Resnica o dnevu OF: 27. aprila niso snovali odpora ali se pripravljali nanj

Z oblačenjem v partizanske uniforme ne bo napredka. Danes spet lezejo v te hlače in suknjiče. Ni, da ni.[/quote]

a takole:

[img]http://www.mojaobcina.si/img/1/H_MAX_1024x768/zaveza_02.jpg[/img]
[img]http://www.mojaobcina.si/img/1/H_MAX_1024x768/zaveza_09.jpg[/img][/quote]

In kaj te moti? Da so domobranci rešili na 1000 slovenskih življenj? Tako pred partizani kot pred Nemci. To te boli?
Naj te! Gnoj Ortopartizanski. Ti bi nas rad provociral? Vidim, da svoje ortopartizanske ideje pišeš tudi na Kučanovi RTVSLO pod vzdevkom Iaž pa še dva bedaka, ki pišeta pod vzdevkom SamoRes in kosmomolec. To je zrelo za prijavo. Si to t?. Se bom že dokopal do resnice

A to misliš na tiste, ki so jih okupatorji internirali na podlagi njihovih spiskov?

Pionirček. Nikoli ne boš zrasel in nikoli ne boš pravi mož. Toliko let je že minilo, ti se pa še vedno pionirčkasto obnašaš.

Beletristika ne more biti dokaz :-))))))[/quote]

Samo čakam, da se še PRABABI oglasi.. Njo so menda preganjali domobranci in nacisti, partizani pač ne. Ona se v “živo spominja kot majhna deklica” katera sestava je preganjala ljudi. :)[/quote]
Bilo je nekoč,
uuuu, ne moreš brez mene? Pa si me dočakal. Kaj bi rad slišal?
Sem prebrala koliko neumnosti ste naložili, nevedneži, lažnivci.
Niste sposobni prebrati nobene knjige, kjer so dogodki tekoče zapisani, kot so se med drugo svetovno vojno 1941 – 1945 in tudi že pred tem dogajali.

Tisti, `menda´, ko si ga napisal zgoraj, si nekam vtakni.

Sem pa včeraj brala Nedeljski dnevnik, 18. maja 2016, preberi stran, 15 in 17, naslovno stran
in 2. stran Dnevnika 20. 05. 2016, besedila ti ne bom pisala, pobrskaj. Ne bo pa škodilo tudi vsem tvoje mislečim NEVEDNEŽEM.
Tudi mladina bi morala vedeti kaj se je dogajalo Slovencem.

Lahko greš v leto 1848.
V revolucionarnem letu 1848 se je slovenski narod znašel brez bogate kulturne tradicije in v vseh pogledih zaostal. Sestavljala ga je stara , z absolutizmom in fevdalizmom povezana buržoazija, ostanki cehovskega meščanstva in večina slovenske duhovščine, ki je bila s svojimi vrhovi čvrsto povezana s fevdalnim sistemom. Ta konservativna skupina okrog dr. Janeza Bleiweisa in Luke Jerana si je želela “močne samostojne Avstrije pod vladarstvom našega dobrega ustavnega cesarja, nedotakljivost naše katoliške vere in varstvo naše narodnosti”. (Novice, 22. marca 1848).
Demokratični krog pa je zahteval zedinjeno Slovenijo. Zmagalo je geslo črno-žolte (črno rumene=avstro-ogrske) konservativne slovenske politike: “Vse za vero, dom in cesarja!”
To politiko je podpiral tudi slovenski liberalizem. . . . .
Cerkev, ki je z zlomom fevdalizma zgubila svojo nekdanjo vlogo, je v vseh deželah začela ustanavljati svoje stranke, da bi z njimi branila svoje stare pravice. in si zopet priborila nekdanjo veljavo.
Na Slovenskem, je to idejo sprožil dr. Anton Mahnič, ki je razbil konservativno-liberalno slogaštvo, obsojal katoliški liberalizem in zagovarjal borbeni katolicizem, avstrijsko državo in zgodovinske pokrajine ter nasprotoval zedinjeni Sloveniji.
Njegovo pobudi je duhovščina na Kranjskem po drugem avstrijskem katoliškem shodu ustanovila leta 1890 Katoliško politično društvo. Po prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892 se je preimenovalo v katoliško narodno stranko in nato v Slovensko ljudsko stranko, ki se je naslonila na kmečke množice.
Desno krilo slovenske klerikalne stranke je vodil dr. Ivan Šušteršič in levo dr. Janez Krek.

Ivan Cankar pa je leta 1913 zahteval združitev vseh Jugoslovanov v svobodni, federativni republiki enakopravnih jugoslovanskih narodov. . . .
. . . .
Sarajevski atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda je pokopal nade slovenske buržuazije na trialistično ureditev Avstrije. Zato je šefa klerikalne stranke dr. Šušteršiča “pretresla globoka bol in ogorčenje”. Na žalni svečanosti je 5. julija govoril, da bo “težka pest slovenskega vojaka, slovenskega fanta razdrobila črepinje tistega Srba, v katerem živi požrešna megalomanija”.
Dr. Marko Natlačen je 27. julija 1914 objavil v Slovencu pesem Bojni grom, v kateri je obljubljal: “S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi; dom hladen vam postavimo ob vrbi … ” Hkrati je organiziral protisrbska zborovanja. Tajništvo Slovenske ljudske stranke je julija 1914 razposlalo svojim zaupnikom tajno okrožnico, naj mu sporočijo protiavstrijsko delovanje zavednih Slovencev.
Tako je zacvetelo klerikalno ovaduštvo, zaradi katerega so se polnile ječe in vrstile smrtne ob sodbe naglih vojaških sodišč.
Dne 12. avgusta je Slovenec objavil `apostolske besede´ škofa dr. Antona Jegliča, ki je slovenskim vojakom govoril, da jih kliče cesar, da bodo z orožjem v roki branili katoliško Avstrijo in katoliško cesarsko družino pred Srbi, zakletimi sovražniki samega Jezusa, prisotnega v zakramentu ljubezni itd.!
Nato so dr. Franc Kulovec in drugi vojaški duhovniki priganjali slovenske fante in može v boj za katoliško Avstrijo.
Dr. Anton Korošec pa je v začetku leta 1917 izročil avstrijskemu ministrskemu predsedniku pismo v katerem se je “kar cedilo avstrijskega patriotizma in kjer je obljubljal, zase in za narod, da žrtvuje vse, kar ima zadnjo srago krvi za Avstrijo in njenega cesarja. . . . .
. . Ko je Avstrija zašla v stisko so jugoslovanski poslanci v avstrijskem parlamentu na predlog slovenske klerikalne stranke zahtevali uresničitev trializma. V njihovem imenu je dr. Korošec 30. maja 1917 prebral tako imenovano majniško deklaracijo, “naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in osnovano na demokratični podlagi”.
1. decembra 1918 so razglasili kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev.

Vir: Knjiga: Belogardizem, stran 17 in 18.

Kako so mešetarili politiki po prvi svetovni vojni in pred drugo svetovno in tudi med WWII, si lahko prebereš v citirani knjigi. Knjiga obsega 604 strani.

Beletristika ne more biti dokaz :-))))))[/quote]

Samo čakam, da se še PRABABI oglasi.. Njo so menda preganjali domobranci in nacisti, partizani pač ne. Ona se v “živo spominja kot majhna deklica” katera sestava je preganjala ljudi. :)[/quote]

“Bilo je nekoč”
In ja, čedalje bolj se v živo spominjam svinjarije, ko so jo počeli domači izdajalci, katere zagovarjate na vso moč, pa še čedalje bolj lažete.

Ha, ha, “kot majhna deklica”, . . . . vaš Andrejček in Franček sta bila tudi “meejjjhna”, prvi je še v pleničke lulal in kakav, Franček je bil star 10 let, ko so bežali na Koroško, sem prebrala, že dolgo nazaj. Pa sta se vse v “živo” spominjala. Vsega, pa ta prvemu atek ni povedal, da so njegove študente na gimnaziji, ker niso molili v italijanščini vse zaprli. . . . . tudi to sem prebrala, pa še veliko drugega.

Pa ne samo preganjali, kaj so znali belčki, vedo mnogi, “fašiste si pa kar spustil”!?
Fašisti, so me izgnali iz hiše in jo začeli podirati, ne samo mene, vso družino, kup otrok z mamo vred, oče je bil že v italijanskih taboriščih,v večih je bil, tudi na Rabu. Pa še mnoge iz naše vasi so internirali.

To je velika LAŽ!!! Izdajali, ne pa ščitili!”

P.s.
Sem čakal, pa nisi še nič odgovoril. Ali morda samo kontroliraš, če sem še, . . . 🙂
Vse tiho je bilo.

Samo čakam, da se še PRABABI oglasi.. Njo so menda preganjali domobranci in nacisti, partizani pač ne. Ona se v “živo spominja kot majhna deklica” katera sestava je preganjala ljudi. :)[/quote]
Bilo je nekoč,
uuuu, ne moreš brez mene? Pa si me dočakal. Kaj bi rad slišal?
Sem prebrala koliko neumnosti ste naložili, nevedneži, lažnivci.
Niste sposobni prebrati nobene knjige, kjer so dogodki tekoče zapisani, kot so se med drugo svetovno vojno 1941 – 1945 in tudi že pred tem dogajali.

Tisti, `menda´, ko si ga napisal zgoraj, si nekam vtakni.

