Reki, pregovori, modre misli, citati
Kdo prostora življenju ne da,ta ne živi.
Kdor se življenju prepusti , ta se v nevednosti prebudi.
Kdor v srce sonca ne spusti , ta v mraku trpljenja živi.
Kdor le k zemlji nagiba se ,ta neba ne spozna.
Kdor v zaslepljenosti živi, ta resnice ne doživi.
Kdor ne sprejme svetlobe srca,ta večnem mraku živi.
Kdor se za materialnost bori, ta svoboden ni.
Kdor ceni le zunanji blišč, le ta ga oslepi.
Kdor solza ne vidi, ta radosti ne uvidi.
Kdor le kariero si gradi, kmalu vse izgubi.
Kdor sočutnosti v srcu ne čuti, tega ugrabljajo laži.
Kdor ljubezni ne da, ta je nikdar ne spozna.
Kdor bičan od življenjskih ni poti, ta življenju možnosti ne da.
Kdor ni svojega srca podaril, ta v srcu ne čuti njega utripa.
Kdor se z umom ne bori, ta razsvetljenost uma ne spozna.
Kdor v peklu življenja ne živi, ta radost neba ne doživi.
Kdor ne opazi leta ptice, ta vedno na zemlji živi.
Kdor ne čuti piša vetra, ta se v razvalinah zbudi.
Kdor ne sprejme božanja dežje, ta umazan zaspi.
Kdor sovraštvo seje, ta v žalosti živi.
Kdor ošaben se zbudi, ta izčrpan zaspi.
Kdor ukaze deli, ta v nenehnem nemiru živi,
Kdor bogastvo kopiči, tega v revščini utripa srce.
KAJ JE SMISEL ŽILJENJA
Vprašamo se kaj je smisel življenja,
To je ravno tako, kot če bi slepcu hoteli povedati kaj je svetloba.
Ko bo spregledal, več ne bo spraševal kaj je svetloba.
Človek ne more najti smisla življenja,
Če ga išče v tekmovalnosti, boju za bogastvo,
Simptomi pa so strah in zavist,
Dokler bo zavest potopljena z zunanjo temo nevednosti
In iskanja smisla v njem, ne vidi kot slepec ne.
Ko bo spregledala zavest več ne bo spraševala,
Kot slepec ne sprašuje več kaj je svetloba,
Takrat si človek odgovori na svoje vprašanje.
Tako za namišljeno srečo hitimo,
Da se v breznu teme izgubimo,
Saj sreče si le zase želimo, kopičimo materialne dobrine,
da svoji duševnosti ugodimo,
pa vselej za izgubo le-teh v strahu prebudimo,
močno po ljubezni zahrepenimo,
radosti v objemu si želimo,
v trenutku naslednjem vse izgubimo.
Iščemo varnosti v spremenljivih trenutkih,
Kmalu njih temelji v pesku strohnijo
K kolesu usode stalnosti se iščemo,
Pa že v naslednjem koraku se v nestalnosti izgubimo,
Preklinjamo zemljo in nebo,
Da ne sliši našega trpečega klica,
Mislimo, da najpomembnejši smo mi, da drugih bridkost ne boli,
Na tleh obdani s temo spoznamo, da tvorci smo sami svoje usode,
Da žanjemo vse kar smo nekoč posadili
In kmalu, ko luč v umu zagori,
Ko v srcu se sočutje rodi,
Spoznamo, da svet je celota in mi delček te celote,
Da kar dajemo to sprejmemo.
To že…Vendar jaz ne pobrišem iz posrane plenice dreka in ne dam iste nazaj na rit…:))))
Zato pa pri politiki stalno nekaj smrdi…..[/quote]
Predvidevam, da uporabljaš plenice za enkratno uporabo, kjer ne rabiš nič brisat in dajat nazaj. Samo zaviješ in odvržeš.
Če pa kljub zamenjavi smrdi, pa pomeni, da kaj naprej serjejo.:)
To že…Vendar jaz ne pobrišem iz posrane plenice dreka in ne dam iste nazaj na rit…:))))
Zato pa pri politiki stalno nekaj smrdi…..[/quote]
Predvidevam, da uporabljaš plenice za enkratno uporabo, kjer ne rabiš nič brisat in dajat nazaj. Samo zaviješ in odvržeš.
