Revni se mi čisto nič ne smilijo

Dnevi pred božičem se spreminjajo v samo eno fehtanje. Polno enih dobrotnikov, ki novačijo za evrčke za revne. Med temi revnimi pa se ne dela nobene selekcije. Niso vsi za v en koš. Poznam več različnih primerov. Veliko je alkoholikov, ki zakadijo celo svojo socialno podporo ali pa ženske, z umetnimi nohtki pa neke bojne barve las. Dajmo rokave zavihat pa si vrt uredit, ne samo pričakovati kaj vse se bo iztržilo od dobrih ljudi. Če imajo otroke, ja se mi smilijo, ampak to naj urejajo ustrezne službe, naj se ne prelaga vsega tega na ljudi. Ne rečem, nekatere zgodbe so res grozne in tragične, večino pa gre za brezdelneže, ki jim je lažje jamrati in živeti na račun države in dobrotnikov. Poznam družine, kjer oba starša dobivata socialno podporo, subvencija stanovanja, otroci otroške dodatke, subvencije šolske prehrane in vrtca, hrana od Karitasa in Rdečega križa, pa ZPMJ, pa še in še si zanjo eni izboriti nekih ugodnosti. Če ob vsej nudeni pomoč ne znajo splavati potem je tukaj problem večji kot sama revščina. Take ljudi se je treba naučiti loviti ribo, ne jim jo kar servirati. In zato taki vedno in samo čakajo na pomoč drugih. Marsi katera socialno ogrožena družina prejme več denarja kot tam kjer sta oba v službi, brez ugodnosti za revne in vse štima. Vidite poanto? Jaz ne dam nič. Lahko pa se greva daj dam. Ti meni nekaj kar znaš in zmoreš, jaz tebi plačilo, ki pa ni nujno v denarju, pač pa nekaj kar dotični potrebuje. In tako se učimo. Ko pa te revež zavrne in reče jaz bi pa denarčka, potem se jaz ne čutim dolžna da mu še kaj prispevam. Res ne.

No, na drugi strani pa imamo potrošniško družbo. Ker nam je vse dostopno in živimo plehko materialno življenje in kupujemo odpustke in da se potem bahamo kaj smo naredili za revne primaknemo kakšen evrček. In revni se tega zavedajo.

Želela sem povedati, da tole vsesplošno fehtarjenje za revne ne pelje nikamor. Naj to ureja država. Dobrodelnikom ni treba trkati na našo vest. Naj se zadeve uredijo sistematsko. Revni pa morda niti niso tako revni kot se jih prikazuje.

Evo, to sem dal iz sebe. Če me kdo rabi, da ga naučim uloviti ribo, rada pomagam denarja ne dam. Imam prav?

Meni večina od njjih tudi ne. Dokler imajo za alko in čike in pričakajejo da bodo drugi za njih poskrbeli, me dejansko ne briga. Če pa se mi najde kdo, ki res lahko dokaže, da potrebuje pomoč in da se res trudi spremeniti svoje stanje, da ve da je to samo trenutno, kjer se je znajdel po nesrečnem spletu okoliščin, mu pomagam z veseljem.

Problem je v tem, da ti vidiš fehtarje, ne revnih.

Revni niso mladi z otroki, ravni so tisti, ki so nekje skriti, pozabljeni, stari, sami. Zares revni ne fehtajo. Zares revni so skromni, se ne smilijo sami sebi in še ponujeno težko vzamejo.

Se strinjam s komentarji zgoraj. Moj mož ima neozdravljiv stadij raka, majhne otroke imava, delam samo jaz. Ne smilim se sama sebi, ne maram izpostavljanja in ljudje okrog mene to vedo, ampak se trudim reševati situacijo. Zaenkrat zmorem preživljati družino, skrbeti za otroke in moža. Hvaležna sem za vse kar imam. Naj možu zdravje služi čim dlje, pa bo to zame največje darilo. Za našo družino je vsak dan težak, pa se trudimo iz tega potegniti najboljše. Tudi mene večina zgodb, ki jih slišim v teh prazničnih dneh ne prepriča.

