Samo en otrok – je to res tako slabo?
sto procentno bo treba samo umret. svetujejo sicer razpršene naložbe, v Slo se zelo splača tudi oddaja stanovanj, saj gredo cene vedno samo gor.
Kako bodo pa Maročani, Afganistanci, Pakistanci, Iračani, gledali na ostarele ljudi in skrbeli za njihovo oskrbo, bomo pa še videli.
[/quote]
Pridejo levičarji pa izvedejo nacionalizacijo pa papa vse te vaše silne nepremičnine.
sto procentno bo treba samo umret. svetujejo sicer razpršene naložbe, v Slo se zelo splača tudi oddaja stanovanj, saj gredo cene vedno samo gor.
Kako bodo pa Maročani, Afganistanci, Pakistanci, Iračani, gledali na ostarele ljudi in skrbeli za njihovo oskrbo, bomo pa še videli.
[/quote]
Za razpršene naložbe, ki bi bile donosne in maj tvegane, moraš imeti letni vložek nad 200.000, vlagati vsaj 5 let vsako leto tak znesek, da lahko računaš na cc 2500€ mesečnega prihodka, kar zadostuje za domsko oskrbo še pokretnega para.
Torej jaz takih prihodkov nimam če pa ima zgoraj pisoča, pa dobro zanjo, za mene pa še iščem rešitev.
Za razpršene naložbe, ki bi bile donosne in maj tvegane, moraš imeti letni vložek nad 200.000, vlagati vsaj 5 let vsako leto tak znesek, da lahko računaš na cc 2500€ mesečnega prihodka, kar zadostuje za domsko oskrbo še pokretnega para.
Torej jaz takih prihodkov nimam če pa ima zgoraj pisoča, pa dobro zanjo, za mene pa še iščem rešitev.
[/quote]
eh sem mislila, da ste same milijonarke tukaj na kupu. sicer pa kupi stanovanje v Ljubljani, ga oddajaj, ko boš šla pa v dom, pa prodaš in recimo za 150.000 evrov te bodo pa tudi nekaj časa oskrbovali.
eh sem mislila, da ste same milijonarke tukaj na kupu. sicer pa kupi stanovanje v Ljubljani, ga oddajaj, ko boš šla pa v dom, pa prodaš in recimo za 150.000 evrov te bodo pa tudi nekaj časa oskrbovali.
[/quote]
Imeli stanovanje v Lj in niti približno ni tako enostavno kot tu navajaš. Za oddajanje se sklene pogodba, ki jo skleneta opravilno sposobni osebi (zdaj če si še opravilno sposobna) potem nadalje, mesečna najemnina, ki se mora pravilno obračunati, tudi za to rabiš zanesljivo osebo, nakar sledijo najemodajalčeve obveznosti z najemnikom v primeru poškodb, renovacij, dogovori z oskrbniki…..
No ja jaz si ne predstavljam, da kot 80 letnica skrbim za vse to, ker če pa ne, te ogoljufajo na vsakem koraku, da ne govorim o davku in vsem ostalem.
Predvidevam pa, da ti poznaš enostavnejši način in bi te prosila da mi ga zaupaš, od napr. zaneslijvega najemojemalca do vsega ostalega.
Imeli stanovanje v Lj in niti približno ni tako enostavno kot tu navajaš. Za oddajanje se sklene pogodba, ki jo skleneta opravilno sposobni osebi (zdaj če si še opravilno sposobna) potem nadalje, mesečna najemnina, ki se mora pravilno obračunati, tudi za to rabiš zanesljivo osebo, nakar sledijo najemodajalčeve obveznosti z najemnikom v primeru poškodb, renovacij, dogovori z oskrbniki…..
No ja jaz si ne predstavljam, da kot 80 letnica skrbim za vse to, ker če pa ne, te ogoljufajo na vsakem koraku, da ne govorim o davku in vsem ostalem.
Predvidevam pa, da ti poznaš enostavnejši način in bi te prosila da mi ga zaupaš, od napr. zaneslijvega najemojemalca do vsega ostalega.
[/quote]
eh stanovanje oddajaš sedaj, ko še nisi 80+, pri 80 pa ga prodaš in imaš denar na banki za stroške. Morda pa si mislila s seboj odnesti na drugi svet? Ne bo šlo, vsaj tako pravijo.
Imela sem samo enega brata. Pred leti mi je še ta umrl. Umrli so mi tudi starši. In če kdo verjame ali ne, čutim veliko praznino in pogrešam še nekoga iz moje matične družine, pa čeprav imam moža, tri otroke in tudi že vnuke. Kaj bi dala, da bi imela še kakšno sestro ali kakšnega brata…Si predstavljate, da si ne bi ustvarila družine in bi ostala čisto sama na svetu?
