Revni-bogati
Po eni par let stari raziskavi, se bogati v ZDA pocutijo sele ljudje, ki imajo vsaj $7mio premozenja in $500k letnega dohodka. Po tem kriteriju Slovenija ne premore niti 100 bogatih.
Ce za kriterij vzamemo, da je bogat tisti, ki mu vec ni treba delat, je se vedno bogat, ceprav (lahko) zivi v materijalnem smislu zgolj povprecno zivljenje?
V oceh vecine bo bogat tisti, ki zivi (vsaj na videz) razkosno zivljenje, pa ceprav iz meseca v mesec zapravi vse kar zasluzi, premozenje pa ima negativno.
Naravnost smešna izjava![/quote]
Se strinjam – bogastvo je posledica, ne pa rezultat ukvarjanja z lastnim statusom, s sabo itd.[/quote]Je posledica, točno!
Če okradeš milijon revežev za 1€ imaš milijon €, če jih okradeš za 2€ imaš pa dva milijona…
Torej, če želiš bit bogat se hočeš nočeš, moraš ukvarjat z čimveč reveži…. 😉
Bulšit.
Torej po tvoje nihče ne more obogatet, ker je itak vse omejeno?
Zadeve se prerazporejajo, saj ravno v tem je čar. V tej “možnosti” ki je navidezno
vsem na voljo, v resnici pa par srečnikom.
Nekaj pa grem stavit. Če bi se zdele jaz (ko sem čisto običajen, povprečen mali potrošnik)
zares in zaprmej odločila, da zdaj imam pa tega dovolj, pokopala vsa svoja načela in
navade, se otresla sentimentalnosti in lenobe in napela vse svoje sile, ves svoj čas, pamet
energijo in potencial v to, da delam denar, potem stavim, da bi mi uspelo.
Do meje, ki sem jo sposobna (omejena z vzgojo in okoljem) , ampak bi mi.[/quote]
ameriški sen -> vse je mogoče, vse zavisi od tebe, priložnosti so na dosegu roke -> politično pitanje za naivne 😉 To pomeni potem, da si si sam kriv, da nisi uspešen podjetnik, bančnik, odvetnik…., ker nisi izkoristil svojih sposobnosti, seveda…
Ok. Ampak pustimo tisto bogastvo, pa se osredotočimo na premožnost, kot je nekdo omenjal. Dejmo to mejo spustit nižje. Mislim, kje so meje. Revni, srednji sloj, premožni, bogati. A sem kaj spustila? Bi kako drugače poimenovali?
Jaz osebno sem danes svojemu sogovorniku, ki je tožil glede “zapravljanja” denarja svojih domačih, in da ne bodo imeli za hrano, kar lepo namignila, da je to izjava, ob kateri jaz osebno ne vem, ali bi se jokala ali smejala. Spet. Mislim, družinski proračun je cca 2.500-3.000 eur mesečno (neto), pa recimo da gre od tega 300 eur (ali pa še to ne) za položnice, kot jih imamo bolj ali manj vsi, torej elektro, komunala, kašno dodatno zavarovanje, najemnine ali kredita za hišo nimajo, torej vse kar so morebitni ostali krediti, so iz naslova nekega “luksuza”, kot napr. za avto/-e, moderno pohištvo ali kaj podobnega. Od tistega zneska jim tako ostane več kot 2000 eur za neko osnovno preživetje. In to ni zadosti za hrano, obutev, oblačila. To je osnovno.
Očitno je to osnovno za mene, za reveže, mogoče še za koga. Zato, še enkrat, kaj vi pravite, koliko mora biti neto družinski proračun na posameznega družinskega člana, da bi lahko rekli: Jaz pa kar OK živim. S čim bi bili zdaj, v tem trenutku, zadovoljni.
Stela je omenila 10.000 eur, da bi bilo to za njo kar lep znesek, kaj pa ostali. Bi bili zadovoljni z manj. Bi kdo lahko bolj v cifrah odgovoril?