Jaz pa delam z njimi v službi. Dnevno. Brezdomci, klošarji, narkomani, psihiatrični bolniki. Umazani. Okuženi z vsem živim. Izkoriščevalci sistema in vseh vrst pomoči. Zapiti. Zadrogirani. Hepatitisi, HIV, umazanija, gnoj, rane, črvi, oblačila polna zajedalcev, lasje polni uši… Narkomani, ki jim z RTG slikanji iscemo zaostale igle po telesu.

Poznam skorajda vso narkomansko sceno mesta, vm, kdaj kdo predozira in umre. Poznam punce, njihove zvodnike. Ne bi verjeli, kaj vse prodaja spolne usluge za denar. 🙂 Okuženi. Vsi so okuženi. Poznam te, ki prosjacijo, tudi po “diskontih” in poznam ozadje. Kar dajajte denar tem novodobnim freelancerjem. Kes na roke. On ala vam pogum, da se jih kakorkoli dotaknete, ker… To je dno druzbe, brez cilja pomagat sami sebi (tisti, ki bi si, imajo 1001 organizacijo, da jim pomaga). V enega je organizacija vlozila 150.000 €, mu nasla stanovanje, detox je naredil zacasa hospitalizacije. V par dnevih zunaj je bil na starih tirnicah. V parih mesecih je predoziral in umrl. Eticna dilema, ne bi bilo boljse vloziti tak denar nekomu, ki res nima? To je denar za stanovanje ali celo hiso…

Lahko si mislite karkoli. Jaz ne dam niti €, ker pokurijo prevec davkoplacevalskega denarja v vsakem primeru. Sem pa dobrodelna drugje.

Pojma nimate, kaj je dandanes “real world”. Ker nimate stika z vso populacijo. Nimate jih slecenih pred sabo…

Meni se pa bogati nič ne smilijo.

Se strinjam. Mnogi revni niso v nastali situaciji po lastni krivdi, ampak splet žalostnih okoliščin. Življenje je enostavno prekruto za njih.

Zase lahko rečem da živim pod pragom revščine, žal ne čisto po lastni krivdi, vmes je posegla huda bolezen, ki je zelo zaznamovala moje življenje in še danes kroji moje življenje.  Znajdem se kolikor vem in znam, na tujo pomoč se ne zanašam. Je pa pri nas zakonodaja spisana tako, da najmanj ščiti tiste, ki bi pomoč najbolj potrebovali. V svoji bedi smo tako majhni, da resnično ni nikomur mar za nas, ampak borbamo.

Se strinjam, z nami ki smo zboleli in ne moremo delat na nas so vsi pozabili

strinjam se s tabo, do neke mere.

Ljudi ne moremo metati vse v isti koš, ker so ljudje kompleksna bitja s svojo zgdovino, vzgojo, načinom življenja, problemi in razmišljanji. Večina tega izhaja iz samega otroštva ali povedano drugače, kar se janezek nauči, to janezek zna.

Starši za otroke nareidjo vse in ko pravim vse, mislim dobesedno vse – peljejo jih v šole, rešujej vsakršne šolske zdrahe, kupujejo vse in še preveč, uredijo jim prijatelje, naštimajo kam bodo šli v sš, uredijo jim vozila, pa prve prakse, pa poletna dela, pa prvo zaposlitev, naredijo jim hiše ali vsaj uredijo, da so jim hiše ali stanovanja dostopna, skratka ni da ni. Tej otroci odrastejo in gredo po svoje ali si izberejo po svoje in potem? Potem se ne znajdejo. Ugriznejo več kot imajo ali pa slabo prekalkulirajo in imajo preveč dolgov in premalo dobička in za-to niso pripravljeni narediti ničesar.