Sem pa včeraj brala Nedeljski dnevnik, 18. maja 2016, preberi stran, 15 in 17, naslovno stran
in 2. stran Dnevnika 20. 05. 2016, besedila ti ne bom pisala, pobrskaj. Ne bo pa škodilo tudi vsem tvoje mislečim NEVEDNEŽEM.
Tudi mladina bi morala vedeti kaj se je dogajalo Slovencem.

Lahko greš v leto 1848.
V revolucionarnem letu 1848 se je slovenski narod znašel brez bogate kulturne tradicije in v vseh pogledih zaostal. Sestavljala ga je stara , z absolutizmom in fevdalizmom povezana buržoazija, ostanki cehovskega meščanstva in večina slovenske duhovščine, ki je bila s svojimi vrhovi čvrsto povezana s fevdalnim sistemom. Ta konservativna skupina okrog dr. Janeza Bleiweisa in Luke Jerana si je želela “močne samostojne Avstrije pod vladarstvom našega dobrega ustavnega cesarja, nedotakljivost naše katoliške vere in varstvo naše narodnosti”. (Novice, 22. marca 1848).
Demokratični krog pa je zahteval zedinjeno Slovenijo. Zmagalo je geslo črno-žolte (črno rumene=avstro-ogrske) konservativne slovenske politike: “Vse za vero, dom in cesarja!”
To politiko je podpiral tudi slovenski liberalizem. . . . .
Cerkev, ki je z zlomom fevdalizma zgubila svojo nekdanjo vlogo, je v vseh deželah začela ustanavljati svoje stranke, da bi z njimi branila svoje stare pravice. in si zopet priborila nekdanjo veljavo.
Na Slovenskem, je to idejo sprožil dr. Anton Mahnič, ki je razbil konservativno-liberalno slogaštvo, obsojal katoliški liberalizem in zagovarjal borbeni katolicizem, avstrijsko državo in zgodovinske pokrajine ter nasprotoval zedinjeni Sloveniji.
Njegovo pobudi je duhovščina na Kranjskem po drugem avstrijskem katoliškem shodu ustanovila leta 1890 Katoliško politično društvo. Po prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892 se je preimenovalo v katoliško narodno stranko in nato v Slovensko ljudsko stranko, ki se je naslonila na kmečke množice.
Desno krilo slovenske klerikalne stranke je vodil dr. Ivan Šušteršič in levo dr. Janez Krek.

Ivan Cankar pa je leta 1913 zahteval združitev vseh Jugoslovanov v svobodni, federativni republiki enakopravnih jugoslovanskih narodov. . . .
. . . .
Sarajevski atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda je pokopal nade slovenske buržuazije na trialistično ureditev Avstrije. Zato je šefa klerikalne stranke dr. Šušteršiča “pretresla globoka bol in ogorčenje”. Na žalni svečanosti je 5. julija govoril, da bo “težka pest slovenskega vojaka, slovenskega fanta razdrobila črepinje tistega Srba, v katerem živi požrešna megalomanija”.

Dr. Marko Natlačen je 27. julija 1914 objavil v Slovencu pesem Bojni grom, v kateri je obljubljal.

1. decembra 1918 so razglasili kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev.

Vir: Knjiga: Belogardizem, stran 17 in 18.

Kako so mešetarili politiki po prvi svetovni vojni in pred drugo svetovno in tudi med WWII, si lahko prebereš v citirani knjigi. Knjiga obsega 604 strani.[/quote]

Majniško deklaracijo smo nekateri že obdelali na MON-u.
Tu je link teme, na MON-u.

Majniška deklaracija je bila objavljena v:

TEDENSKE SLIKE , lJUBLJANA, 3. OKTOBRA 1917
http://med.over.net/forum5/read.php?186,6551664

Vse tiho je, . . . .

pa menda ja, le kdo ve, kaj o mešetarjenju slovenskih politikov po prvi svetovni vojni od leta 1918 – 1941, . . . .

Pa malo nadaljujmo, z zgodovino Slovencev.
RESNICO, je potrebno poznati.

Z razglasitvijo 1. decembra leta 1918:

Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je slovensko ljudstvo Majniško deklaracijo sprejelo drugače. Med njimi je sprožila demokratično gibanje.
Ker pa ni bilo revolucionarne stranke, so se na to ljudsko gibanje prilepili stari avstrijakantski politiki, ki so v zadnjem hipu pobegnili iz potapljajoče se habsburške Avstrije. Ustanavljali so narodne svete, se na hitro povezali z velikosrbsko buržoazijo. Zavrli razvoj revolucionarnega demokratičnega gibanja v Kraljevini SHS.
Namesto enakopravnosti in demokracije je v novoustanovljeni jugoslovanski državi zavladalo nasilje tako imenovane `obznane´ zakona za zaščito države zoper Komunistično partijo, narodno zatiranje ter korupcija raznih buržoaznih klik, ki so se naglo izmenjavale v beograjskih vladah.
V teh vladah je z manjšimi presledki sodeloval tudi dr. Korošec s svojo klerikalno stranko, ki je v Sloveniji prva leta zagovarjal republiko in ves čas avtonomijo, v Beogradu pa jugoslovanski unitarizem in vdanost monarhiji Karađorđevićev.
Kadar je bil Korošec v opoziciji, pa je v beograjski čaršiji hlapčevala slovenska liberalna buržoazija z dr. Albertom Kramarjem in Ivanom Pucljem.

Demokratične množice jugoslovanskih narodov so teroristični Orjuni preprečile uvedbo fašizma in protiljudski centralizem privedle v kritičen položaj.
Rešil ga je Korošec, ki je poleti 1927 sklenil blejski pakt z dvorskim lakajem Veljkom Vukičevićem, postal notranji minister in s svojim nasiljem pripravljal šestojanuarsko diktaturo.
Dne 28. junija 1928 je četniški vojvoda Puniša Račić po sporazumu z `belo roko´okrog Petra Živkovića in dvora streljal v narodni skupščini na oba Radića.
Novo vlado je 27. julija 1928 sestavil dr. Korošec in si zadržal tudi notranje ministrstvo.
Dne 6. januarja 1929 je kralj Aleksander ukinil celo reakcionarno vidovdansko ustavo, razpustil parlament, proglasil svojo monarhofašistično diktaturo in poveril vlado generalu Živkoviću. Njegovo diktaturo je podprl tudi dr. Korošec, ki je bil do 5. avgustaa 1929 prometni minister, do 29. septembra 1930 pa minister za gozdove in rudnike.
Takrat je dr. Korošec v dogovoru s kraljem Aleksandrom šel v opozicijo, da bi obvaroval svoje pozicije v Sloveniji in se vrinil v združeno opozicijo, da bi jo v imenu dvora kontroliral in vodil v boju proti komunistični nevarnosti.
Opozicijski voditelji so mu nasedli. Tudi pred slovenskimi volivci je opral svojo udeležbo v Živkovićevi diktatorski vladi, ko jim je s slovenskimi spomenicami vrgel pesek v oči. V tem tako imenovanih `punktacijah´je klerikalna stranka 30. decembra 1932 zahtevala federalistično državno ureditev, narodno samobitnost, gospodarsko samostojnost, politično in kulturno svobodo ter korenito socialno zakonodajo.
Korošec se je “tako dogovoril s kraljem, ker bi mu Slovenci, Hrvati in muslimani sicer težko verjeli”.
Centralistični režim pa je v svoji unitaristični politiki kljub temu dogovoru razpustil vse klerikalne mladinske in prosvetne organizacije ter zaplenil njihovo premoženje.

Ogorčeni slovenski kmetje, ki so posebno hudo občutili takratno gospodarsko krizo, poostreno z narodnim zatiranjem, so bili še radikalnejši, kot so si želeli klerikalni zaupniki. Tak primer je bil v znanih šenčurskih dogodkih, zaradi katerih sta dekan Matija Škrbec in bivši poslanec Ivan Brodar prišla pred beograjsko sodišče za zaščito države.
Ta proces so po mnenju dr. Ivana Ribarja, ki ga je dr. Miha Krek naprosil za branilca obtoženih, uprizorili spet “izključno zato, da bi dvignili zaupanje slovenskih ljudskih množic v Korošca in njegovo stranko”.
Korošca pa je kralj v začetku leta 1933 poslal v `internacijo´ v Vrnjačko banjo, od koder se je po lastni želji preselil na Hvar. Tam je lahko sprejemal obiske in sam kralj je “posebno skrbel zanj; pošiljal mu je pozdrave in darila – in vse z vednostjo svoje vlade”. Letovanje na Hvaru je sam prekinil, ko se je oktobra 1934 pripeljal v Beograd na pogreb kralja Aleksandra,
in si po vrnitvi v vlado izplačal milijonsko odškodnino.

Knez namestnik Pavle Karađorđević je 10. decembra 1934 imenoval fašistično usmerjenega bankirja dr. Milana Stojadinovića za finančnega ministra v Jevtićevi vladi. V začetku leta 1935 se je Pavle skrivaj odpeljal k Hitlerju, s katerim se je dogovori za novo protifašistično Stojadinovićevo vlado z dr. Korošcem in drugimi največjimi reakcionarji.

