Najdi forum

Splash Forum Arhiv Knjižni molji in pravopis Retrospektiva – kriminalni roman

Retrospektiva – kriminalni roman

Odpiram novo temo, drugače bi to knjigo uvrstila med prebrano v maju.

Drugi primer inšpektorja Vrenka me je celo bolj navdušil kot prvi. Vsaj v žanrskem smislu. Pisatelj je res lepo zavil pot do rešitve primera. (ne, konca ne bom povedala).

Zdaj čakamo na tretji primer in upam da ne bom speljana na tanek led 🙂

Lp, Ela S

Res je. Prvi del mi sploh ni bil všeč in nisem mislila, da bom še kaj brala, pa sem knjigo med prazniki dobila od znancev in sem jo malo od daleč začela brat, pa brala in brala in prebrala 🙂

Druga knjiga je tako po vsebini kot po slogu veliko boljša od prve. Taprava kriminalka, taka kot mora bit!
Ni več toliko stavkov v slogu “Tisti, ki tistega, ki je desko, ki pot, ki proti Zgornjim Ruknjam vodi, kaže, vzel, prijavi, dobi lepo nagrado.” Tudi ni več veliko opisov, kaj neka oseba BO storila, potem pa ponovno, kaj JE storila.
Glavna pa je seveda zgodba, ki je dobro zaštrikana, z dobrimi liki, ki jih je ravno dovolj, da se ne zgubiš med njimi, da pa si moraš kar malo beliti glavo, kdo kam spada.

Moram pa to napisat: tista risba Vrenka, ki je bila nekje objavljena, je grozljiva! Vsaj jaz sem si ga ves čas predstaljala kot ornk dedca, ne pa eno klovnovsko kreaturo z babjimi usti. V moji glavi sta Vrenko in Breznik videti nekako kot Barnaby & Troy.

Pa še en hec: v knjigi piše, da Vrenko nikoli ne gleda navadnega tv programa, nikoli z daljincem ne skače med programi, ampak gleda samo posnete filme. Potem pa odločilni namig dobi ravno, ko na enem programu s filmi NALETI na svoj najljubši film. Se pravi, da je šaltal med programi:)

Vljudno prosim, da jasno opozarjate na spoilerje, no! Za resnega bralca kriminalk se pa to res spodobi.

Nisem še prebral, ampak kaže, da nam Vrenko vrača upanje, da je kultura koristna, no, vsaj popularna. Pomaga reševati zapletenosti! V Retrospektivi film, v Olju branje revij …

eno vprašanje: kot kaj točno se uporablja izraz “spoiler” v literarni teoriji?
pogledal sem na wikipedio in v angleški slovar, pa vseeno nekako ne vem.

Spoiler pomeni, da izdaš razplet, kar je zlasti pri detektivkah seveda smrtni greh. No, ampak Enka tega pravzaprav ni storila.

Tudi meni je bila Retrospektiva boljša od olja, le da sem sama to pripisovala temu, da sem pri prvi že poznala konec :-((
Sicer pa mi je bilo v Retrospektivi všeč to, da zelo dobro pelje samo raziskavo, jo dodatno zaštrika tam in razplete tu … in jo z dobrimi pospeški zapelje v cilj :-)) upam, da veste, kaj mislim.
Sicer pa mi je prišlo na uho, da je tretji del najboljši – tako da nestrpnost raste :-))

Ne jaz, Oja, pač pa vanika. No, ni ravno izdala razpleta, je pa jasno napisala, kje se skriva ključ…kar je pri kriminalki prbl. isto :-(.

To, kar ti praviš, da je spoiler, je v knjigi mimogrede opisano z dvema stavkoma. Bralcu je tam kaj jasno samo v primeru, če je brihten kot Vrenko, ostalim pa še dolgo ne.

Ma ja vanika, ampak zdaj, ko si nas ti na to opozorila, nam najbržda bo jasno, ne? Oziroma bomo vedeli, na katerem mestu gre napeti možgane. No, ko preberem, ti bom javila, če sem brihtna kot Vrenko ali ne, prav ;-).

Vanika, se globoko opravičujem in ponižno prosim za odpuščanje! Spoilerja ali česa, kar bi vsaj približno dišalo po čem takem, v tvojem pisanju ni bilo. Pika. Čeprav je res, da sem vmes že tudi pozabila, na katerem mestu moram napeti oči in ušesa ter nabrusiti kremplje.

Mi je pa padlo v oči isto kot tebi, tole neujemanje med opisoma Vrenkovih gledalskih navad, he he. Ampak stavim glavo, da gre glede tega v resnici enostavno za identifikacijo z gledalskimi navadami samega avtorja. Mislim, da pilgrim o sebi rad reče, da mu TV služi izključno za gledanje posnetih filmov iz domače videoteke, dejansko pa sem in tja le pokuka tudi na katerega od programov, kjer se zna pojaviti kateri od njemu ljubih filmov. In tako se mu je v knjigi “zareklo” :-).