Si nareidjo hiše, kjer so jim spet drugi pomagali, potem pa se nto vselijo pa groza – vrt je treba uredit, luknje okrog hiše je treba skopat – skratka to je tisti del revežev o katerem ti pišeš – leni ljudje, ki so bili vzgojeni na lepi in veliki nogi in ko treba stopit v sveto, običajno po 30-ih, so ubodi in reveži le oni, drugi ki jim pa ne dajo, pa smeti in gnilobe.

po drugi strani imaš ljudi, ki res imajo gnojasto otroštvo, starši alkoholki, nasilje (bodisi je fizično ali psihično ali celo ekonomsko) in temu sledijo potem seveda slabe odločitve – ker so to ljudje s takimi vzorci vedenja in prepričanja. Kot vemo spremenit se je izredno težko. Taki si naredijo otroke in ponavljajo stare vzorce, morda celo nasilje ali otrokom ne dajo, ker poskrbijo zase in za svoje riti in za otroke ni več.

revščina je nekaj relativnega, v osnovi se revščino definira kot tisto, kar ti ne omogoča, da s tem, kar imaš, prideš do hrane, plačaš osnovne stroške (voda, elektrika, smeti, bencina ali prevoz) in lahko poskrbiš za svoje zdravje (oblačila in obutev, ko potrebuješ). To je revčina in takih je dejansko malo.

vsi ostali so izkoriščevalci sistema in lenobneži ali nekje vmes.

tudi sama sem se znašla nekoč v položaju, ko nisem imela nič – nisem imela zaposlitve, nisem imela denarja za bencina ali za oblačila (nosila in uproabljala sem stara), nisem imela za vabit ljudi k sebi, na večerje, kosila. Ampak v vsem tem sem vedno dala na prvo mesto otroka in posrkbela za otroka, ker konc koncev filozofija je sledeče: naredila kar sem, izživela sem kar sem, otrok pa ima vse pred seboj. kaj bodo meni partyji in žurke, če imam za otroku kupito blačila?

to je gist vsega – prioritete ki jih imajo ljudje in navlaka ki so ji nosijo za seboj

Reveži ne fehtajo, večinoma so nevidni.

. https://youtu.be/YzEYc-O7xNY

Se s tabo zelo strinjam. Tudi jaz govorim iz lastne izkušnje.

Pravi reveži pa ne fehtajo in ne jamrajo, ampak iz tistega malo naredijo čudeže.

No, če pravi reveži ne fehtajo, ampak so čarovniki, ki delajo čudeže, potem je čudež, da so revni.

Ja, so pridni, posteni, zivijo v skromnih ampak cistih prostorih, taki ne fehtajo. in nimajo veliko,vcasih jim tudi zmanjka,pa stisnejo zobe in gre.

Packi pa, ki so leni, ce se da nic ne delajo, cuzajo od vseh strani, stepajo froce, zivijo v svinjariji, pusijo kot turki, na ksihtis vidis,da so pijanci/ke in  se mnogi delajo bolne,a to niso, taki najraje fehtajo.

In “dobre duse” takim zelo rade samopromocijsko kao pomagajo. Take smeti od ljudi bi bilo za pomest v vodo.

Kako so lahko nekateri revni, če so iz malih sredstev sposobni narediti kapitalski čudež?