Korošec se je za volitve 5. maja 1935 pogajal z združeno opozicijo in jo nameraval tako dolgo vleči za nos, da bi zamudila rok za vložitev kandidatne liste. Nekaterim svojim zaupnim ljudem pa je naročil, naj kandidirajo na vladni Jevtićevi listi, a hrvaški duhovščini priporočil abstinenco.
Po volitvah se je v Beograd pripeljal Hitlerjev pomočnik Herman Göring, da je razbil Malo antanto in dal svoj blagoslov za novo Stojadinovićevo vlado. To je nemškim poslanikom von Heerenom storil na večerji s Stojadinovićem in Korošcem v nemškem poslaništvu. Dne 24. junija 1935 sta Stojadinović in Korošec sestavila svojo vlado in iz slovenske klerikalne, muslimanske ter srbske radikalne stranke ustanovila Jugoslovansko radikalno skupnost ali JRZ, ki je po Hitlerju prevzela fašistično, geslo: en vodja, en kralj, en narod!

——————————————————-

Vir: stran 19 in 20, prejšnje knjige.

Menjavanje vlad, . . . nič novega, zgodovina se ponavlja, . . . .

Nadaljevanje, to morate vedeti tisti, ko zgodovine ne poznate!
stran 20

Režim Stojadinović-Korošec je zavoljo trhle osnove v jugoslovanskem ljudstvu in naraščajočega demokratičnega gibanja iskal opore v fašistični Italiji in Nemčiji.
Dne 25. marca 1937 je Stojadinović podpisal beograjski pakt z Italijo. S to pogodbo se je dr. Korošec z ostalo jugoslovansko buržoazijo ponovno odpovedal zasužnjenim Slovencem in Hrvatom na Primorskem in v Istri.
Dr. Natlačen je na jugoslovanski meji prijateljsko sprejel Mussolinija in ga ves nasmejan pospremil v Planino pri Rakeku. To fašistično bratstvo se je tako poglobilo, da je jugoslovanska vlada razpustila vsa emigrantska društva:
“Uprava policije je danes na temelju odloka g. notranjega ministra razpustila vsa jugoslovanska emigrantska društva Soča, Tabor, Sedejeva družina, Istra itd.)
O tem časopisi lahko prinesejo samo kratko ugotovitev, kakor je dala A. A, (Agencija Avala) za Beograd. Državno tožilstvo v Ljubljani, dne 30. oktobra 1940, državni tožilec Lavrenčak, s. r. “Ker so se klerofašistični oblastniki zbali prevelikega razburjenja,so še isti dan poslali ljubljanskim časopisom novo cenzurno navodilo: “”O tem časopisi ne smejo absolutno ničesar poročati.””
Slovenske protifašiste, ki so pred nasiljem italijanskega fašizma pribežali v Jugoslavijo, pa je Natlačenova policija vračala italijanskim krvnikom!
Podobno so se razvijali tudi prisrčni odnosi z nacistično Nemčijo. Stojadinović-Korošec sta Hitlerju dopuščala predvsem vse večje ropanje jugoslovanskega narodnega bogastva.
Pozdravila sta aneksijo Avstrije. Ko je Hitler 8. novembra 1938 govoril o prijateljstvu z Jugoslavijo, je izjavil, da so z njo “meje za trajno potegnjene”.
Zato je jugoslovanska vlada prepovedala časopisju vsako omembo ali poročanje ob obletnici koroškega plebiscita, ob Hitlerjevi zasedbi Češkoslovaške pa sleherno kritiko ali komentarje, ki žalijo ali napadajo Nemčijo” (cenzurno navodilo 15. in 16. marca 1939). Prijateljstvo je bilo celo tako globoko, da je Göring odklonil sprejem Mačkovih odposlancev. V zapisniku Göringovega razgovora z Mussolinijem aprila 1939 beremo:
“V nadaljevanju je generalfeldmaršal Göring začel govoriti o Jugoslaviji in pripomnil, da ga je osem dni po akciji v Češki neki gospodarski poverjenik v jugovzhodni Evropi obvestil, da so neki predstavniki Hrvatov, ki sodelujejo z Mačkom, želeli, da bi jih (Göring) sprejel in da jim je odgovoril, da do sprejema ne more priti. Če menijo, da je potreben razgovor o nekaterih političnih vprašanjih z neko tujo, a ne z lastno vlado, se naj obrnejo na Rim in ne na Berlin.
Nemčija je odločna v svojem stališču, da Jugoslavija stoodstotno spada v interesno področje Italije. Nemčija je zainteresirana le glede normalnih gospodarskih zvez”.
Veliki “demokrat” dr. Vlado Maček, nosilec kandidacijskih list združene opozicije, pa se je takrat že trajno pogajal s fašistično Italijo. Njegov pooblaščenec je 26. maja 1939 sklenil naslednji sporazum z grofom Cianom:
“1. Italija z 20 milijoni dinarjev financira Mačkovo hrvaško gibanje;
2. Maček se zavezuje, da bo v 4 do 6 mesecih pripravil revolucijo;
3. Takoj bo poklical italijanske čete, da bodo zavarovale red in mir;
4. Hrvaška se bo proglasila za neodvisno državo v zvezi z Rimom … Duče je prebral in odobril zapisnik; želi, da ga podpiše tudi Maček … Prihodnji teden bomo začeli pošiljati denar preko Züricha.
Mussolini je ves prevzet od misli, da bo razbil Jugoslavijo. “…
Da bi bil načrt zanesljivejši, je Mussolini hkrati podpiral Paveliča in poleti 1939 sestavil armado pod poveljstvom maršala Grazianija, ki naj bi napadla Jugoslavijo.
(Dnevnik grofa Ciana, str. 80, 104 in 170.)

Zaradi širokega protifašističnega gibanja pod vodstvom Komunistične partije je režim JRZ zašel v hudo krizo. Ko je na volitvah 11. decembra 1938 kljub Koroščevemu nasilju in potvorbami le s težavo dobil večino, je Korošec izzval padec vlade.
Na njegov predlog je knez Pavle 6. februarja 1939 imenoval novo vlado JRZ pod predsedstvom Dragiše Cvetkovića, ki je 26. avgusta podpisala sporazum z dr. Mačkom, predstavnikom hrvaške buržoazije. Ustanovljena je bila Banovina Hrvaška, v kateri je dr. Maček s svojo mestno in kmečko zaščito uvedel nasilen režim.
Dr. Korošec je velikosrbsko buržoazijo prisilil k temu sporazumu predvsem zato, da bi tudi sam v Sloveniji laže naredil podoben klerofašističen `pašulak´.

V nekaj letih opozicije proti beograjskem centralizmu si je s podvojenim delom klerikalne duhovščine zopet pridobila izgubljene pristaše med kmeti in obnovila na desetine raznih verskih, prosvetnih, telovadnih in političnih organizacij.
Z žulji slovenskih kmetov so klerikalni voditelji s pomočjo Zadružne zveze ustanovili Zadružno gospodarsko banko, ki je bila gospodarski steber klerikalizma. Zaradi raznih špekulacij pa je imela milijonske izgube, ki jih je moralo poravnati slovensko delovno ljudstvo.

V obdobju fašizma so odpovedale stare klerikalne organizacijske oblike.
Zato so škof dr. Rožman, dr. Krek, dr. Basaj inprof. Tomec reorganizirali Katoliško akcijo po fašističnem vzorcu, dr. Ehrlich je zbral akademike v udarno klerofašistično četo in duhovščina je namesto razpuščenega Orla ustanovila fantovske in dekliške krožke. Korošec je z Aleksandrovo in Pavlovo pomočjo vračal cerkvi nekdanje pravice. Dosegel je sklenitgev konkordata, a ga Stojadinova vlada zaradi silnega odpora demokratičnih množic ni uspela rafiticirati.
Kaplan Križman pa je 22. avgusta 1939 v imenu klerofašistične Zveze združenih delavcev predlagal Rudolfu Smersuju, naj “minister za socialno politiko izda uredbo, s katero se Jugoras in s tem avtomatično seveda tudi naša organizacija prizna kot prisilna nacionalna strokovna organizacija …”
Ta predlog je vlada uresničila.

Krščansko socialistično delovstvo pa zaradi Koroščeve protifašistične politike ni vstopilo v JRZ, ampak se je približevalo širokemu protifašističnemu gibanju pod vodstvom Komunistične partije in bilo nato med ustanovnimi skupinami Osvobodilne fronte.

Na Koroščevo zahtevo je glavni odbor JRZ 24. januarja 1940 sklenil, naj se tudi ostali deli države preuredijo kot Hrvaška. Ker se je velikosrbska buržoazija uprla federalistični ureditvi države je stvar padla v vodo.

Nezadovoljni Korošec se je zato odpeljal v Slovaško, da se je preko dr. Tise povezal s Hitlerjem kakor se je prej Maček z Mussolinijem. Po vrnitvi iz Slovaške je kot prosvetni minister uvajal v šole rasistične zakone in še dosledneje vodil pronemško politiko, dokler ni 14. decembra 1940 nenadoma umrl.
Njegovo delo je nadaljeval dr. Kulovec.