Retrospektiva me je očarala in me pritegnila še dosti bolj od Olja. Je bolj dinamična, saj kar naprej nekaj dogaja. Poseben čar knjigi zagotovo daje dejstvo, da je avtor vanjo vpletel tematiko, katere dober poznavalec je – likovno umtnost.

Sem pa opazila nekaj. Ob pomanjkanju opisov/podatkov, ki bi bralcu približali nastopajoče like kot osebe iz mesa in krvi, postaja že kar simptomatično podrobno opisovanje stanovanj, kjer (navadno kot osumljenci) zaslišani junaki prebivajo – pri čemer ti opisi s samo zgodbo nimajo nič pomembnega. Malčik sumim, da tudi na pilgrimovo mnenje (vsaj na prvo žogo) o ljudeh v resničnem življenju, njihov bivalni prostor precej vpliva ;-).

(sigurno ni ta beseda uporabljena niti enkrat press)

no, če stopiš v hišo in je vse pospravljeno, nikjer časopisa, kavne skodelice, nikjer niti ene odvržene nogavice, si nekakšno mnenje o stanovalcu že moraš ustvariti, ali pač?
ali pa stanovanje brez ene same knjige, recimo!
sicer pa – čimmanj avtobiografije v romane je nasvet, ki se ga poskušam držati.

glede neujemanja okrog gledalskih navad pa je res; vseeno pa boljše to, kot da bi vrenko naletel na film, medtem ko bi čakal, da se previje DVD :))

Kupila (!) in prebrala Retrospektivo, ki mi je bila zelo všeč, najbrž res še bolj kot Olje na balkonu. Že pri Agathi Christie mi je všeč dejstvo, da se vse vrti v družini, pa ugibanje kdo ima motiv, pa luščenje enih na prvi pogled neočitnih podrobnosti. Seveda priporočam. Pa še format je simpatičen za v torbico ali kaj podobnega.

Kdaj bo nov primer inšpektorja Vrenka?

eno butasto – pigrim, si ti a. demšar?!?!

@šecjen: ja, sem. a sem bil najprej pilgrim na knjižnjih moljih, potem pa sem začel pisati še detektivske zgodbe.
svojih knjig nisem imel namena tukaj “reklamirati”, ampak forum jemljem kot skupino znancev, ki se ukvarjamo s knjigami – in normalno, da me (je) zanima(lo) vaše mnenje.

dober si. moje spoštovanje. tisto, kar sem prebrala od tvojih knjig, je super. olje sem brala samo konec (delam v knjižnici in za take knjige stojijo v vrsti, tako da sirote knjižničarke živimo samo od drobtin), retrospektivo par odlomkov, jo pa nesem na morje, “trailer” za tretjo knjigo je pa zelo obetajoč.

Pozdravljen, pilgrim.

Tukaj je moje mnenje o Retrospektivi, napisano v prvi vrsti z željo, da bi tvoje pisateljevanje zorelo in da bi tvojim delom, ki so vsekakor dobra, urednik posvetil zasluženo pozornost; ne bi bilo odveč, če bi si morda to prebral tudi on.

Še opozorilo: V besedilu so prisotni SPOILERJI (sicer bolj nedolžni, ampak kdor še ni prebral, naj raje preskoči vse skupaj in morda prebere samo zadnji odstavek).

Najprej seveda čestitke k izidu knjige in še na mnoge primere inšpektorja Vrenka (ter nadebudnega Marka Breznika)!

Retrospektiva je kvantitativno bolj razvejana od Olja; pisatelj ne prizanaša bralcu (oz. njegovemu spominu) že vse od začetka, ko predenj postavi tolikšno število likov. Dogajanje teče hitreje, tu in tam že skoraj hlastno; zasliševanja so izpeljana dovolj zanimivo, prav tako proti koncu romana avtor drži bralca v napetosti, kdo je skrivnostni storilec, ki se inšpektorju tako iznenada razkrije. Tudi insert s teto Hildo pripomore k suspenzu, v prazno pa izzveni pritisk na Kolnika, ki se na koncu ne poklopi v sestavljanko (če pa se, se opravičujem, da sem to spregledala). Všeč mi je podton besedila v kurzivi, ker vnese v zgodbo osebnost, živost. Tudi s prihodnjikom, kaj se bo oz. ne bo zgodilo, ustvariš zanimivo vzdušje in prispevaš k jedrnatosti. Poseben občutek pristnosti romanu dajo »kopije« iz knjig, biltenov ipd. Dobra poživitev besedila!