Avtorica, že res, da se med prejemniki socialne podpore najde tudi kak lenuh, ki hoče živeti na račun drugih ne da bi se sam potrudil za svoje preživetje, poznam nekoga, ki si vedno znova kupuje mobitele za 1000,00 eur in več, medtem, ko zaprosi za enkratno soc. pomoč za nakup novega pralnega stroja in podobno. Ali pa si poiščejo službo, ko jim zavod ustavi den. nadomestilo in so v službi samo toliko časa, da imajo spet ponovno pravico do denarnega nadomestila in tako vedno znova. Vmes pa so po celo leto doma in uživajo den. nadomestilo, poleg tega pa sem ter tja opravijo kako delo na črno in podobno.Ampak to so posamezni primeri, večina njih pa je zares revnih. Brez soc. podpore ne bi sploh preživeli. Če sama nikdar niste doživeli podna potem to ne pomeni, da ne obstaja. Ni lepo kar počez zaničevati ubogih revnih ljudi, nikoli ne veste, da se tudi sami kdaj v prihodnosti ne znajdete med njimi, veste.

Če jim ne želite pomagati potem jim vsaj ne škodite, tale vaš zapis je škodljiv, saj boste koga, ki ne zna misliti s svojo glavo prepričali, da naj ne pomaga. Žal je takšnih vodljivih ljudi preveč.

Veš kaj, jaz pa okoli sebe vidim ravno obratno. Več je lenuhov in izkoriscevalcev, kot pa resnično revnih. Pomoč si zaslužijo starejši, ki niso zmožni za delo in imajo nizko penzijo, pa invalidi. Vsi ostali so navadne izkoriscevalske smeti, ki zaslužijo le tri okol kepe, pa brco v rit, zato ne nagovarjaj folk, da darujejo.

Podpis

Od kje nekaterim tak vpogled v tuja gospodinjstva in njihove razmere in navade za štirimi zidovi, da točno veste, kdo je lenuh in parazit? A ste kakšni socialni delavci, da tako dobro poznate tujo realnost?

NI te socialne ki bi vedela večod soseda…

Avtorica, popolnoma se strinjam s tabo. Za začetek bi bilo potrebno ločiti zrnje od plevela. Je pa december idealen čas za novačenje denarja, ko vsi v nakupovalni noriji zapravljamo preko svojih zmožnosti in takrat so tukaj razne dobrodelne akcije, ki trkajo na našo vest. Jaz ne dajem nič kar vse povprek. Našla sem družino, ki živi res bedno življenje in jim že leta pomagamo in ne samo konec leta.

POPOLNOMA SE STRINJAM!!LAHKO JE KAR JEMAT IN GOLTAT BOG NE DAJ PA ZATO KAJ DAT!!!TUDI JAZ DENARJA NE DAM,TI PA POKAŽEM DELO IN SI GA ZASLUŽI!

Največji reveži so tam, kjer je kakšna huda bolezen, brezposelnost, alkoholizem v družini, otroci s posebnimi potrebami ipd. Nekateri so res reveži.

Mnogo pa je res navidezne revščine, ki je posledica alkoholizma, uživanja mamil, razsipništva, iger na srečo itd.

Ko sem bila majhen otrok, smo bili reveži. Veliki reveži. Na skopi kmetiji je živelo 6 ljudi, nobenih dohodkov. Stari starši brez pokojnine, kmečki zavarovanci, za katere je bilo treba plačat  tudi bolnico. Ker smo imeli nekaj zemlje, nismo dobili otroških dodatkov. Ni bilo s čim plačati davkov. Nato je mama sprosila očeta, da se je zaposlil kot navadni delavec. Plača je bila zelo nizka, nato je naredil še dodatno izobraževanje in pridobil poklic. Plača se je izboljšala, še vedno ni bilo dosti denarja, vendar se je dalo preživeti.

Takrat, po vojni, ni bilo RK, ne Karitasa, ne nevladnih organizacij, ni bilo evropskih nepovratnih sredstev, nič ni bilo.

Sedaj ni treba nobenemu, da hodi raztrgan. Tako na Rdečem križu kot Karitasu imajo ogromno oblačil in čevljev, mnogi hodijo iskat tudi hrano.

In kako boš ti koga naučil loviti ribo?

Evo, to sem dal iz sebe. Če me kdo rabi, da ga naučim uloviti ribo, rada pomagam denarja ne dam. Imam prav?