Cvetkovičeva vlada je s pogodbo 20. oktobra 1940 podprla Hitlerjevo gospodarstvo. Hitler pa je sedaj želel tudi pristop Jugoslavije k fašistični OSI.
Dne 20. novembra 1940 je pisal Mussoliniju, da je treba Jugoslavijo “zainteresirati” za pozitivno sodelovanje z nami za ureditev grškega vprašanja. Brez jugoslovanskega zagotovila bi bile operacije na Balkanu brezuspešno tveganje, ker bi bile obsojene na neuspeh.” Zato je knezu Pavlu obljubljal prestol, jugoslovanski buržoaziji pa Solun. Začela so se pogajanja in 24. marca 1941 sta se Cvetkovič ter Cincar Marković odpeljala na Dunaj. Ob njunem odhodu je dr. Kulovec razlagal: “” Za nas vse, posebno pa za nas Slovence je jasno, da je obstoj Jugoslavije mogoč le, če se Jugoslavija stoodstotno podvrže silam reda in tvornosti. To je edina pot ne samo za zagotovitev reda v državi, marveč tudi za ustvaritev velike bodočnosti.” Maček pa je naročil Cvetkoviću: “Dobro opravi, Dragiša, doma bom jaz držal red.” (Dr. Gregorič, `Samomor Jugoslavije´, str.123, do 126.)

Dne 25. marca je Cvetković podpisal pristop k fašistični trojni zvezi, kar je 27. marca 1941 po vsej državi izzvalo velike demonstracije s parolo: “Bolje rat, nego, pakt!” To ljudsko ogorčenje je izrabila skupina okrog generala Simovića in izvedla državni udar.
Njegova vlada pa ni bila sposobna, niti ni želela braniti države.
Dne 6. aprila 1941 se je vladna delegacija s Slobodanom Jovanovićem hotela odpeljati v Rim k Mussoliniju, da mu bi kot že prej Hitlerju ponovila obljubo, da se Simovićeva vlada ne odreka pristopu k trojnemu paktu.

To namero pa so preprečila Hitlerjeva letala, ki so 6. aprila 1941 iznenada začela rušiti Beograd.

Sem se v presledkih sprehodila po temah, nemogoče je to čvekanje.
Že takrat, ko sem prišla na MON, sem večkrat napisala, “kakor si boste postlali, tako boste ležali.”
Postiljanje je bilo čedalje slabše. Minilo je že 11 let.
Iz tistih časov, “Bilo je nekoč”, se mi je še veliko dogodkov prikazalo, pred, med in po po drugi svetovni vojni.

Izzval si me! Nisem še končala. Sem pa tudi že napisala, da so nekateri marsikaj zmožni.
Ampak, zavedajte se, kar ne želiš prejeti sam, ne delaj drugim. Tudi materialne škode ne!
V 11-tih letih ste mi pripisali veliko grdih besed, nekaj časa sem si zapisovala in nehala.
Uh, desničarji/ke, od vas, bi človek pričakoval vse, naj naj lepše. Zelo veliko grdih besed sem brala.
Prav zato sem sedaj pisala še iz knjige “BELOGARDIZEM” Frančka Saje-ta.
Mešetarjenje bivših politikov, v glavnem so bili vsi iz SLS stranke, skratka, `bogbatine´, priimki so znani, kam spadajo, tudi.
Ta knjiga je že tretja izdaja, je iz leta 2008. Prvič je izšla leta 1951 in bila je takoj razprodana.[/b]

Vir: stran 21
Dne 10. junija 2016 ob 23.49, sem zapisala:
Krščansko socialistično delavstvo pa zaradi Koroščeve politike ni vstopilo v JRZ, ampak se je približevalo širokemu protifašističnemu gibanju pod vodstvom KP in bilo nato med ustanovnimi skupinami Osvobodilne fronte.

Vir: stran 27
Poteptani jugoslovenski narodi so bili tako prepuščeni na milost in nemilost fašističnim osvajalcem.
Še preden je jugoslovanska vojska kapitulirala, je feldmaršal Wilhelm Keitel, šef vrhovnega poveljstva nemških oboroženih sil, 12. aprila 1941 podpisal “začasne direktive za razdelitev Jugoslavije”.
Temeljile so na sklepu, sprejetem 3. aprila, torej še pred napadom na Jugoslavijo.
Po teh začasnih navodilih so si fašistični napadalci razdelili med seboj jugoslovansko ozemlje.
Hitlerjeva Velika Nemčija si je prilastila večino Slovenije: Štajersko in Gorenjsko. Italijani so aneksirali Notranjsko in Dolenjsko z Ljubljano. Madžari pa Prekmurje. Fašistična Italija je poleg tega pograbila del Hrvaškega Primorja in Dalmacijo z otoki, Črno goro pa je hotela spremeniti v vazalno državo.
Močno okrnjeno Hrvaško z Bosno in Hercegovino so fašistični okupatorji podelili kvizlingu Paveliću in njegovim ustašem kot papirnato Neodvisno državo Hrvaško. Itd..
Nemci, pa so si zase izbrali bogati Banat in samostojno Srbijo

Čeprav po mednarodnem pravu “pred sklenitvijo miru ni dovoljeno dejansko stanje okupacije spremeniti v pravo stanje z enostransko izjavo o aneksiji”, … so si fašistični osvajalci kratko in malo priključevali posamezne dele Jugoslavije. Sicer pa je v svojem spremljanju za čim večjim izkoriščanjem narodnega bogastva in uničenjem jugoslovanskih narodov “niso pregrešili le skoraj proti vsem predpisom pozitivnega prava, ampak tudi proti osnovnim zakonom človečnosti.”

Po zasedbi in razkosanju Jugoslavije so fašisti uvedli najbrutalnejšo strahovlado.
Ljudi so brez razloga vlačili v zapore, jih mučili, pošiljali v koncentracijska taborišča in ubijali.
Slovence z Gorenjske in Štajerske ter Srbe iz Hrvaške so izganjali z njihovih domov in jim ropali premoženje. Ustaši so množično klali srbsko prebivalstvo na Hrvaškem in požigali srbske vasi.
Z nastopom osvobodilne borbe pa so fašistični okupatorji teror še poostrili.

——————————————————————————————

Napad na Jugoslavijo je popolnoma iznenadil Simovićevo vlado. Po prvem bombardiranju Beograda je večina ministrov zbežala na Avalo. Dr. Kulovec, ki je še prejšnji dan z dr. Mačkom nasprotoval vojni in zagovarjal zavezništvo s Hitlerjevo Nemčijo, je po čudnem naključju bil edina vladna žrtev. Namesto njega se je kasneje vladi pridružil Franc Snoj, ki je z Mihom Krekom v njej zastopal klerikalno Slovensko ljudsko stranko. Na Avali je predsednik kraljeve vlade general Simović zmedenim ministrom naivno razlagal:
“Vse je dobro. Hitler tega ni pričakoval, mi pa. Pokazalo se je, da je naš načrt točen. Ponoči smo namreč podpisali z Rusijo. Vlada bo v Užicah”.
To je bila prazna tolažba.

———————————–
M e š e t a r j e n j e, politikov, naskrivaj! Ljudstvo ni vedelo o tem nič.

———————————–

Okupatorji niso imeli težav z okupacijo Jugoslavije.

“”Bolečina vseh bolečin”” (usodnost kolaboracije z okupatorjem)

S temi besedami je označil kolaboracijo z okupatorji duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar (Leta mojega popotovanja).

Z okupacijo in razkosanjem Dravske banovine se je na slovenskem političnem prizorišču zgodila velika sprememba.
Tradicionalni slovenski politični stranki (klerikalna in liberalna) sta doživeli zlom. Nastala sta dva politična tabora.
V enem so bili dotedanji predstavniki jugoslovanskega političnega življenja in njihove stranke, v drugem pa komunisti, ki so svoje delovanje “legalizirali” že s svojo ponudbo o sodelovanju v Narodnem svetu, ter skupine, disidenti in frakcije dotedanjim strank, ki se niso strinjale s politiko vodilnih strank. Ti so se združili v OF kot vsenarodni organizaciji, ki ni priznavala okupacije in se je odločila organizirati odpor proti okupatorju, ki je v danih razmerah bil ( ne glede na ceno!) edina alternativa za ohranitev slovenskega naroda kot etnične skupnosti.

Dotedanje slovensko politično vodstvo ob začetku okupacije ni imelo vizije, kako ravnati med vojno. Obremenjeno je bilo s predvojnimi ideološkimi in političnimi spori.

Prvi vidni znaki aktivne kolaboracije z Italijanskim okupatorjem se je pokazal že 11. aprila 1941 ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano, ko je ljubljanski župan na Viču izročil mestne ključe kot znak vdaje mesta. Kolaboracija z italijanskim okupatorjem se je nadaljevala s sosvetom in konzulto, organom, ki je imel za visokega komisarja Graziolija le posvetovalno funkcijo, deloval pa je do novembra 1941.

Kako “dosledno” je bilo vodstvo SLS do lastnih političnih odločitev, pove podatek, da je strankin odbor na svoji zadnji seji pred vdorom okupatorja 30. marca 1941 sklenil, “da v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom , niti neposredno, niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici”.
Že v prvih dneh okupacije so se te lepe in odločne ter domoljubne besede spremenile v odkrito kolaboracijo. V prizadevanju, da bo stranka vodila slovenski narod tako, da bi utrpel čim manj žrtev, je njen vodja dr. Natlačen zaigral na napačno karto.

Vir: stran 22

————————————–

“Bilo je nekoč”
Ti me kar izzivaj in čakaj, če bom pri moči in imela kaj časa bom še kaj napisala, kljub temu, da je brez veze. Materiala je veliko.

Napisala bom zato, ker mladina zgodovine ne pozna. Nekateri pa vedno pišete, kako so vas kar naprej učili o borbi. Ena je napisala, da so morali vsak “TRK”, med partizani z domobranci in okupatorji znati na pamet. Itd. .