Mogoče je to res za naivne, vendar če pomisliš, da bi enega reveža, ki skorajda nima za hrano, tako to navdihnilo, ga toliko spodbudilo, da bi upal začeti na dnu, napr. odprl obrt in praznil greznice, ali brusil nože, ali mogoče izdeloval kakšne mini ladjice ali kaj podobnega, in to potem nekje tržil, prodajal, ali res misliš, da ni možnosti, da pride vsaj tako daleč, da ima od takrat naprej za hrano, da se ne rabi več spraševat, ali bo imel do konca meseca za kruh in mleko in kakšen jogurt, sir, kg mesa… ampak da bo celo vedel, s tem lahko svojih otrokom privoščim tudi kakšne kekse, ki drugače niso nujno potrebni za preživetje. In potem postopoma mogoče še kaj več, napr. novejša oblačila, obutev, boljši avto…
Mislim, da je tudi dosežen namen, vsaj nekaj, če je doseženo, kar sem napisala.
Pa ti veš, da ne moreš primerjati različnih družin med sabo? Ne razumem, čemu je sploh smisel postavljanja kriterijev, ko pa smo si različni? Kako lahko očitaš drugim, da so potratni? Živiš njihovo življenje, imaš vpogled v celotne finance, sploh veš s čim vse se ukvarjajo ali pa ne? Nekdo bo vsak mesec po 5x obiskal Mueller, drugi se ves čas ustavlja na OMV, tretji bo dal celo premoženje v ZOO trgovini, četrti bo zapravljal na stavnicah, peti v restavracijah…kako lahko določaš življenjski slog, kaj je prav, kaj ni, kaj je še sprejemljivo in kaj ne? NE MOREŠ.
Mogoče je to res za naivne, vendar če pomisliš, da bi enega reveža, ki skorajda nima za hrano, tako to navdihnilo, ga toliko spodbudilo, da bi upal začeti na dnu, napr. odprl obrt in praznil greznice, ali brusil nože, ali mogoče izdeloval kakšne mini ladjice ali kaj podobnega, in to potem nekje tržil, prodajal, ali res misliš, da ni možnosti, da pride vsaj tako daleč, da ima od takrat naprej za hrano, da se ne rabi več spraševat, ali bo imel do konca meseca za kruh in mleko in kakšen jogurt, sir, kg mesa… ampak da bo celo vedel, s tem lahko svojih otrokom privoščim tudi kakšne kekse, ki drugače niso nujno potrebni za preživetje. In potem postopoma mogoče še kaj več, napr. novejša oblačila, obutev, boljši avto…
Mislim, da je tudi dosežen namen, vsaj nekaj, če je doseženo, kar sem napisala.[/quote]
Te možnosti obstajajo, to ne gre zanikati, ampak takih ljudi je procentualno izjemno malo, ker moraš biti na določenem področju zelo nadpovprečen, pa to znati tudi izkoristiti, da si potem v določeni stroki tudi odličnež.
Res, se strinjam, tudi jaz sem za razvijanje potenciala v otroku. Mislim, da je to dobra naložba. Pa vendar, kaj če ima otrok več potenciala, torej na večih področjih. Torej, v vse smeri ne bo enakovredno razvijal potenciala, ne bomo ga popolnoma obremenili. Kaj bi potem bilo bolj potrebno oz. boljša popotnica, če bi želeli iz njega enkrat uspešnega podjtenika, nekoga, ki zna zaslužiti in služiti, denar “obračati” ipd.. Kaj naredi človeka tako uspešnega. Se strinjam, da mora biti vsaj nek začetni kapital, kaj pa ostale karektiristike? Inteligenca? Fakulteta? Miselnost/način razmišljanja? Kakšno znanje?
Tudi jaz verjamem v šport, verjamem da tu otrok pridobi marsikaj, vendar niso vsi športi športi, pri katerih lahko dobro zaslužiš, in seveda se vsi otroci ne razvijejo v vrhunskega športnika. Po drugi strani pa poznam akademskega glasbenika (sicer pri nas ni tako medijsko znan, kot je kdo drug, enega imam celo v sorodu), ki po tujini (predvsem ZDA) zelo uspešno služi denar z igranjem. In mu je to služba. Tako da tista glasbena šola ni bila stran vržen denar ali čas, ampak investicija. Kaj je torej bolj smiselno, pa se osredotočimo samo na finačno obogatitev.
