imela bi vprašanje za vse:

v zadnjih desetletjih se pojavlja veliko leposlovnih knjig na temo drugih kultur, islama… veliko je žepnic, ki se dobro prodajajo. pa nam res kažejo pravo sliko neke kulture, ali še bolj poglabljajo predsodke? o položaju deklic, žensk, obrezovanju, suženjstvu…
nekaj naslovov: puščavska roža, tek za zmajem, tisoč čudovitih sonc in kar je še podobnih.

kakšno je vaše mnenje o teh knjigah? so pisane največrat z vidika zahodnega človeka, da šokirajo z neznanim?
priporočate kakšno posebej?
in literarna vrednost?

hvala že vnaprej

>in literarna vrednost?
Kar sem jaz imela opraviti z njimi, sem dobila občutek, da je literarna vrednost nekje na dnu nalog, ki si jih zadajo avtorji oziroma predvsem avtorice. Se mi zdi, da za tovrstne knjige velja podobno kot za potopise: ogromno knjig, le malo takšnih, ki bi bile vredne branja. Ja, šokiranje je zelo pogosta tehnika. Kar zadeva odnos do druge kulture, pogosto srečaš dvoje: bodisi popolno nerazumevanje bodisi slepo čaščenje nezahodne kulture.
Upam, da je na temle forumu kdo z bolj srečno roko, kot sem jo imela jaz. Ni vrag, da v poplavi tovrstnih knjig, ni tudi nekaj takšnih, ki si res zaslužijo branje.

Knjiga, ki govori o tem (druga(čna) kultura in mesto ženske v njej) in ki jo štejem med “pravo” literaturo, torej resno, ne neki drugo- ali celo tretjerazredni življenjepis z “udarnimi” temami, je Upognjeno rebro, recenzijo najdeš tu: http://predor.si21.com/docs/stevilka5in6januar2008/10_Upognjeno_rebro.pdf . Knjiga je izšla že davnega leta 1970.

Zdi se mi, da je dobra tovrstna knjiga tista, ki bralcu nekaj, kar se mu zdi čudno, nenormalno, nemoralno, nesprejemljivo, obsceno itd., predstavi na tak način, da razume, zakaj tako. Torej da mu ne vzbuja le zgražanja (kot bi bral novico o grozljivem umoru), temveč sodoživljanje, razumevanje (vsaj do neke mere); in da ga ne “spreobrača”, češ, to je edino pravilno, temveč jemlje svojo temo kot del pisanosti sveta.

Posebej veliko takih knjig nisem prebrala. Ja, gotovo je namen pogosto ta, da šokirajo. Mene sicer to ne moti, zdi se mi prav, da zahodni človek prebere kaj, kar mu utegne razširiti obzorja (osramočeno priznavam, da nisem vedela nič o 30-letni vojni med Etiopijo in Eritrejo, dokler nisem prebrala knjige o tem), prav tako pa se mi zdi prav, da take knjige napiše nekdo, ki zna pisati, ne pa da so kot nekakšni prepisi izpovedi žrtev. V tej luči se mi zdi dobra tudi Ne dam svojega otroka, ki jo je Betty Mahmoody napisala s pomočjo Williama Hofferja. Ko bereš dobro knjigo, te potegne, “padeš noter”, stopnjevanje suspenza je primerno, vrhunec dobro obdelan, medtem ko je pri nekaterih (zdajle se spomnim Žive zažgane) – in zato jim rečem(o), da niso dobre – vse povedano v isti dikciji, na isti (monotoni) pripovedni način, šablonsko, marsikdaj pa tudi publicistično. Že mogoče, da je zgodba sama zelo zanimiva; a vse skupaj ne pomaga, da bi kritičnemu bralcu po prebranem pustila dober vtis, če je izvedba na ravni “policijskega zapisnika”.

K.