Že davno je tega, ja še se v živo spominjam, ko so me BORCI partizani osvobodili 6. maja 1945, tri dni preje smo bili osvobojeni, kot je bila osvobojena Ljubljana.

Ti in tebi podobni pa očitate Osvobodilni fronti, ko je bila ustanovljena v noči, s 26. aprila na 27. april, da niso snovali odpora ali se pripravljali nanj.
Tistega dne so se šele prvič zbrali, sestali.

Vir: del, stran 36, 37, 109, 110, 358, 359/Zb.2007
Program in organizacijska struktura Osvobodilne fronte sta se oblikovala postopoma.
Vodstvo Osvobodilne fronte je namreč dobilo trdno zasnovo poleti 1941, z oblikovanjem Izvršilnega odbora na drugem zasedanju Vrhovnega plenuma 28. julija 1941, sicer pa se je v plenumski sestavi sestalo v letu 1941 kar štirikrat.

Kocbek je, na primer, na sestanku s komunisti novembra 1941 izjavil: “”Posamezni komunisti ste nam postali vzor nesebičnega dela, neutrudne požrtvovalnosti, zgled znanja in živa vest.””

OF so se pridružili tudi krščanski socialisti, sokoli, Društvo kmečkih fantov in deklet, tudi Jugoslovanska ženske zveza in še nekaj drugih gibanj.
Poletni in jesenski meseci leta 1941 so bili v znamenju prizadevanj vodstva Osvobodilne fronte kot celote, ne samo komunistov, da pritegne v organizacijo čim več skupin. Nekaj težav je imel tudi Edvard Kocbek, skupine so bile zelo raznolike, tudi glede na politično usmeritev ter številčnost, nekateri so imeli po več tisoč članov.
Komunistična partija Slovenije ni bila najštevilčnejša skupina v Osvobodilni fronti. Bila pa je edina med skupinami, ki je bila organizirana kot stranka. Predstavljala je najbolj trdno organizirano, disciplinirano, v ilegalnem delu preizkušeno in zato najbolj učinkovito skupino.
Zaradi navedenega so preostale skupine komunistom nekako samodejno priznavale vodilno vlogo in jih vsaj v začetku občudovale.

Vse temeljne točke od 1 do 9, so opisane. Ne se sprenevedat, da niso nič snovali. Vsi zavedni Slovenci so snovali. Niso se strinjali s takratno Koroščevo politiko. Pridružili so se Osvobodilni fronti.
Osvobodilna fronta ima 9 temeljnih točk. Prvih sedem temeljnih točk so sprejeli na četrtem zasedanju Vrhovnega plenuma OF 1. novembra 1941, preostali dve točki pa na seji 21. decembra 1941. Vseh devet točk sta objavila Slovenski poročevalec 6. januarja 1942, in Osvobodilna fronta v začetku januarja 1942.

Nič pa ne poveste, kaj je delala takratna vladajoča stranka, bila je na vladi? Od teh, svojih pa ne zahtevate nič! Njihovo “mešetarjenje” sem vam napisala, pa ne v celoti, še dosti lahko preberete.

Da je ban Natlačen zavrnil ponujeno sodelovanje komunistov, so/ste, zavrnili, lahko bi se skupaj uprli okupatorjem, ste se jim pa klanjali, še mestne ključe ste jim dali za dobrodošlico. Kraljeva vojska pa je čez noč propadla.

Množični upor prebivalstva Slovenije in Jugoslavije zoper okupatorje in njihove pomagače v obliki narodnoosvobodilnega gibanja in partizanstva je bil je torej bil ne samo legitimen, marveč tudi skladen s tedanjimi načeli in določbami mednarodnega prava.

Zavezniki so že konec leta 1942 navezali stike s Titovimi partizani.

Na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno ni potekala nikakršna državljanska vojna.
V oboroženem in političnem spopadu sta bili dve strani, jasno in nedvoumno opredeljeni.
Na eni strani so bile “sile Osi”, torej okupatorji, njihove vojaške in policijske enote ter institucije, ki so se jim – in to samo v tako imenovani Ljubljanski pokrajini – pridružili domači kolaboranti: sprva s političnimi dejanji, že v začetku leta 1942 pa tudi z oboroženimi policijsko-vojaškimi enotami, kot so bile razne legije, vaške straže in domobranci in še in še. Enako velja tudi za četnike, ki so jih zavezniške misije že leta 1942 spoznale za kolaborante in zato z njimi niso več sodelovale.
To so bile torej sile Osi, kot so jih imenovali za

Beletristika ne more biti dokaz :-))))))[/quote]

Samo čakam, da se še PRABABI oglasi.. Njo so menda preganjali domobranci in nacisti, partizani pač ne. Ona se v “živo spominja kot majhna deklica” katera sestava je preganjala ljudi. 🙂[/quote]

Bilo je nekoč,

Pa pojdiva še k Edvardu Kocbeku.
Kocbek, je marsikaj zapisal – napisal, že pred drugo svetovno vojno, med vojno 1941 – 1945, pa tudi po vojni. Pisal je tudi še po letu 1971, kot navajate v postih.
Dobro mi je znano, kar vam ne paše, ne pišete, ampak, zamolčite.
Zamolčali ste tudi, da vam je obrnil hrbet in to že v letu 1940, ker se ni strinjal s politiko Korošca in njegovih kolegov.
V tistih težkih časih, se je s svojo skupino pridružil OSVOBODILNI FRONTI in bil tudi pri izdelavi “Temeljnih točk OF, ki jih je devet in so vsem znane, le tebi in tebi podobnim NE!
Jaz nisem vsega prepisala iz takratnih knjig, potrudite se in berite.
Kocbek je bil generacija mojih staršev, sem ugotovila v prebiranju. Slabi časi.
Vsega, kar je napisal v “njegov dnevnik TOVARIŠIJA”, pa nisem prebrala. Nikomur ne uspe vsega.

Na MON, sem prišla zaradi “ITERNIRANK”, ker so nekateri lagali in še nadaljujete.
Vse sem napisala v Temi: “OBVEZNA REGISTRACIJA”, že dolgo nazaj. Nihče me ni vrinil semkaj. Pojavila sem se tukaj zaradi vaših LAŽI.
Skrivači, tukaj, to dobro vedo, takrat ste/so pisali še registrirani. Sedaj je registriranih malo, vsaj tukaj na političnem čveku, so poleg mene še trije registrirani.
Drugje, po drugih forumih na MON-u me ni! Vsem napisanim oslarijam ne morem odgovoriti.
Drugi ste se poskrili, da lažje napadate, tudi to mi je dobro znano.
Ste kot lažni “Štajerski bataljon”, – Ivana Marna – Črtomirja, bil je dezerter krščanskih socialistov.
——————————————————

Še po straneh, . . .

Očitajoče trditve, da so se komunisti borili za oblast in da so zlorabili množično in večinsko narodnoosvobodilno razpoloženje prebivalstva zato, da so se polastili oblasti, so enostransko ideološke.

Ko pa je Župan Ljubljane 11. aprila 1945 na Viču izročil mestne ključe italijanskim okupatorjem, nadaljevali pa z vstopom v tako imenovano “konzulto”, z zahvalo spomenico ter s poklonitvijo Mussoliniju junija 1941, in ki so kolaboracijo okronali z oboroženim sodelovanjem z okupatorji, s prisegami nacistični Nemčiji in Hitlerju in tako naprej.

“Slovenci smo edini narod v Evropi, pri katerem je njegova politična elita svoj boj za ohranitev oblasti po vojni udejanjala s kolaboracijo z okupatorji in proti rezistenci večine naroda, ” je utemeljeno zapisano.
S takšnimi “mednarodnopravnimi študijami” seveda nima pomena polemizirati, da gre za poskus kriminalizacije narodnoosvobodilnega gibanja in partizanstva s posploševanjem posameznih primerov na raven “napadov na slovensko prebivalstvo” ter prava.

Grozodejstva, ki so jih zagrešile nemške, italijanske in japonske ter z njimi sodelujoče domače oborožene sile, so tako vznemirila vest človeštva, da so zavezniki že 13. januarja 1942 z medzavezniško deklaracijo imenovano po palači St. James, ustanovili Komisijo za vojne zločine.
Toda obvestila o nacističnih grozodejstvih so se zdela neverjetna, zato sta odkrivanje in obsodba nacističnih hudodelstvih zastala za skoraj eno leto. Novembra 1943 pa so na vrhunskem srečanju zavezniških voditeljev v Moskvi že doumeli, kaj se dogaja v Nemčiji in na okupiranih ozemljih. Tako so sprejeli moskovsko deklaracijo, s katero so razglasili, da bodo storilci mednarodnih hudodelcev po koncu vojne ali izročeni državam, v katerih so hudodelstva izvrševali, ali pa bodo zanje ustanovljene posebno mednarodno vojaško sodišče. Ogorčenje ljudi zaradi grozodejstev nemške in z njimi sodelujoče oborožene sile je bilo tolikšno, da je nekaj časa tudi med zavezniškimi voditelji prevladovalo mnenje, da je treba ob koncu vojne zajete pripadnike SS enot in častnike nemške armade preprosto postreliti.
Obračun z vojnimi hudodelci je nato pospešil še postdamski sporazum.
“Znano je kako so zavezniki ravnali z nemškimi vojnimi ujetniki in z zajetimi pripadniki kvizlinških oboroženih enot v prvih mesecih po vojni, ko je prevladoval “kult maščevanja”.
Šele ustanovitev in začetek delovanja Mednarodnega vojaškega sodišča, avgusta leta 1945, je pomenil konec zunajsodnega maščevanja, kakor je povedal ameriški vojaški tožilec R. Jackson v svojem govoru na sojenju v Nürnbergu. . . . . (beri, se nadaljuje.)