Avtorica, nočem ti nabijati slabe vesti. Ja, ni enostavno imeti otroke in hoditi v službo, še posebej če nimaš mame ali tašče, ki bi kdaj priskočila na pomoč z varstvom. Kdor govori o tem, da če imaš več otrok, da se to splača, ker dobiš otroške dodatke, se hudo moti. Otrok ni igrača. Otroka je treba donositi, roditi in kar je najpomembnejše tudi vzgojiti in pripraviti na življenje, mu nuditi hrano, obleko, zatočišče, izobrazbo…
Večina staršev se po svojih močeh trudi za svoje otroke. Zelo redki so starši, ki so brezbrižni in jim je vseeno.
P.S. Nič nimam proti edincem. Moja najboljša prijateljica je edinka in je super človek. Odvisno je od vzgoje in vrednot, ki so v družini.
Da za imeti veliko otrok niso vse ženske, ne karakterno, ne biološko, nekaj so želje, drugo je reala, kar ni vedno usklajeno z našimi željami. Koliko otrok imeti je prav in koliko ni, ni nihče na mestu, da bi sodil. Vsaka ženska naj sama sprejme odločitev o tem, gre se za njeno telo in vsak človek ima pravico odločati kaj se dogaja z njegovim telesom.
Da za imeti veliko otrok niso vse ženske, ne karakterno, ne biološko, nekaj so želje, drugo je reala, kar ni vedno usklajeno z našimi željami. Koliko otrok imeti je prav in koliko ni, ni nihče na mestu, da bi sodil. Vsaka ženska naj sama sprejme odločitev o tem, gre se za njeno telo in vsak človek ima pravico odločati kaj se dogaja z njegovim telesom.
[/quote]
Se strinjam!
jaz imam tudi brate in sestre in ne hodimo skupaj na dopuste, pa to ne pomeni, da se sicer ne razumemo, da se ne družimo in si ne pomagamo, če je potrebno.
je tudi tako, tudi če nismo ne vem kako na isti valovni dolžini, si po potrebi med seboj pomagamo, kar pri prijateljih ne velja. Tam je tako, da če nimaš nekih skupnih interesov, se tudi prijateljstvo razide.
če si preveč navezana na brata in vidiš v ženi svojo konkurenco ni dobro. Najdi si svojega partnerja ali pa vsaj sprejmi, da ima sedaj brat novo družino, ki je zanj pomembnejša od stare.
Z bratom bila zelo povezana. Odkar ima par let punco pa ne več. Ona nekako ne prenese mene in nisem ne vsiljiva in ne nič. Tudi naše celo družine ne mara. Svojega brata pa obožuje in se zato družijo, ker je njej do tega. Blizu živijo. Ampak če bi imela z bratom res takšno povezavo kot je zgledalo bi se še naprej družila. Tako pa pač ne. Ne vlagam v neje odnose, če vidim da edino meni nekaj pomenijo, drugemu je pa vseeno. Mu že ni jaz rečem 🙂 Pa tudi prav. Sem se navadila na vse 🙂
Evo, jaz se s svojo sestro nikoli nisem razumela, sva kot noč in dan še danes. Danes se tolerirava (včasih s stisnjenimi zobmi), včasih je bilo mnogo, mnogo hujše. Vedno sem si želela, da bi ostala edinka, ker je moja sestra prinesla toliko gorja, ne samo meni, tudi staršema, da to ni za povedat. Posledično do cele družine nikoli nisem čutila pretirane navezanosti, ampak sem se že zelo kmalu naučila, da se lahko 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zanesem samo nase. Z leti ne postajam nič bolj sentimentalna v smislu “kri ni voda” ipd. Družim se in zaupam samo tistim, ki so tega vredni in si vračamo z enakim.
da obstajate babji šusi, ki celo svojim sorojencem odrekate pravico do življenja. Mogoče bi bila sestra čisto v redu, če ne bi imela perfektne starejše sestre.
Saj vem, da vse družine niso idealne, ampak to sovraštvo, ki se tukaj gor širi, je pa neverjetno. Kakor da je edini smisel življenja v tem, da čim več dobiš, samo zato, ker si iz določene riti prilezel (dedovanje).
Je pa res, da se taki ljudje na koncu samoizločijo iz nadaljevanje vrste.