Vsak otrok ima več potencialov, odločiš se za tiste, čemur je otrok bolj naklonjen. Ni smiselno, da se udeleži vseh dejavnosti. Izbereš ključno/ključne in prilagodiš starosti otroka (da ni preobremenjen, izpostavljen dodatnemu stresu), vključiš v družinsko življenje tako, da stvar funkcionira. Seveda so nekateri otroci rojeni za glasbo in imajo dar potrpežljivosti, da lahko vztrajajo pri monotonih vajah. Nekdo drug se bo videl v risanju ali gimnastiki ali nogometu. Različno. Cene posameznih dejavnosti se gibljejo od zastonj do 100€ na mesec. Starši, ki vpišejo otroka na fuzbal, ker mislijo, da bo nekoč igral v bogatem klubu, so navadni pezdetki. Otroka forsirajo, ga terajo v nekaj, kar se slej kot prej izjalovi v neuspešno zgodbo, ker je to izključno želja prepotentnih staršev.
Starši naj bodo s svojimi otroci, naj se jim posvečajo, jim stojijo ob strani, jih spodbujajo pri učenju, aktivno sodelujejo pri vzgoji. S tem jim bodo dali najbogatejšo popotnico za življenje. Katero šolo si bodo izbrali, kateri poklic, kakšno življenjsko pot…to bo njihov odločitev in rezultat tega, v kakšno osebo so se razvili, kdo so postali, kaj so jim starši v vseh letih otroštva dali. Televizija, računalnik ne moreta nadomestiti staršev, ampak naredita nesposobne, introvertirane, prestrašene, prazne odrasle osebke.
Bulšit.
Torej po tvoje nihče ne more obogatet, ker je itak vse omejeno?
Zadeve se prerazporejajo, saj ravno v tem je čar. V tej “možnosti” ki je navidezno
vsem na voljo, v resnici pa par srečnikom.
Nekaj pa grem stavit. Če bi se zdele jaz (ko sem čisto običajen, povprečen mali potrošnik)
zares in zaprmej odločila, da zdaj imam pa tega dovolj, pokopala vsa svoja načela in
navade, se otresla sentimentalnosti in lenobe in napela vse svoje sile, ves svoj čas, pamet
energijo in potencial v to, da delam denar, potem stavim, da bi mi uspelo.
Do meje, ki sem jo sposobna (omejena z vzgojo in okoljem) , ampak bi mi.[/quote]
Saj pravim, da ne razumeš osnove sistema. Če bi se ti odločila lesti čez trupla v grabežu za status in materialno bogastvo, to samo pomeni, da bo na drugi strani nekdo ali več njih zato padlo navzdol po socialni lestvi. Zakaj pa misliš, da tudi na bogatem zahodu ugotavljajo, da premoženje višjih slojev raste sorazmerno z upadanjem srednjih? Za spodnje se pa tako nihče ne briga, ker tisti na dnu tako srednjim kot višjim slojem ne pomenijo nič drugega kot sredstvo za izkoriščanje.[/quote]
Sej ne vem….KJE TOČNO sem pa napisala, da bi bili lahko vsi bogati?
Jaz sem govorila o metodologiji..o vzrokih, zakaj eni imajo, eni pa ne.
To, da ne morejo imeti vsi enako, je menda jasno že v Severni Koreji, kaj šele drugod….
Tudi za ta tvoj princip vlaganja v “varno razpršeni portfelj” moraš imeti nek pogoj – presežke denarja. Siromaki tega nimajo. Zastonj je to filozofijo prodajat nekomu, ki dela za par sto evrov in hodi na Karitas po pakete, da prehrani familijo.[/quote]
OK se strinjam – potrebno je imeti presežke denarja. Tudi tukaj obstajata dve možnosti kako ustvariti presežke – zmanjšati porabo in/ali povečati prihodke.
Kot je že nekdo prej napisal – vse manj ljudi zna upravljati z denarjem in seveda nikoli v življenju ne bodo ustvarili presežkov. Verjamem pa, da je med njimi veliko takšnih, ki bi jim to zlahka uspelo z malce samodiscipline in načrtovanja.