Vir: del, strani 39, 40, 41, 97, 98, 99, . .
—————————————–

Ko so se fašistični okupatorji na svoje ogorčenje morali soočati z vzponi Osvobodilne fronte, so na “nehvaležnost” Slovencev odgovarjali z vso odločnostjo. Mnenje , ki se je oblikovalo v italijanskem vladnem vrhu, zgovorno ponazarja naslednja beležka iz dnevnika Galeazza Ciana, Mussolinijevega zeta in zunanjega ministra: “Potem, ko je govoril o postranskih zadevah, je (Aldo Vidussoni, generalni sekretar fašistične stranke) prešel na politične opazke in na grozne predloge proti Slovencem. Vse hoče pobiti. Dovolil sem si reči, da jih je milijon. Ni važno – je odločno odgovoril -, storiti je treba kot askari in vse pokončati.”
(pomožne abesinske čete, znane po svoji krvoločnosti)

Te ideje niso krožile samo v Rimu, temveč tudi med italijanskimi generali v Ljubljanski pokrajini, ki so menili, da bi bilo treba vse Slovence internirati in preseliti, posnemajoč verjetno predvojne načrte samega Mussolinija. Ta je namreč še pred napadom na Jugoslavijo, v času, ko je s Hitlerjem skušal prepričati kneza Pavla Karadjordjevića, naj pristopi k silam Osi, predlagal naslednjo zamenjavo: Kosovski Albanci naj bi bili deportirani v Albanijo, na njihovo mesto pa naj bi prišli Slovenci iz Julijske krajine. V nasprotju z Nemci Italijani svoje zamisli, ki je predvidevala naselitev Ljubljanske pokrajine z družinami ranjenih in padlih, niso nikoli spremenili v konkretne operacijske načrte. To pa še ne pomeni, da proti “banditom”, organiziranim v Osvobodilni fronti, in prebivalstvu,ki jih je podpiralo ne bi udejanjali številnih represalij in vojaških operacij, ki so se neizbrisno vtisnile v zgodovinski spomin slovenskega naroda. Zadošča že dejstvo, da je bilo samo iz Ljubljanske pokrajine deportiranih 25.000 ljudi, kar pomeni 7,5 odstotka vsega prebivalstva. To je bila ena od najbolj drastičnih tovrstnih akcij, izvedenih v okupirani Evropi, ki je napolnila koncentracijska taborišča na otoku Rabu, v Gonarsu, Monigu, Renicciju, Chiesanuovi in drugot.
Posebna za Rab je bila značilna visoka umrljivost, saj so tam v strašnih higienskih in življenjskih pogojih internirali ne samo za orožje sposobne moške, temveč cele družine z otroki in starostnike.
Vojaško sodišče v Ljubljani je obravnavalo 8737 obtožb proti 13.186 Slovencem. Izreklo je 83 smrtnih kazni, od od katerih je bilo 512 izvršenih. Na dosmrtno ječo je obsodilo 412 ljudi, 3028 na trideset let zapora, druge pa na nižje kazni. Od aprila 1942 do januarja 1943 so Italijanski okupatorji ustrelili 145 talcev.

Krvoločnost generalov italijanske vojske med izvajanjem naklepa o zatrtju upora slovenskega naroda najzgovorneje izpoveduje naslednji opomin generala Maria Robottija, ki ga je izrekel leta 1942, med poletno ofenzivo proti partizanskim četam:

Da niso bile prazne besede, dokazuje poleg številnih pričevanj naslednji zapis iz Tovarišije Edvarda Kocbeka, ki je nastal sredi avgusta istega 1942 leta:
Italijanska ofenziva je na Notranjskem zapustila strašne posledice. Ljudje so v takem stanju in razpoloženju, kakor tega naša zgodovina od turških časov sem ne pomni. Vasi gorijo, sovražnik je pomendral žitna polja in sadovnjake, ženske in otroci vreščijo, skoraj v vsaki vasi streljajo talce, na stotine ljudi gonijo v internacijo, živina in muka in tava po gozdovih. Najbolj grozno je to, da teh grozodejstev ne izvaja primitivno surova vojska kakor za časa turških napadov, temveč civilizirana vojska smehljajočih se Italijanov, ki jim dajejo hladna povelja oficirji s pasjimi biči v rokah.””

Takšna je bila politika, ki jo je ukazoval sam Mussolini v megalomanski zamisli, da bo postal Julij Cezar, če bo na Slovenskem udejanjil enako taktiko požgane zemlje, kot jo je izvajal Julij Cezar dva tisoč let pred njim, med osvajanjem Galije.

Podobne ukrepe proti Slovencem, kot so jih izvajali Nemci in Italijani, so v Prekmurju izvrševali tudi Madžari.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, ter po kapitulaciji okupacijske vojske in uprave so Nemci zasedli ljubljansko pokrajino, ter ju strnili v novo enoto, imenovano “Operationszone”, . . .

—————————————–
Vir: stran 115, del strani:

DOLOMITSKA IZJAVA

“”Izjava, ki so jo podpisali vsi člani Izvršilnega odbora OF – komunisti, kulturniki, sokoli in krščanski socialisti – konec februarja, v neposredni okolici Ljubljane, na Babni gori nad Dvorom v Polhograjski dolini, v bistvu določa:
“Osvobodilna fronta slovenskega naroda je enotna vseljudskka in nacionalna organizacija slovenskega naroda ( . . . ) Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada glede na njen program, organizacijsko strukturo, strategijo in taktiko Komunistični partiji Slovenije (…) Druge izmed ustanovnih skupin OF ne organizirajo samostojnih strank in političnih organizacij (…)se krščansko socialistična skupina odreka sleherni posebni organizaciji lastnih aktivistov.

Ker se še vedno ponavlja trditev, da je bila dolomitska izjava vsiljena zaveznikom – krščanskim socialistom in sokolom -, je potrebno ugotoviti, da dokumentirana pričevanja iz tistega razdobja ne ponujajo nobene osnove za tak očitek.

Kocbekov najbližji sodelavec, zgodovinar dr. Franc Škerl je v študiji o Osvobodilni fronti nedvoumno napisal:
“Toda Kocbek je Dolomitsko izjavo odkritosrčno sprejel (…) Zato je vsaka misel, da bi bil Kocbek proti enotni OF, kakor jo je izoblikovala Dolomitska izjava, nepravilna.”
Na dan podpisa, 28. februarja 1943, Kocbek zapiše v svoj dnevnik:
“Popravili smo mesta, ki precizirajo razmerje partije do drugih dveh skupin, in skušali oblikovati tisto glavno misel okrožnice, da gre za skupno, enako revolucionarno dviganje vseh, tudi nepartijskih aktivistov. Ko smo delo končali, smo občutili v sebi usedlino nečesa nepovratnega, nedokončnega. To so atributi zgodovine.”

Beletristika ne more biti dokaz :-))))))[/quote]

Samo čakam, da se še PRABABI oglasi.. Njo so menda preganjali domobranci in nacisti, partizani pač ne. Ona se v “živo spominja kot majhna deklica” katera sestava je preganjala ljudi. :)[/quote]

Bilo je nekoč,

nadaljujva, kaj je zapisal Edvard Kocbek.
Kocbek takoj po podpisu dolomitske izjave, v okrožnici krščanske skupine v OF, ki jo zgodovinar Bojan Godeša imenuje “Kocbekov politični testament”, takole je izrazi:

Vir: del strani 116, 117, 118, 119, 120
“Kristjani OF so izrazito protiklerikalno usmerjeni to je usmerjeni proti politično-strankarskem pojmovanju krščanske moči. Zato krščanska skupina v OF ni in ne bo nikoli strmela po zunanji moči, izraženi v organiziranju javnega vpliva in v formuliranju lastnih posvetnih koristi, ločenih od skupnih koristi osvobodilnega gibanja slovenskega naroda, pač pa bo svoje pripadnike vključevala v okvir OF in bodočega slovenskega političnega reda.”

