Reki, pregovori, modre misli, citati
Sreča je tiha ptica Ne bo prišla, kadar jo kličemo- podobno kot spanec ali sanje. Razpri dlan, čisto mirno, morda bo tedaj sedla nanjo. Če jo skušaš zgrabiti, jo boš prepodil. Zaavestno in hoteno se pehati za srečo je jalovo početje.
Sreča ni cilj, do katerega se prebijemo, je presenečenje, navržena nam je.
Sreča jen ežen dar, ki ti morda pade v naročje. Treba je torej obzirno ravnati s samim seboj, biti usmiljen do samega sebe. Dajati ljubezen in biti ljubljen. Ljubiti in biti odprt za ljubezen. Ne hoteti imeti, marveč predajati se, to človeka poživlja. In kdor hvaležno sprejme , kar mu drugi podari, je bogat. Sreča je darilo.
Sreča nam je navržena. Povsem slučajno se to seveda ne zgodi. Za to pač lahko kaj storimo – k sreči! Včasih si je treba samo pomencati oči. Ali sneti temna očala, ki zamračujejo pogled. Potrebno je tudi biti pozoren na skrivnost lastnega življenja. Biti pripravljen na nepričakovan obisk – in sreči ne zapirati vrat.
Poletne radosti
Ko greš zjutraj preko rosnega travnika, te to osveži in poživi. Kadar bos stečeš čez travnik, se ti osveži celo telo. Rosa pa te vabi tudi, da travnik samo gledaš in se čudi igri svetlobe v rosnih kapljicah. Nekaj nedotaknjenega je tu. Bojiš se uničiti to skrivnostnost. Vabi te, da jo samo gledaš, opazuješ in strmiš. Poletno jutro razvedri dušo. Tedaj lahko dojamemo, o čem govori verz iz psalma: “Četudi se zvečer naseli jokanje, proti jutru spet pride vriskanje ” (Ps 30,6) Rosa obriše z duše skrbi preteklega dne, da je spet kot nova.
Mehka svetloba
Zame je mehka jesenska svetloba vselej podoba človeka, ki gleda na sebe, na svoje napake in slabosti, pa tudi na ljudi in njihovo čoveškost z blagim pogledom.S svojim blagim pogledom tak človek potopi lastno resničnost in resničnost ljudi okrog sebe v mehko svetlobo.
V mehki jesenski svetlobi postane vse lepo. Pisano listje na drevju žari v vsej svoji lepoti. Pa tudi golo drevo je lepo. Tu ima vse lasten sijaj. Poznam stare ljudi, ki oddajajo tako milino. Rad sem v njihovi bližini. Z njimi se rad pogovarjam. Kot da iz njih prihaja dovoljenje da sem tak, kot sem, in pritrditev: “Saj je vendar vse dobro.” Življenje je te stare ljudi mnogokrat premetavalo sem in tja. Doživljali so vzpone in padce vendar pa zdaj na jesen svojega življenja gledajo na vse z blagim pogledom. Nič človeškega jim ni več tuje, vendar ničesar ne obsojajo. Pustijo, da vse žari v mehki jesenski svetlobi, tako kot pač je.
BEL CVET
Bel cvet,ki pade iz neba na zemljo,
ga starši poškropijo z vzorci dvoma.
Nato vzgoja v vrtcu mu vgradi vzorec tekmovalnosti.
V šoli se bori za ocenjevanje ,
družba ga uči v vzorcu sebičnosti.
Toda cvet,kateri zna prisluhniti glasku svojega popka,
se koplje v sončni toplini , ziblje v mreži srebrnega meseca,
prisluhniti zna modrosti, ki ga prinaša veter,
in očisti ga žuboreč potok.
Bel cvet v svojem siju zažari,
ko sprejme in razume vzorce dvoma,katerega dež razprši,
tekmovalnost sonce raztopi,
v boju za svoj notranji jaz se v iskanje poglobi.
Takrat bel cvet vse preizkušnje preuči in se v svoj dom brez madeža napoti.
CESTA
Prečkaš cesto z namenom, za seboj pustiti,
cesto z vso njeno sivino.
Z zadnjimi močmi upanja se napotiš na drugo pot.
Ko čez čas spoznaš, da je tudi na tej cesti vse ovito v sivino trpljenja.
Ustaviš se v križišču, se oziraš naokrog ,
Iščeš kažipot, kam sedaj se sprašuješ ?
Korak se ustavi, ne moreš naprej
se usedeš v križišču in se predaš.
Nenadoma čutiš, da nemir iskanja izginja, da prah iz telesa spere dež spoznanja, da veter nežno odnese ilozorne poti,da sončen žarek umiri razpršene misli in nič ohladi razburkana čustva.
Nenadoma se zaveš, ko nehaš loviti življenje,
te v miru samo najde in prežame.
Sedaj ko so čustva mirna, ko misli so osredotočene,
ko v srcu je prostor je lahko vstopilo življenje
te preželo s svojim blagodejnim mirom,
z lepote nejgove luči in modrosti.
Sedaj prežet z življenjem ga več ne iščeš,
Pokončno stopaš po prašni cesti,
ne da pusti sledi na-v tebi.
POZABA
Ko se človek rodi v telesu,pozabi na vso svojo veličino,
katera ga je prežemala v ljubezni, modrosti, razumevanju ,
pozabi, da se je rodil kot delček celote vseobsegajoče harmonije.
Ko poda se na dolgo pot, rojstva v telesu,
kaj hitro pozabi, da je to zanj smrt.
Saj ujet je v lupino, skozi le redko kdaj posije njegova luč ljubezni in modrosti.Preko telesa se na tej poti sooča z žalostjo, trpljenjem,lažjo prevaro.
V globoki tišini sliši svoj šibek glas,
naj odstre vse plasti iluzij , da lahko bo deloval.
Zaman človek išče srečo v lepi obleki, katero razjeda čas.
Zaman človek išče svoje potrditve v materialnih dobrinah.
Zaman išče ljubezni v minljivem nasmehu.
Zaman se potaplja v solzah, da očistile bi srce
Ko človek pod krošnjo drevesa življenja skrušen od trpljenja
se preda miru in prisluhne svoji materi naravi, katera ga ozdraviti želi.
Svežina jutranje rose, mu pogled zbistri.
Drobna ptica mu v srce radost nastani.
Sončen žarek srce osvetli.
Lahen vetrič odnaša sledi prahu s teles,
Žuboreč potok, s seboj odnese čustven nemir,
In noč s svojo močjo um zbistri.
Sedaj je človek brez utvar, iluzij
in mati narava te iz naročja pred očetove spusti dlani.
Oče vesolja te v višave popelje,
V svet blaženstva, ljubezni in luči, od koder si prišel
preden te je v svet dvojnosti napotil, kot člen verige evolucije stvarstva.
Lahko osvajaš z mečem, toda osvojen si s poljubom. [Daniel Heinsius]
Naj bo tvoja samozavest večja kot tvoj ego.
Sem brez predsodkov. Vse sovražim enako.
Tudi če si na pravi poti, te bodo povozili, če boš le sedel na njej.
Zaljubljena ženska je kakor lira: svoje skrivnosti razkrije le izkušenemu igralcu. [Honoré de Balzac]
….in spet smo krivi moški, če ženska ni dovolj dobra v postelji….:)
Forum je zaprt za komentiranje.