V splošnem pa bi rekla, da je Retrospektiva manj dodelana od Olja in tudi manj prepričljiva (razen če nas bolj prepriča pač s tem, da se tu umor dejansko ZGODI). Ker tega nikakor nočem govoriti v prazno, naj utemeljim.
a) Iz romana diha avtorjeva ljubezen do slikarstva, s čimer v osnovi ni nič narobe, vendar pa je Vrenko le malce predober poznavalec te umetnosti. Navsezadnje je kriminalist, ne umetnik ali likovni kritik. Naklonjenost sodobni umetnosti bi mu sicer pripisali, saj deluje kot človek zelo odprtega duha; tolikšna strokovnost pa le preveč bode iz konteksta njegove predstavnosti.
b) Liki so v splošnem premalo dodelani, zato tudi končni storilec sprva sploh ne prepriča; šele ko se sama »akcija« že odvija, avtor nekako ihtavo postreže z notranjimi motivi, ki so povzročili umor. Pri bolj dodelanih likih bi se pojavili tudi morebitni drugačni motivi, vključno s tistim usodnim, vendar to zasledimo le pri bratu umorjenega, medtem ko je njegov pastorek premalo osvetljen, da bi ga lahko resno »osumili«. In kaj je s tem opisom stanovanj? V Olju je bilo res pomembno, kdo je videl zdravnika oz. njegovo stanovanje skozi okno svojega; tu pa – razen slik na stenah – tako podrobni opisi niso potrebni. Res menim, da bi bilo bolje, da bi več besed namenil opisu ljudi.
c) Zadeva s sladkorno boleznijo in dieto. Moja babica je imela sladkorno bolezen 20 let, sama sem jo imela v nosečnosti, in s tistim nakupovalnim listkom nekaj »ne štima« (in poleg tega praviš, da se je Hilda strogo držala diete): salama je prepovedana (razen piščančjih prsi v ovitku), prav tako sir (razen manj mastnih); in poleg tega je obdukcija pokazala, da je Hilda POJEDLA PIŠKOT, kar se ne sklada s predstavo o zavedni sladkorni bolnici, ki se strogo drži diete.
d) Prizor, kjer policija pričaka morilca. Najprej napišeš, da je Vrenko imel roke sklenjene na hrbtu. Ob prihodu (takoj za tem) morilec zagleda Vrenka, ki s prekrižanimi rokami stoji, naslonjen na okensko polico. Ali si res mislil tako? Sem namreč poskusila – z na hrbtu sklenjenimi rokami sem se naslonila na okensko polico. Deluje zelo … izbočeno. :)) Nekako si ne predstavljam, da bi uradna oseba, in še ob tako ključnem trenutku, tako stala.
e) Zaključek. Skozi morilčevo perspektivo zanimivo in vse pohvale vredno podaš natančnejše okoliščine umora, ki vsekakor močno učinkujejo na bralca (prav tega v splošnem manjka v romanu). Vendar pa zaključiš tako, da je povsem nejasno, kje je pristal morilec in kdaj (In bal se je zaspati. >> po tej povedi sodeč ne sedi več na zaslišanju).
f) Svoje prispeva tudi jezikovna plat – izraz in dikcija. Nekatere osebe imajo preveč podobno dikcijo; študentu bi še pripisali misel Big deal, medtem ko je drug anglizem nekako odveč (Doli: »/…/, silly me.« Tudi Rajmondu ne pristoji najbolje tisti njegov SHUT, vendar to dobro vneseš v občutja kriminalistov, zato ni tako moteče. Zelo moteče pa je, da je beseda narobe napisana in kot taka pomeni nekaj čisto drugega. Namreč – zapri. Rajmond pa je gotovo hotel reči SHOOT (ustreli oz. povej, začni), kar dobro poznamo iz ameriških filmov. Temu ne morem reči drugega kot šlamparija avtorja, urednika in lektorja.
g) Potem zgodbo ošibijo skladenjsko neustrezni primeri, ki bi morali zbosti avtorja, urednika in še najbolj lektorja:
– Ne glede na vse njene bolezni in starost je bila SMRT /…/ le preveč blizu krutemu umoru /…/ pred manj kot štiriindvajsetimi urami, da bi NJENA SMRT ne bila najmanj sumljiva.
– V NEDELJO, osemnajstega decembra, dva dni po grozljivem dogodku, ki je v soboto dopoldan najprej zajel ozek umetniški krog, v NEDELJO zjutraj pa kot novica dneva v nedeljskem časopisju in poročilih razburil celo mesto, je galerija ponovno odprla svoja vrata.
– ČLOVEKU se je zdelo, da bi jo {meglo} lahko rezal z nožem. S svojo težo je legala ČLOVEKU na ramena in dušo.
h) Bolj izrazna kot semantična je tudi napaka, na katero sem opozorila že pri Olju. Gre za sosledje časov, ki je v slovenščini sicer malce drugačno kot v angleščini (znani Reported Speech in Sequence of Tenses), ampak ko gre za poročani oz. odvisni govor, tudi v našem jeziku veljajo določena (čisto logična) pravila. Danes postane »ta dan«, včeraj postane »tisti dan, ondan, prejšnji dan, pred xx dnevi«. Podobno je s krajevnimi prislovi (tu postane tam ipd.), vendar so v Retrospektivi sporni predvsem časovni. V odvisnem govoru praviš, da je Doli DANES nosil rumenega metuljčka. S stališča tretjeosebnega pripovedovalca ni danes in ne jutri. To spada v premi govor. Primer (ne iz romana):
10. 10. 2008 reče Ana Tomažu: »Danes bom likala.«
11. 10. 2008 Tomaž očita Ani, da je obljubila, da bo včeraj likala.
(Nalašč sem si izmislila primer, kjer je časovni paradoks izjemno očiten.)
i) »Pisano pogledati« pomeni JEZNO (tudi srepo) pogledati, v sobesedilu pa je ta metafora kar dvakrat uporabljena v pomenu »začudeno« (str. 154, Doli pisano pogleduje Vrenka, in str. 163: Marko jo je pisano pogledal /…/. Ob zadnji izjavi Martine Zajec je bil presenečen.).
j) »Dušična« kislina? SP in SSKJ priporočata dušikovo. Gre morda za slikarski žargon? Vendar tako reče tudi forenzik in tako razmišlja Vrenko.
k) In potem značilnost štajerskega narečja – določni pridevniki in zaimki (/…/, ovit je bil v neki šal.) To je sicer že bolj domena lektorja, ki se je žal v Retrospektivi le za kanček bolje izkazal kot pri Olju. Moteč je tudi glagol izgledati, ki ga slovenščina izriva in nadomešča z videti je; prevečkrat se pojavi prislov ne nazadnje.