Mož je edinec pa ni nikoli imel občutka, da mu kaj manjka. Jaz ima sestro 11 let starejšo. Nikoli nisva bili preveč povezani, ker nisva imeli nič skupnega, zaradi razlike v letih. Tudi sedaj se to ni popravilo. In se mi ne zdi, da je karkoli narobe, če imaš enega otroka. Nekateri še tega enega ne morejo imeti.
Sama imam dva otroka in se imata tako rada, da si ne predstavljam, da bi bil prvi edinec. Otroci se pa navadijo vsega. Ko je bil edinec mu ni nič falilo, zdaj si pa želi, da bi imel še bratca, ker sestrico že ima pa bi imel še enega dojenčka. Enostavno vidi, kako se imata lepo, ko se igrata in, ko jo uči novih stvari. Dokler pa tega ni poznal, mu ni pa nič manjkalo. Se mi pa zdi, da naj ima vsak toliko otrok (če jih lahko ima in jih želi), kot jih lahko preživi (brez računanja na otroške dodatke itd.).
da obstajate babji šusi, ki celo svojim sorojencem odrekate pravico do življenja. Mogoče bi bila sestra čisto v redu, če ne bi imela perfektne starejše sestre.
Saj vem, da vse družine niso idealne, ampak to sovraštvo, ki se tukaj gor širi, je pa neverjetno. Kakor da je edini smisel življenja v tem, da čim več dobiš, samo zato, ker si iz določene riti prilezel (dedovanje).
Je pa res, da se taki ljudje na koncu samoizločijo iz nadaljevanje vrste.
[/quote]
Molči, če ne veš, o čem govoriš. Po vsem sranju je še dobro, da kdo od nas ni pokojni ali v kakšni ustanovi. In tukaj ne mislim samo sebe in sestre, ampak tudi staršev. Edini parazit je pa še vedno mlajša seka, še vedno doma, še vedno mati (ki jo sicer trpinči na sto in en način), odnaša od riti. Jaz sem šla takoj, ko sem bila dovolj stara. In imam svojo družino, na primarno me ne veže čisto nič. Tebi pa srečno v tvojem idealnem svetu.
Ti si pa tako dobra mama, da mu boš hitro šla narediti bratca, da bo sine popolnoma srečen?
[/quote]
Ti si pa tako dobra mama, da mu boš hitro šla narediti bratca, da bo sine popolnoma srečen?
[/quote]
Seveda. Prva stvar na seznamu. 🙄
Poanta je bila v tem, da se otrok navadi na situacijo v kateri je. Prej starejši ni nikoli omenjal, da bi imel bratca/sestrico, ko je v to situacijo prišel mu je bilo pa tako všeč, da bi imel še koga. Če imaš enega ta otrok pomoje ne pogreša ničesar.
večja verjetnost je, da bo iz edinca ratal zaposleni z visoko dodano vrednostjo, kot od familije desetih, ki so večno navajeni živet od sociale…
koliko prispevajo v pokojninsko blagajno romske družine? ful dosti, kajne?
od mene ima pokojninska blagajna več koristi, kot od desetih romov….
[/quote]
Točno tako!
Jaz ne bom sodila.
Povem le svoje iz lastne izkušnje. Žal sem prvega pozno rodila, ker bi si res želela še kakšnega otroka. Tudi vezi med sorojenci so po mojih izkušnjah lahko nekaj zelo dragocenega in res tudi vir bolečin včasih.
Jaz bi se odločila za še enega. Čeprav je res na trenutke zelo naporno.
Držim pesti za dobro odločitev, ki naj bo tvoja ne naša.
Spet en star post.
Upam, da si se v tem času odločila še za enega otroka. Največje darilo, ki ga daš sebi in otroku, je še en otrok. Jaz imam samo dva in res mi je žal, da se nisem odločila še za enega. Ampak bila sem tako kot ti, sama za vse, nisem imela pomoči in enostavno se mi je zdelo, da ne zmorem. Ampak bi zmogla…
Zdaj je prepozno.
Marsikakšen odvetnik bi znal povedati zanimive zgodbe na temo odnosov med sorojenci. Tudi če se leta in leta ne tožarijo za ped zemlje ali razpadajoči hišo ob dedovanju, je veliko zgodb o nagajanjih, občutka, da starši preferirajo drugega otroka, izkoriščanju, ali pa vsaj hladnih odnosov in drugih zamer. Tudi na monu se marsikaj lahko prebere o odnosih med sorojenci, pa tudi v reali vidiš, da ne cvetijo ravno rožice.
Forum je zaprt za komentiranje.