………
V trenutku, ko je bila vojaška enotnost potrebnejša kot kadarkoli prej, je prihajalo do nevarnega ločevanja. Tendence oživljanja političnega katolicizma se sam Kocbek ni bal nič manj kot Kidrič.
Za razliko od katoliškega političnega `establišmenta,´ ki je v mahničevski tradiciji vedno postavljal vero pred narod, je Kocbek zavzemal ravno nasprotno stališče:

“(…) katoliški Slovenci, ki so vstopili v Osvobodilno fronto in ki jih ne moti dejstvo, da osvoboditev, varnost in napredek slovenskega naroda prinaša tista svetovna sila, ki po zgodovinski krivdi kristjanov veže svoje odrešilno delo na njim nasproten nazor, kajti v odločanju med rešitvijo naroda in med varnostjo vere se odločajo za narod, dobro vedoč, da z narodom rešijo človeka, njegovega duha in s tem njegovo vero (…)”

Narodna enotnost je bila za Kocbeka tak imperativ v boju za narodni obstanek, da je bil v ta namen pripravljen prepustiti politično vodstvo odpora politični sili drugačnega svetovnega nazora in v nekem smislu “žrtvovati samega sebe” oziroma “krščansko skupino” v korist narodne enotnosti. Zato je tudi najodločneje nastopil proti oblikovanju lastne politične stranke:

“Strankarski princip bi podrl načelo svobodnega boja samega (…) Krščanski socialisti sodelujejo v OF z iskreno željo in s trdno voljo postaviti temelje in izraziti enotno slovensko politično organizacijo, ki bo z novim naprednim duhom rešila slovensko vprašanje v celoti (…)
Nas krščanske socialiste, loči danes od komunistov stvarno le svetovni nazor (…) Druži nas načelo samostojnosti in samoodločbe naroda. Druži nas načelo prave ljudske posvetne demokracije, z enako prepričanostjo zastopamo potrebe po socializaciji, po družbeni preosnovi, po ureditvi gospodarstva, po kulturni svobodi, po skupni borbi, proti sebičnost itd.. (…) “

Kocbek torej ni sprejemal avantgardne vloge in hegemonije Komunistične partije Slovenije kot nekaj “izsiljenega” ali posledico Kidričevega pritiska, ampak kot odločitev na osnovi lastnega prepričanja:

“(…) spoznavanje pravi, da je edini uspešni nosilec upora ter zmage nad starim režimom moralne svobodnosti, predvsem pa zaradi silnih stvariteljskih energij, ki mu jih poraja globoka človeška prizadetost (…) Narodne krepitve ne pričakuje od zapadnih demokracij, ampak od političnega in družbenega reda , …… V Osvobodilno fronto smo vstopili s težnjo, da se tudi dejansko približamo vsem slovenskim borcem na revolucionarnih pozicijah in skupno z njimi izvedemo vse, kar je potrebno za popolno in neovirano osvoboditev slovenskega naroda (…) Kristjani v OF ne moremo in nočemo nastopati kot skupina, ki bi izvajala javni vpliv s pomočjo političnih sredstev.
Kristjani v OF prepuščamo neposredno vodstvo političnega družbenega procesa pravim današnjim političnim silam, sami pa se iz načelnih in zgodovinskih razlogov omejujemo le na čisto človeško dejavnost.”

Še četrt stoletja pozneje, ko je bil Kocbek že globoko razočaran nad povojnim uveljavljanjem partijskega monizma, ni spodbijal dejstva, da je bilo sprejemanje avantgardne in hegemonistične vloge Komunistične partije Slovenije posledica svobodne odločitve ostalih sodelujočih skupin.
Tako je 29. junija 1974 v dnevnik zapisal:
“Tudi vodilna vloga KP je bila značilna že od vsega začetka in druge skupine niso nasprotovale.
Akcija za ukinitev koalicije je prišla od KP zato, ker je ti zahteval Vrhovni štab: na jugu se nikjer ni posrečila OF, zaradi te slabosti smo morali zdaj žrtvovati OF kot najvišji suvereni forum.”

S tem razmišljanjem nas Kocbek usmerja v razdobje pred sprejemanjem dolomitske izjave, ko je leta 1942 v okrožnici krščanskim aktivistom zapisal:
“Mi vemo, da so komunisti zaradi svojega relativističnega nazora v stalni skušnjavi izigravanja nekomunistov, vemo tudi da je med njimi dosti slabih ljudi, ki zavestno enačijo OF s partijo. Ali naj zdaj opustimo misel na zgodovinski preobrat , ker njihova revolucionarna sila ni stoodstotno idejno pravilna in po krščanskem merilu? Ne. Zgodovina se ne sprašuje niti po idejni pravilnosti revolucije, niti po žrtvah. Mi se revolucije moramo udeležiti, če hočemo izvesti njen drugi del. Mi moramo iskreno sodelovati, če pa bomo na tej iskrenosti izigrani, ne bo to naša škoda, ampak škoda tistega, ki nas bo izigral.”

Kakorkoli se je dolomitska izjava po vojni spremenil v svoje nasprotje, kajti enotno vsenarodno gibanje je bilo zvedeno na partijski monitizem, je bila ta izjava v zaključni fazi osvobodilnega boja nujna in rešilna, predvsem z vidika vodenja oboroženih sil.

Izkušnjja z odpadniki z odpadniki – pri tem mislim predvsem na Ivana Marna< - Črtomirja, ki je kot krščanski socialist [u]dezertiral s svojimi pristaši in osnoval "črno roko", ki je vršila najbolj strahotne zločine, saj so poznali vse naše skrivne poti, vse bunkerje, zaupnike in bolnice - dokazuje, da je bila alternativa enotnosti gibanja pod vodstvom Komunistične partije smo razbijanje partizanske vojske in poraz.
To dokazuje tudi razvoj dogodkov na drugi strani:
Četniški vodja Karel Novak po porazu v Grčaricah ni smo zapustil Slovenske zaveze, ampak je njene voditelje ožigosal kot “izdajalce”, Vauhnik je odšel v Švico, liberalno krilo pa se je ločilo od klerikalnega in kolaborantska vojaška zgodba se je končala, kot je znano.[/u]
————-
Ob retrospektivi pa je potrebno ugotoviti, da je imela dolomitska izjava tudi pomembne in pozitivne učinke na samo partijsko strukturo:
Komunistična partija Slovenije je stopila v OF kot “mala sekta”, ki je štela leta 1942 okoli tisoč članov. Tudi v partizanskem boju je delovala napol ilegalno, vse do dolomitske izjave, ko se je “legalizirala” in pomnožila svoje člane; kriterij za sprejem ni bila več ideološka pridnost, ampak predvsem hrabrost v boju proti okupatorju. Po spopadu z Informbirojem leta 1948, pa je postala predvsem domoljubna, torej ne več prvenstveno ideološka politična sila. Razen Kocbeka so ostali člani vodstva “krščanske skupine” postali člani KP Slovenije, vendar so odločitev za vstop v Partijo kot vodilno organizacijo odporniškega gibanja prepustili osebni presoji posameznikov.

Poleg drugih težav, so se pojavljale še take, nepotrebne izdajalske težave.
S takimi težavami so se borili v odporu. Pa še z mnogimi drugimi težavami so se srečevali.

Dokaži, da je pravljica resnična… Praznuješ nekaj, za kar nimaš dokazov, da je resnica.[/quote]

Jaz imam dokaz – Biblijo. Če se ne strinjaš z zapisom se aktiviraj, da jo bodo popravili. Vaše sanje je pa demantiral že vaš vzornik Kocbek leta 1971. Kocbeku boste komunisti menda verjeli?? Je tudi za potrebe propagande vaš Kocbek lažnivec? LOL ![/quote]

Pelegrina,
se ti strinjaš z vsem, kar je napisano v Bibliji???? Mnogi se ne! Sem že večkrat prebrala.
Nosiš tudi ti, Biblijo v torbici?
Ko je bil Edvard Kocbek pri partizanih, je Biblijo nosil v torbi.
Kaj pa, če bi se ti aktivirala in popravila nekatere nesprejemljive zapise, ki so napisani v Bibliji!?
Obsodba in izobčenje nezakonskih otrok temeljita na Mojzesovem nauku iz Stare zaveze.
Ko je Pavel VI. leta 1973 sklenil Albina Lucianija imenovati za kardinala, je ta imenovanje zavrnil, dokler papež ne spremeni določila v kanonskemu zakoniku, ki obsoja nezakonske otroke na izobčenje. Pavel Vi. je to tudi naredil. Albin Luciani, je postal škof že leta 1958.
Lucien Gregoire, je avtor knjige, kjer je podrobno opisano njegovo življenje. Kot otrok je stradal skoraj do smrti, v mladosti se je prebijal preko ovir, ki si jih povprečneži komajda predstavljamo in se končno prebil do vrha. “Rodil se je . . . postal je duhovnik . . . itd.” Naslikali so ga, kot da je vse življenje prebil na kolenih ob molitvi. Kot papež, pa je vladal le 33 dni.
Avtor knjige, “Umor v Vatikanu” piše, da se je z Albinom Lucianijem kar nekajkrat srečal, ko ga je leta 1968 in 1969 obiskoval Vittorio Veneto; včasih za kakšno uro ali dve, včasih smo se družili tudi šest ali sedem ur.
Iz nepozabnih pogovorov z njim sem ohranil zgodbe o zlatem križu v izložbenem oknu in o hoji po železniškem tiru, pa tudi o življenju mladega semeniščnika v Feltreju in Bellunu. Veliko je napisanih zgodb. Na 9. strani je napisana zgodba o fantu na ograji. Ob tej zgodbi je avtor ugotovil, da je znal Albino Luciani tudi jokati.
Decembra 1969 je postal beneški patriarh, 26. avgusta 1978 pa papež. Pontifikak revolucionarnega prelata je trajal le 33 dni; Ob smrti, je več napisanega v knjigi.