Če pa kljub zamenjavi smrdi, pa pomeni, da kaj naprej serjejo.:)[/quote]
Bibitka, ti bi pa morala imeti otroka, že te vidim, kako veselo bi menjavala pleničke. 😀
Robi, imaš kakega pamža rezerve, da bi Bibitka malo potrenirala, da potem ne bo njen vsega delal, tako kot ti. :)))
Predvidevam, da uporabljaš plenice za enkratno uporabo, kjer ne rabiš nič brisat in dajat nazaj. Samo zaviješ in odvržeš.
Če pa kljub zamenjavi smrdi, pa pomeni, da kaj naprej serjejo.:)[/quote]
Bibitka, ti bi pa morala imeti otroka, že te vidim, kako veselo bi menjavala pleničke. 😀
Robi, imaš kakega pamža rezerve, da bi Bibitka malo potrenirala, da potem ne bo njen vsega delal, tako kot ti. :)))[/quote]
Lahko ji enega posodim za par dni…:)
Mogoče Bibitka spet dobi lušte…..Ne vem pa, kaj bi njen rekel na to…?
NOTRANJI KLIC
Notranji klic postaja vse glasnejši, mi nekaj govori.
Ne razumem njega govorice!
Opazujem pajka, kako se iz stropa spušča proti tlom.
Opazujem njegovo premikanje,
po nevidni mreži.
Vidim, da se premika, pa ne vidim njegove poti.
Tako iz dneva v dan, hodimo po poteh,
ki so nam nevidne ,ne vemo kam nas peljejo, kaj nas na koncu poti čaka.
Če se ozremo nazaj, opazimo, da je čas zabrisal vse poti.
Zdajšnji korak, je v naslednjem trenutku že preteklost.
Želimo stopati po varno načrtovani poti, pa kaj kmalu spoznamo,
Da na vseh poteh se le učimo.
Veliko je naših poti,ali jih čas zabriše,ali se poti sučejo v krogu.
Brez načrtovanja in iskanja ,ko bomo pripravljeni ,
Nas bo samo življenje postavilo na pravo pot, pot ki vodi do srca, kjer si
doma, s sestro modrosti, z bratom luči in vsi trije skupaj v ljubezni najdemo resnico.
Mislim, da živimo v času, ko nimamo druge izbire, kot da zavestno pomagamo svoji ljubezni pri zorenju. V takšni zrelosti ljubezen ni samo možnost, temveč tudi nujnost; zaljubljenost ni le strastno uživanje, ampak tudi vhod v globljo radost in sočutenje, ki sta resnični potrebi duše; in ko zavestno ljubimo, vemo, da sta za ljubezen značilna tako hrepenenje srca kot nadčutno hrepenenje duše. Ljubimo namreč v obeh razsežnostih . Če je srce grad čustev, je duša mogočna katedrala in skozi njena visoka okna lije slepeča sončava čiste ljubezni.
Ljubezen srca je ljubezen čustvenega telesa, elegantno gibanje dveh ljudi na območju čustev. Ko se zaljubimo, se nenadoma združimo s svojim najčistejšim čustvenim bistvom. Čutimo, kako žarimo, kako smo srečni, krasni, blaženi, polni zanosa in upanja. Spreminjamo se, ne samo zaradi možnosti, ki jih ponuja ta ljubezen, ampak tudi zaradi življenja samega. V nas vstopi veselje in nenaden občutek vedrine. In ko zaživimo v odnosu, se to srčno potovanje nadaljuje. S partnerjem delimo čustva – veselje in žalost, strah in bes, tesnobo in radost – in se tesno povežemo z njim.
Ljubezen srca je slikovita drama, igra čustev med dvema človekoma. Toda ljubezen duše je višja. Je ljubezen, ki prihaja iz našega duhovnega bistva in hrepenenja. V tej globoki ljubezni se dvignemo nad čustva , nad vse, kar nas tare – v območje skrivnostne, nesnovne esence, nad običajno zavedanje življenja. Kajti v duši smo vsi osnova in votek enega samega neskončnega tkanja, stkanega iz niti vsega preteklega in prihodnjega dogajanja – iz naših zmag, veličastja in kesanja, tragedij in velikih junaških trenutkov. V ljubezni duše zaznavamo globoko v sebi nekaj kot obledel zapis na prastari genski podlagi, ki pravi, da je bilo naše duhovno jedro nekoč že vse – moški in ženska, starš in otrok , nasilnež in žrtev, kmet in kraj. Če nekoga gledamo skozi to veliko vseobsegajočo, nedeljivo, brezkompromisno in neizmerno ljubezen, vidimo v njegovih očeh celotno človeško zgodovino, ki nosi v sebi praspomin na božje.
