če je čisto ok človek. Enostavno ne more biti nič drugega, ker nima izkušnje nenehnega prilagajanja drugemu. Razen če res odrašča ves čas obdan z otroki iz širšega sorodstva, ampak tega pri nas itak skoraj ni več.

Tole se pa absolutno strinjam. Edinci so egoisti tudi če so dobro vzgojeni, tudi če na prvi pogled ne izgledajo. Ko jih globje spoznaš vidiš, da so vseeno egoistični, vidijo najprej sebe, ne znajo delit, ne znajo sodelovat.

Želela sem več otrok, vsaj tri do štiri a zaradi zdravstvenih težav sem na tega enega čakala osem let. Vesela in srečna sem da imam enega, zdravega, lepo vzgojenega in oh in sploh otroka, ki je moje vse in moj velik ponos.

Vesela da sem sploh zanosila in rodila, srečna, da je tako kot je!

Naj bo zdrav in srečen!

Naslabše kar je lahko, da bi imela zakonca še enega otroka zato, da revež en ne bo sam. Na kraj pameti mi to ne pride, res ne. Moj otrok je ravno 1. razred, v osnovi sem želela tri. Zatakne se že pri tem, da ne bi bila več noseča, kake nabluze sem poslušala od ginekologinje po vseh bolnišnicah hodila, ker naj ne bi otrok rastel itd., bedarije vse je bilo hvala bogu vedno ok. Otrok je bil čudovit, sem naspana mama, res sem, ne vem kaj pomeni bit nenaspan. Ampak, ne grem še enkrat čez proceduro, da otroka ne bom cepila in se borila zanj itd. Ma ni ga na svetu.

Vsakodnevno delam z otroki, božanski so, res. Ampak starši jih delajo za vrtec, dedke, babice in še koga, zase dvomim, da bi želeli več kot dva otroka. Pač zame je to neodgovorno, ker večina meni, da jih mora država živet itd. Par, ki ne more skrbeti za enega otroka v redu, ne vem in ne razumem čemu jih delajo še 4 ali 5, res ne. Nihče drug tukaj ne nastrada kot otrok, nihče.

Tudi sorojenca zaradi družbe imet je ena velika neumnost, ljudje smo družabna bitja in se med seboj povezujemo, otrok si najde vedno družbo … Jaz ne vidim smisla v tem, res ne. Ok, da si želita, da imate materialne dobrine, da boste lahko nekako normalno shajali, zakaj ne in če je res želja, drugače pa res ne. En otrok je čisto v redu in sprejemljiv. Tudi garancije ni, da se bo s sorojencem razumel.

imej še enega jaz se zelo kesam čeprav je že minula veliko let zdaj imam dva vnuka kar sem najbolj srečna

V teh ozirih se je za zgledovati po migrantkah – za razliko od Slovenk nimajo takih dilem in rade doživljajo napopisne orgazme.

Čudno, da se toliko v altruizmu vzgojenih sorojencev na mrtvo sfajta, ko je treba jerbati, večina pa že tudi prej, kdo bo več izcuzal od ostarelih staršev. Pa vsi tako dobrosrčni, pripravljeni deliti, ko si je treba vzeti pa kakšno uro časa za starše, pa ga kar ni. Potem pa ostarelo mater pelje na britof sosedov edinec, ker njeni otroci nimajo časa.

tega vprašanje sem se tudi sama spraševala. Dokler so otroci majhni ,se igrajo z drugimi otroci z lahkoto. Ga pelješ na igrišče, kam vpišeš in je v družbi.

Bratje in sestre se med seboj družijo do določene starosti, potem gredo vsak po svoje. Na vaseh je to bolj očitno kot v mestih. Ni tok grozno in hudo kot se ti zdi, js mam tudi sam enega in tam do 10-leta je bl tko, potem pač gre naprej.

Tudi sama nisem sposobna imeti še 1 malčka in zanj skrbeti tako finančno, časovno kot  tudi z živci – sem v takih letih da se mi ne da. Varstva nimam, ga nisem nikoli imela, delo sem si ga končno našla in nisem pripravljena vse žrtvovat da bi imela pri 40 še enega otroka. moj prvi je namreč starejši od 10 let.

ni tok grozno, moraš pa pazit, da ne postane mamin sinko in razvajenec ki hoče vse samo on

zakaj bi ženska morala biti stroj za rojevanje, če ji to ni potrebno biti? Ali je pomebno zgolj število otrok in zakaj se nihče ne sprašuje o kvaliteti življenja otrok, o njihovi sreči in željah? Ko so majhni, je večini lepo, ker mislijo, da je življenje pravljica za lahko noč, ko so starejši, si pravljico ustvarjajo sami s pomočjo socialnih omrežij in iluzij resničnosti, ki jih ponuja splet. Ampak na koncu morajo odrasti, bo šlo?

Če ti ni, ne imej. Samo na koncu z živci boš in to stresala na otroke!!! Ne.

Kdor si želi to ve.

Če bosta ostala pri enem, bo tako tudi u redu.

Osebno pa mislim, da je največ kar lahko daš svojemu otroku to, da mu daš sorojenca (blizu po letih, ne zdaj z 10-letno razliko). Toliko kot se otrok ob otroku preigra, nauči, se zabava, prejoka, skratka vsega možnega, tega mu starš ali vrtec ne more nikoli dati. PO mojih izkušnjah (osebnih prijateljev edincev in od prijateljev otrok edincev), vidim, da so edinci sicer tudi u redu ljudje, ampak veliko bolj usmerjeni le “v sebe”, v svoja hotenja, svoje želje, navajeni, da so veliko v pozornosti (to tudi zahtevajo), vajeni, da dobijo vse kar želijo (kar je slaba popotnica za življenje), vajeni, da se jim takoj v vsem ustreže (kar spet ni najbolje, sploh za kasneje v življenju), ker so pač edinčki in se okoli njih cel svet vrti, pa ne od samo od staršev, običajno še od starih staršev.

Ne vem, jaz imam tri. Pa se morajo veliko prilagajat, veliko kompromisov sprejet, velikokrat počakati, velikokrat tudi kaj ne dobijo, ker pač ni dosegljivo, da ne omenjam, da imata dva skupno sobo in je tu spet kar nekaj prilagajanja, in ja, tudi oblačila imajo drug od drugega. Da bi jih kdo zasmehoval zaradi tega nisem slišala, niti niso potožili. Najina pozornost do vseh treh je deljena in včasih tudi nimava časa “za posamezenga od njih”. Pa mislim, da to ni nič narobe. So res prijetni otroci, samozavestni, prijazni, znajo delit in imajo razumevanje za ostale ljudi, zato imajo brez težav prijatelje. Meni jih je pa res najlepše gledati, ko so skupaj in nekaj delajo, ma ni lepšega.

Skratka, jaz vidim v sorojencu samo pluse. Tako da navijam za vsaj DVA.

Kako neumna izjava.

Imam enega otroka. Hči je že skoraj odrasla in počasi zapušča dom.

Niti za hip nisem obžalovala odločitve za enega otroka, hči pa je šele v poznem najstništvu rekla, da bi ji prav prišel kakšen starejši brat.

Deležna je bila vse pozornosti, ki bi se sicer razpršila med sorojenci, kar je lahko plus ali minus.

Namenila sva ji veliko časa, energije, materialno je nisva toliko razvajala, se pa zavedam, da sva v svojem trudu pogosto šla predaleč in sva ji enostavno bila preveč samoumevno s čemerkoli na razpolago.

Sicer pa je bilo meni tako, kot je bilo, ravno prav.