“Bilo je nekoč”
Še nadaljevanje zgodbe.
Zime so bile hude, mrzle. Z ledenih sveč se je cedilo na pločnik kot iz slapa. Glasovi so odmevali po vsej samotni dolinici sredi belega gorskega obroča.
Toda prvo gaz je že nekaj ur prej, še v jutranjem mraku, utirala ciza, ki ji je voznik nemo, brez nagovarjanja in brez odmevov potiskal skozi vas. Le tu in tam se je ustavil in pobral okrutni plen – trupelce katere od dveh milijonov italijanskih sirot, ki ni preživela zimske noči. Jutranjo tišino je zmotilo le škripanje koles in sem in tja zamolkel udarec zmrznjenega trupelca na lesene deske.
Bili so sirote, ker so bili zadnji, najslabši med otroki – pankrti. Rekli so jim pankrti, ker so se rodili zunaj zakonske zveze. Nihče jih ni maral. Vsaj nihče od pravovernih. Vsi so se jih izogibali. Vsaj vsi tisti, ki so hodili v cerkev. In v tistih časih so vsi hodili v cerkev. Vsak duhovnik, vsaka nuna, vsak menih, vsak vernik, vsak otrok, ki so mu v cerkvi že izprali možgane, jih je sovražil. In ko so tako vozili njihova zmrznjena trupelca mimo njihovih domov, so si ljudje mislili, da je tako tudi prav. Misel, da je konec koncev smrt še najboljša za njih, je bila edini utrinek sočutja. Vsi so bili prepričani, da je v tem nekaj svetega, saj je tako napisano v njihovem svetem pismu.
Zanje so bili zadnji, najslabši med otroki – pankrt!
Za vse, razen za Piccola, malega Albina Lucianija. Ni se mu zdelo prav. Vseeno mu je bilo, če je to zapisano v sveti knjigi, prepričan je bil, da ni prav. Vedel je, da ni prav, ker mu je to potrdil tudi njegov prevratniški, socialistični in protiklerikalni oče.

Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Bila je prva stvar, ki mi jo je rekel, ko sva spomladi 1968 prvič sedela skupaj na terasi škofovske palače v Vittoriu Venetu. “Živimo v svetu laži in prevar. Med vsemi božjimi bitji se samo mi znamo pretvarjati in zaradi tistega, kar mislimo, da smo, smo prepričani, da smo boljši od drugih. Takole gre to:
Mladi Američan gre na materin grob in nanj položi šopek cvetja.
Ob sosednjem grobu stoji mladi Kitajec in namesto cvetja položi skodelico riža.
Mladi Američan si v brado zabrunda: `Butasti Kitajec´.
Potem še nekoliko počaka in Kitajca vpraša: `Kdaj pa misliš, da bo tvoj oče vstal od mrtvih in pojedel tale riž?´
Mladenič malo pomisli in odgovori: `Ko bo vstala tvoja mati in povohala vrtnice.´

Zaradi pretvarjanja smo človeška bitja tudi žrtve. . . .
Vir: stran iz knjige št. 19 in 20
————————————
Pelegrina,
v prejšnji postih sem tudi pisala, kaj je pisal Edvard Kocbek in vse tiho je bilo.
Edvard Kocbek se z vami ni strinjal, pa še mnogi drugi pošteni Slovenci, se tudi niso strinjali.

Edvard Kocbek je pisal tudi škofu dr. Rožmanu, 29. januarja 1943, . .
Glej knjigo: “ŠKOF ROŽMAN V ZGODOVINI”
STRAN 103, 104 IN 105

a takole:

[img]http://www.mojaobcina.si/img/1/H_MAX_1024x768/zaveza_02.jpg[/img]
[img]http://www.mojaobcina.si/img/1/H_MAX_1024x768/zaveza_09.jpg[/img][/quote]

In kaj te moti? Da so domobranci rešili na 1000 slovenskih življenj? Tako pred partizani kot pred Nemci. To te boli?
Naj te! Gnoj Ortopartizanski. Ti bi nas rad provociral? Vidim, da svoje ortopartizanske ideje pišeš tudi na Kučanovi RTVSLO pod vzdevkom Iaž pa še dva bedaka, ki pišeta pod vzdevkom SamoRes in kosmomolec. To je zrelo za prijavo. Si to t?. Se bom že dokopal do resnice[/quote]

“Zrel za OVADBO!”

Kdo je zrel za “OVADBO”, . . . .
– e, ti, če lezejo v domobranske uniforme poraženi izdajalci, lahko tudi partizani, osvoboditelji.
– Da so domobranci rešili na 1000 slovenskih življenj, kje pa to piše!?? To ti še mladina ne verjame. Sicer pa, Daj link! Laži, pa največ napišete potomci in simpatizerji domobrancev.
Uuuuu, tvoj besedni zaklad ima pa zelo grde besede:, “Gnoj Ortopartizanski, ortopartizanske ideje, pa še dva bedaka, hahaha, . . . “SamoRes in kosmomolec”. Haha, Kučanov RTVSLO, . . .
Ti si pa hujši, kot UDBA, pišeš, da se boš dokopal do resnice.
Ne pozabi na seznam, “1000 rešenih slovenskih življenj.!”

Pelegrina,
še ni odgovorila, če s z Biblijo v celoti strinja, mogoče jo še bere, lahko je pa še na dopustu!??

Zrel za OVADBO,
še ni prišel na svetlo. 🙂
Mogoče se utruja s sestavo seznama – 1000 rešenih Slovencev od domobrancev!?
Dokopat se mora do resnice, je napisal.

hm,

ker mi nisi odgovarjal takrat, ko sem pisala v to temo, prosim, daj odgovori
sedaj.

Videti pa je, da so nova pravila, …

“Haha, Kučanov RTVSLO, . . .”

Seveda! In dokazljivo!

Zaradi zadnje oddaje Tarča, kjer so govorili o korupciji v zdravstvu (oddaja je – mimogrede – zelo odmevala), so razrešili urednico Ilinko Todorovski: http://www.vecer.com/urednica-tarce-na-tv-slovenije-odstavljena-6280897
To pomeni, da imamo neko vzporedno, mafijsko vlado, ki mimo vseh legalnih institucij razrešuje (ali nastavlja) urednike po svoji izbiri.
To je še en korak bližje k vsesplošnemu konsenzu o ukinitvi prisilnega prispevka za nacionalno RTV.
Rdeči lahko počnejo, kar se jim zljubi, kriv je pa Janša.

Zmota,
kaj ima pa ta tema skupaj s tarčo in MON-om. NIČ!

brezupno.
nekateri imate itak svojo resnico!

Zmota,
kaj ima pa ta tema skupaj s tarčo in MON-om. NIČ![/quote]
Tko, kukr ti nimaš nič skupnga z resnico!

brezupno.
nekateri imate itak svojo resnico![/quote]
hm,
imaš prov, nekateri bi resnico radi popravili, v svoj prid, poraz v zmago.
Težka bo. Kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, je napisano tudi v svetovni zgodovini.

Na mešetarjanje politikov pred drugo svetovno vojno, pa nočeš nič reči!
Tudi odgovora ni bilo, zakaj je Kocbekova skupnina zapustila tanajtaboljše in prav ti gospodi niso imeli vizije, niso snovali odpora proti okupatorju, pa bi ga morali.
Zavedni Slovenci so se okupatorju uprli, tudi tvoj oče je bil med njimi.

Sem že zgoraj v tej temi pisala kaj so počeli politiki, kar ne bi smeli.
Malo bom ponovila. …
Dr. Korošec je umrl, njegovo delo je nadaljeval Kulovec, tudi ta je prehitro končal, ob bombnem napadu na Beograd 6. aprila 1941 je bil ubit.
Slovenska ljudska stranka je bila obglavljena, … je zapisano.
SLS, strankin odbor je sklenil na svoji zadnji seji 30. marca 1941, da “”v primeru sovražne sasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom, niti neposredno niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud ali celo življenje na tehtnici”.
Kako “dosledno” je bilo vodstvo SLS do lastnih političnih odločitev pove podatek:
Že v prvih dneh okupacije so se te lepe in odločne ter domoljubne besede spremenile v javno demonstrirano lojalnost italijanski okupacijski oblasti in se kmalu nato spremenile v odkrito kolaboracijo.
V prizadevanjih, da bo stranka vodila slovenski narod tako, da bi utrpel čim manj žrtev, je njen vodja dr. Natlačen zaigral na naopačno karto.
Ena odločilnih napak oz. zamujena priložnost pri poskusu poenotenja Slovencev v odnosu do okupatorja je bila storjena že 6. aprila 1941, ko je ban Natlačen ustanovil Narodni svet in zavrnil ponujeno sodelovanje komunistov v njem. Narodni svet in ban naj bi izvrševala vrhovno oblast in skrbela za red in mir na območju Dravske banovene. Z neuspešno banovo misijo pri nemškem generalu Hubertu Lanzu v Celju 12. aprila 1941 je takšna vizija neslavno pogorela.
Čeprav si je tudi dr. Korošec ves čas prizadeval združiti protikomunistične moči, v tako usodnih trenutkih takšne narodne razklanosti ne bi dopustil. Dobro je vedel, da se ideologijo ne veže dobro z geopolitiko, še posebno ne, če gre za obstoj majhnega naroda.

brezupno.
nekateri imate itak svojo resnico![/quote]
hm,
imaš prov, nekateri bi resnico radi popravili, v svoj prid, poraz v zmago.
Težka bo. Kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, je napisano tudi v svetovni zgodovini.

Na mešetarjanje politikov pred drugo svetovno vojno, pa nočeš nič reči!
Tudi odgovora ni bilo, zakaj je Kocbekova skupnina zapustila tanajtaboljše in prav ti gospodi niso imeli vizije, niso snovali odpora proti okupatorju, pa bi ga morali.
Zavedni Slovenci so se okupatorju uprli, tudi tvoj oče je bil med njimi…[/quote]

bil.
pa ne vem čisto natančno, zakaj pred svojo prerano smrtjo ni bil prav zelo ponosen na nekatere svoje tovariše.
morda zaradi mešetarjenja politikov (pa ne Kocbeka) po drugi svetovni vojni…