Kadar dva ljubita drug drugega v duhu – čeprav se imata obenem tudi zemeljsko rada, si želita,
cenita, obožujeta in varujeta svojega dragega – potem se zavzemata tudi za njegovo duhovno
dobro in mu pomagata, da bi njegove odločitve pripomogle k rasti njegove duše.
Ustvarita mirno okolje, v katerem se duši lahko razvijata in se posvečata stvarem, ki spodbujajo
duhovno rast. Nista usmerjena samo v materialno življenje, razširjata svoje duhovno obzorje,
in opuščata pretirano gledanje tv.
Biti v odnosu, ki je obenem duhoven, je izziv za naše običajno zahodnjaško mišljenje,
ker v takem odnosu človeka ne iščeta siceršnje zadovoljitve ega.. Zavedata se, da je v vsakem od njiju duhovno seme, in da je njuno življenje proces, ki bo omogočil, da bo to seme vzklilo.
Duhovno razmerje je blago, razumevajoče in prijazno. Sestopilo je z vrtiljaka egoist. interesov,
zato zna biti velikodušno in potrpežljivo, zna opaziti partnerja ne le kot osebo, ki počne to ali ono, ampak kot dušno bitje, ki raste. Človek, ki ljubi duhovno, ohranja obč., ki daje vsakemu dejanju in doživetju drugačen odtenek.Trenutna razočar. in celo tragedije niso več dogodki, ki so sami v sebi absolutni, temveč postanejo moteči, a vendar minljivi madeži na mnogo večjem zaslonu.
Duhovna ljubezen ne izključuje telesnega vidika,( ČE JE TA MOGOČ, SPREJEMLJIV, V RESNICI) partnerja se pozorno in dobronamerno
podpirata na tem področju.. Toda če se ljubita v duhu, vas ta ljubezen spominja tudi na širši,
neskončni okvir, na pravi cilj skupnega potovanja. Če se bosta pogosto spomnila na to,
bo postala vajina ljubezen vzvišena, kristalna in resnično sijoča.
Kajti če je čustveni odnos dragulj, je duhovni odnos svetloba, ki sije skozenj…
Spoštovanje nasprotnega spola
Žalostno je in kar čudno se sliši, da se opogumljamo in si naročamo, kako je treba spoštovati nasprotni spol. Desetletja so nas žal obsipavali s stališči, članki in knjigami, ki poudarjajo razlike med moškim in žensko. In zdaj živimo obkroženi z nasprotovanji med spoloma. Zaradi harmonije v družbi in v naših odnosih se moramo zavestno odločiti, da bomo cenili nasprotni spol.
Ceniti drugega pomeni, da se zavedamo njegove vrednosti, skrbimo zanj, slavimo njegovo drugačnost, se zavedamo njegove lepote, uživamo v vseh kontrastih, v čistosti okušamo njegove blagoslove. Pomeni, da iz razlik ne zidamo pregrad, ampak se radostimo vsake zabavne posebnosti, ki je kontrapunkt in protiutež veseli enkratnosti našega, ravno tako imenitnega spola.
Pomeni tudi, da se s površja našega zaznavanja potopimo v globine in spoznamo, da pod znanim kostumom spola v vsakem od nas biva podobno razvijajoča se zavest, da vsi čuvamo v sebi čudovit čustveni zaklad – izbrano paleto občutkov. Žalovanje moškega, ki je izgubil očeta, ni nič manj pristno od žalovanja ženske, ki ji je umrla mama. Prelep sončni zahod, šelestenje listov v gozdu in hladno, kristalno čisto jesensko jutro se ravno tako močno dotakne moškega srca kot ženskega. V jedru smo vsi enako pretreseni zaradi žalosti in mogočnih čudežev, ki jih občutimo kot človeško bitje, ne le kot moški ali ženska.
Ko se tega resnično zavemo, lahko spoštujemo drug drugega, ne da bi prizadeli ali opeharili sami sebe. Zavemo se, da živimo in trpimo skupaj in da prava ljubezen, ljubezen duše, presega pojem moškega in ženskega, presega pojem spola kot tak.
