rolica papirja
Pesem o rolici papirja
Kupil sem si rolico, rolico papirja.
Skozi mesto šel sem z njo, z rolico papirja.
»Jo odnesel bom domov,« sem si tiho pravil,
»na straniščni jo pokrov si jo bom nastavil,
pa mi bo prav pr’šla rolica papirja!«
A mimo mene je gospa kužka pripeljala
in za njim na cesti sta kupčka dva ostala.
»To ni dobro,« sem dejal, »za sprehajališče!«
Hitro kupčka sem pobral, ju nesel na smetišče…
Pa mi je prav pr’šla rolica papirja!
Sem naletel na klošarja, se z vincem je nalival.
A, neroda štorasta, po bradi ga je zlival.
Dal sem lističa mu dva, da se je obrisal
pa še za čevlja švedrasta, da prah si je pobrisal…
Pa mi je prav pr’šla rolica papirja!
V parku nekaj se otrok veselo je igralo.
Tekali so naokrog, je iz noskov jim curljalo.
Nemudoma sem tja zavil, do prvega fantička,
jim papirčke razdelil za noske in za lička…
Pa mi je prav pr’šla rolica papirja!
Je na klopci damica milo se jokala,
ker ji druga deklica fanta je speljala.
Dost’ papirčkov sem ji dal pa ji b’lo je laže…
Če si solze brišeš prav, se šminka ne razmaže!
Pa mi je prav pr’šla rolica papirja!
In tako mi le še pet je lističev ostalo.
Dovolj za tole pesmico, za sonet premalo.
Kuli sem v roke vzel, na lističe zapisal,
kaj ta dan sem doživel. Na kratko sem orisal,
kako mi je prav pr’šla rolica papirja.
A na koncu bi dodal še prošnjo za vse zbrane:
naj vam vsak dan bo tistih žal, ki nimajo nič hrane!
Med njimi mnogo je otrok, prosim vas, da date
kaj d’narja, vsaj za en obrok, za te ritke zlate!!!
Da sploh jim bo kdaj prav pr’šla rolica papirja,
da sploh jim bo kdaj prav pr’šla rolica papirja!
Adi Smolar