Uspeh ni nujno povezan z grabljenjem materialnih dobrin in hojo čez trupla. Tudi s poštenim delom in malce sreče se lahko daleč pride. Samo imeti znanje in upati si je treba.
Za to bi jaz za naše največje bogastvo in temelj vsega označil znanje in sposobnost to znanje prodati oz. ga nekako unovčiti. Šele potem pride vse ostalo.
Daj reci, da se hecaš…mislim, da ni starša, ki bi otroka zato vpisal, da bo le ta služil s tem…talent in potencial se verjetno pokaže kasneje kot tam pri sedmih, osmih letih, ko otroci začno trenirati.
Obstajajo pa mame, ki na svojih otrocih sanjajo in živijo svoje sanje, čeprav otroku sploh ni do tega …videno večkrat.
V glavnem jaz mojega fuzbalerja nikakor ne vidim v kakem španskem klubu, niti pod razno ne razmišljam, kdaj bi dobila vloženi denar nazaj, ker potem ga že v štartu ne bi dala.
Se pa strinjam z GF, več imaš, večje apetite imaš..niti ne razmišljam koliko bi bilo tisto, ko bi rekla 10jurjev je pa dost…bi že najdla še kaj, kar si želim…jaz si vedno postavljam cilje za vnaprej, drugače bi stagnirala in bila zadovoljna že z začetno plačo, saj pred juhuhu leti je bilo zame dovolj tretjina tega, kar imam sedaj.
Raglja,
nič ne trdim, sprašujem. Samo zanima me, kakšno mnenje imate. Glede športa, glej, v klubu, kjer trenira moja hči, imajo evropska prvaka (v njuni kategoriji) . Pa nista fanta “zaslužila” niti centa. In mislim, da tudi ne bosta oz. mi ni znano, da bi se kaj služilo oz. da bi to bil šport, kjer bi lahko bil poklicni športnik. Eden izmed teh dveh fantov se posveča tudi drugemu športu, kjer pa so poklicni športniki in dosega tudi lepe rezultate. Ne še vrhunskih, ampak vseeno. Ampak ko se odloča na kateri trening oz. tekmo iti, torej med obema športoma, izbere trening/tekmo v športu, kjer je letos postal evropski prvak. Zato sem rekla, da ni vsak šport šport, kjer boš služil.
Jaz pa vseeno, ko spodbujam otroka, pomislim tudi na možnosti, kaj bo z nekim znanjem pridobil. Kakšno možnost se mu bo odpirala enkrat v prihodnosti. Kje bo to znanje nekoč v prihodnosti tudi lahko koristil oz. celo z njim kaj več zaslužil ali celo služil. Ne za vsako ceno, ampak ko katera izbira med dejavnostmi, različnimi, in ne ve točno, ali bi izbrala to ali ono, jaz pomislim tudi na to, kaj in koliko bo lahko neko znanje nekoč v življenju ji bilo uporabno ali celo zaželeno, tudi v primeru, da se znajde v situaciji, ko ne bi imela službe in bi se bilo potrebno z nekim znanjem, ki ga ni pridobila znotraj splošne šolske izobrazbe angažirat.
Kdor ima znanje igranja kakšnega inštrumenta, je tudi neka možnost zaslužka, v LJ tam na Čopovi, se vedno kaj igra, kakšen inštrument, in tudi kaj “zasluži”. Prav tako na raznih prireditvah, ali kakšnih “ohcetih”, žurkah ipd.. S športom, ki ga trenira moja hči, se mogoče četudi bi bila nekoč evropska ali celo svetovna prvakinja, ne bi služilo, je pa ta šport oz. znanje vsekakor dobra popotnica, če bi kandidirala za službo policistke, varnostnice ali trenerja ali kaj podobnega, trenira namreč borilne veščine.
Glede raznih modelarskih znanj ali kaj podobnega, spet nekaj, kjer si lahko unikaten. Spominjam se, da je v naši bližini bil sicer leta nazaj klub, kjer so izdelovali makete letal ipd., in v kolikor so lepo izdelane, se lahko tudi tržijo kakšnim ljubiteljem, zbiralcem, ipd..