Neprijetna stran življenja je, da ni dovolj udobno. V vsakem od nas še vedno živi otrok, ki si želi objemanja in zibanja, božanja in poljubljanja in varnega, ljubečega naročja. Ljubkovanje je hrana za telo in dušo, ki jo nujno potrebujemo. Ena najpomembnejših človekovih potreb je, da bi se nas nekdo dotikal in nas pestoval, da bi miloval in ohranil v spominu našo kožo, ta fini, tenki, svilnati ovoj našega bitja. Ta potreba nam je ostala iz otroštva, ko večina od nas ni dobila dovolj ljubkovanja. Kolikokrat smo se hoteli zviti v varen, topel klobčič ob materinem srcu, kolikokrat smo želeli, da bi nas očetove močne roke zavihtele visoko v zrak, a nekako se to ni zgodilo dovolj pogosto. Kar še in še bi si želeli sedeti v naročju, da bi nas nekdo praskal po hrbtu, masiral po trebuščku, žgečkal po podplatih, nam krtačil lase ali nam dajal cmokajoče poljubčke na tilnik.
Zato še zdaj hrepenimo po velikanskem objemu, ljubkovanju odraslih. Radi bi se počutili zaščitene in varne, ljubljene in oskrbljene. Radi bi občutili, da je življenje še kaj več od gospodinjenja in službe. Radi bi verjeli, da imeti telo v svetu, polnem teles, ni žalostna, osamljena potegavščina. Potreba po ljubkovanju je tako velika, da brez njega srce zajoče. To se navzven lahko pokaže v solzah, pretiranem uživanju hrane, alkohola ali gledanju televizije , v tesnobi in potrtosti. Resnica je, da smo vsi – prav vsi – strašansko lačni človeškega dotika.
Ljubkovanje, prijazen stik z drugim – na kavču, v postelji, na ulici, v kuhinji, v avtu in na plaži, v dvigalu in na letalu, v gostilni , na avtobusu, v vrsti pred blagajno v kinu ali bančnim okencem – je naravno ugodje, ki zadovoljuje ogromno človeško potrebo.
Ljubkovanje ni nadomestek za nobeno drugo stvar – spolnost, globok pogovor, zabavo do jutra, izlet k jezeru ali košarkarsko tekmo. Kar samo po sebi je sijajno, koristno , zdravilno , zabavno , pomirjujoče in nam neznansko godi. Zato – ljubkujte se!
Tadej, pa pojdimo do konca.
Ko je že tako hud mraz.
Obogatite odnos s sveto erotiko
V erotičnem življenju, izražanju čutnosti v vseh razsežnostih se povežeta vaša osebnost in duša. V njem se preigrava telesna strast, in tista točka doživljanja, v kateri se najbolj prepletata snovno in duhovno. Telo postane mesto radosti in globoko ukoreninjene povezanosti.
S čutnostjo izražamo čustva v fizični obliki. Telo ve, čuti in uči, tekoče in neposredno. Kadar začutimo pravi dotik, ko je ljubljenje polno miline in zanosa, se brez besed premaknemo na raven, na kateri lahko združitev telesa, razuma in duše učinkuje blagodejno.
Spolnost ima moč, da odmakne vrzel med telesom in dušo, zato hrepenimo po njej veliko bolj, kot če bi šlo samo za spolni nagon. Globoko v sebi vemo, da nas erotično življenje lahko vodi k celostnosti. In samo tisti, ki so telesno, čustveno in seksualno ozdravljeni mnogih ran, kakršne imamo vsi (tudi takšnih ,ki sta nam jih zadala potlačevanje ali sprevrženo poudarjanje erotike), so lahko posoda resničnega sočutenja in velikodušnega odnosa do sveta.
Žal veliko ljudi ne zmore sprejeti svojega telesa, prirojene čutnosti, seksualnosti in same erotične moči v območje duhovnega. Ne zavedajo se niti, da bi bilo to potrebno. Pa vendar se nedoločno zavedamo ne le duše, ki biva v nas, ampak tudi veličine svojega erotičnega življenja.
Če bi seksualna energija z radostjo, ki jo prinaša, ne bila takšna strahospoštovanje zbujajoča sila, bi se nihče ne menil zanjo. Namesto da se intenzivno usmerjamo na njene najrazličnejše oblike, od dobrih do grozljivih, bi lahko povsem mirno živeli tudi brez nje. Spolnost je tako bleščeča luč, da privlači vešče teme; in že samo zaradi tega smo duhovno odgovorni za to, da v svojem življenju prepletemo božansko in erotično.
V velikem iskanju ljubezni, najčistejše in najlepše celostnosti, ki jo srce lahko sprejme, povežite osebnost in dušo s telesom. Še več: zavestno jo iščite. Kajti ko sprejmemo svojo seksualnost kot del celote in kot presenetljiv dar, ne zdravimo samo sebe in partnerja, temveč pomagamo tudi širiti lepoto svete erotike.
Forum je zaprt za komentiranje.