Ostale pomanjkljivosti lekture:
– Obsedenost z vejicami (za dvodelnim pomišljajem, kjer ni nujna, zlasti pa na obeh straneh prislovnih določil, kjer je napačna) raztrga besedilo: Ko sta kriminalista, približno na polovici njune poti iz Maribora v Trst, za seboj pustila /…/. In še NJUNE! Pravilno je seveda svoje. (Po drugi strani pa vejice manjkajo, npr. »Vem, vem kolega /…/.«)
– Zaznamovan besedni red spremnega stavka, kadar se vrine med premi govor (ali pa nepoznavanje postavljanja ločil in velikih začetnic) tudi ne pripomore h kvaliteti branja:
»Torej,« oglasila se je načelnica Balohova, »izhajate iz podmene, /…/?« (Pravilno: se je oglasila.)
Sploh ima lektor težave z ločili in začetnicami pri premem govoru:
»/…/ Kdo bi lahko bil tak barbar!« to zadnje ni bilo mišljeno kot vprašanje. (pravilno: To)
»Višji kriminalistični inšpektor,« ga je mimogrede popravil Vrenko: »najprej glede /…/.« (pravilno: Vrenko. »Najprej glede /…/.«)
– Izjemno očiten škrat: Proti Rusu je /…/ izreklaF: /…/
– Napačen sklon: /…/, Luko Jazbeca takšni zapleti niti najmanj niso spravljali ob živce.
– Napačen spol: V gručah po dvA ali tri so Pikapolonice /…/. (Ves čas so v ž. spolu, le v tem primeru ne.)
– Napačna raba oz. umestitev predlogov: /…/, včasih pa tudi PRED ali celo ZA avtomobilom /…/. (Pravilno: včasih pa tudi pred avtomobilom ali celo za njim.)

Če povzamem, bi rekla, da ima Retrospektiva v sebi še veliko neizkoriščenega potenciala, prav tako pa seveda tudi ti kot avtor; močan pa je občutek, da se temu romanu urednik ni dovolj posvetil, zlasti v točkah od a) do f). Povsem razumljivo je, da se kot avtor vsega tega ne zavedaš, saj na svoje delo ne moreš gledati z distanco; to je naloga urednika in delno tudi lektorja, zlasti od točke f) dalje. Vsak umetnik na poti svojega ustvarjanja naredi kakšno napako, na njih se konec koncev učimo. Preden pa gre delo v javnost, je le prav, da se mu posveti strokovnjak, ki je sposoben avtorja vsaj rahlo usmeriti in izdelku omogočiti izpiljenost ter odpraviti napake, ki natančnemu bralcu trgajo rdečo nit in onemogočajo, da bi se lahko z vsem srcem (in umom 🙂 predal vrtincu zgodbe.

K.

New Report

Close