Tako da se nagibam k temu, da bi otroci osvojili neko znanje, ki bi jim nekoč lahko bilo tudi kot neka možnost za vir zaslužka. Ne samo po moji izbiri, ampak ko se izbira, pa ne vidim razloga, zakaj ne bi pomislil tudi na ta vidik.
Hahaha, pa to je res smešno, da o pošastnih posledicah pretiranega druženja s televizijskim ali računalniškim ekranom moralizira oseba, ki cele dneve, od jutra do mraka, zabije na internetu. Očitno so jo v mladih letih starši tako gnjavili s svojo vsiljivo pozornostjo, da ji je v “odrasli” dobi usekalo v drugo skrajnost in zdaj v odvisnosti od elektronskih medijev išče svojo izgubljeno mladost.
Raglja,
nič ne trdim, sprašujem. Samo zanima me, kakšno mnenje imate. Glede športa, glej, v klubu, kjer trenira moja hči, imajo evropska prvaka (v njuni kategoriji) . Pa nista fanta “zaslužila” niti centa. In mislim, da tudi ne bosta oz. mi ni znano, da bi se kaj služilo oz. da bi to bil šport, kjer bi lahko bil poklicni športnik. Eden izmed teh dveh fantov se posveča tudi drugemu športu, kjer pa so poklicni športniki in dosega tudi lepe rezultate. Ne še vrhunskih, ampak vseeno. Ampak ko se odloča na kateri trening oz. tekmo iti, torej med obema športoma, izbere trening/tekmo v športu, kjer je letos postal evropski prvak. Zato sem rekla, da ni vsak šport šport, kjer boš služil.
Jaz pa vseeno, ko spodbujam otroka, pomislim tudi na možnosti, kaj bo z nekim znanjem pridobil. Kakšno možnost se mu bo odpirala enkrat v prihodnosti. Kje bo to znanje nekoč v prihodnosti tudi lahko koristil oz. celo z njim kaj več zaslužil ali celo služil. Ne za vsako ceno, ampak ko katera izbira med dejavnostmi, različnimi, in ne ve točno, ali bi izbrala to ali ono, jaz pomislim tudi na to, kaj in koliko bo lahko neko znanje nekoč v življenju ji bilo uporabno ali celo zaželeno, tudi v primeru, da se znajde v situaciji, ko ne bi imela službe in bi se bilo potrebno z nekim znanjem, ki ga ni pridobila znotraj splošne šolske izobrazbe angažirat.
Kdor ima znanje igranja kakšnega inštrumenta, je tudi neka možnost zaslužka, v LJ tam na Čopovi, se vedno kaj igra, kakšen inštrument, in tudi kaj “zasluži”. Prav tako na raznih prireditvah, ali kakšnih “ohcetih”, žurkah ipd.. S športom, ki ga trenira moja hči, se mogoče četudi bi bila nekoč evropska ali celo svetovna prvakinja, ne bi služilo, je pa ta šport oz. znanje vsekakor dobra popotnica, če bi kandidirala za službo policistke, varnostnice ali trenerja ali kaj podobnega, trenira namreč borilne veščine.
Glede raznih modelarskih znanj ali kaj podobnega, spet nekaj, kjer si lahko unikaten. Spominjam se, da je v naši bližini bil sicer leta nazaj klub, kjer so izdelovali makete letal ipd., in v kolikor so lepo izdelane, se lahko tudi tržijo kakšnim ljubiteljem, zbiralcem, ipd..
Tako da se nagibam k temu, da bi otroci osvojili neko znanje, ki bi jim nekoč lahko bilo tudi kot neka možnost za vir zaslužka. Ne samo po moji izbiri, ampak ko se izbira, pa ne vidim razloga, zakaj ne bi pomislil tudi na ta vidik.[/quote]
Meni je pa pač bolj pomembno, da otrok v svojem hobiju, naj bo šport, glasba al pa modeliranje uživa…kaj in kako pa bo z zaslužkom pa…letalska karta in via..avstralija, hec, ampak ne premišljujem za dvajset let naprej še za otroka, kako bi lahko zaslužil. Res ne.
Forum je zaprt za komentiranje.