Re: Odgovor na temo – vsi dobri moški so že poroceni

Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od ene 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Spomladi sem pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila popolnoma brez učinka, ker sem bila še zmeraj obsedena s šolo še ene celi 2 leti in četrt, skoz mojo celo takrat srednjo poklicno šolo.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred tremi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa že tri leta živim v svojem svetu, sem totalno brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati z drugim folkom skupaj, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 11 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

Že štiri mesece ponovno jemljem Zoloft in Risperdal (po izpadu doma, ko sem junija moji tastari uničila vrt in sem za dober mesec pristala na psihiatriji), ampak bolj malo pomagata, ker sem v svoji glavi še vedno obsedena.

VSE LJUDI (vključno z mojo tastaro) DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE OZ. ZA GROŽNJO MENI, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s tem, da bi mogla osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti, bi hodila od ene bajte do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah in drugmu folku (jih napadati sredi ceste za dnar, telefone, kolesa)!! Motiti bi morala tujo posest in vsaj praskati s ključi če ne kar razbijati avtomobile in uničevati zelenjavo po vrtovih … Potem bi mogla iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor drugega folka, tako da bi se jih dobesedno dotikala in otipavala ter vdirati v njihovo zasebnost z nastavljanjem kamer in prisluškovalnih naprav v bajte in stanovanja, krasti in odpirati tujo pošto, neupravičeno slikovno snemati (slikati/snemati folk in jih objavljati brez dovoljenja), krasti identitete (ustvarjati profile/mejle pod imeni drugega folka oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati) in avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke (javno objavljati brez dovoljenja) itd. itd.

Zakaj vsega tega ne bi smela izvajati, sploh ne dojemam več, ker se sploh ne bi kakorkoli spremenila celotna realnost, če bi vse to izvajala, ne bi se spremenilo ne moje fizično telo in ne fizično telo od kogarkoli drugega in tudi če bi vse to izvajala, bi se še vedno počutila kot da sem duh oz. kot da sploh ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj oz. bi se mi še vedno zdelo, kot da se mi vse to sploh ne dogaja!!!Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od ene 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Spomladi sem pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila popolnoma brez učinka, ker sem bila še zmeraj obsedena s šolo še ene celi 2 leti in četrt, skoz mojo celo takrat srednjo poklicno šolo.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred tremi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa že tri leta živim v svojem svetu, sem totalno brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati z drugim folkom skupaj, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 11 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

Že štiri mesece ponovno jemljem Zoloft in Risperdal (po izpadu doma, ko sem junija moji tastari uničila vrt in sem za dober mesec pristala na psihiatriji), ampak bolj malo pomagata, ker sem v svoji glavi še vedno obsedena.

mela izvajati, sploh ne dojemam več, ker se sploh ne bi kakorkoli spremenila celotna realnost, če bi vse to izvajala, ne bi se spremenilo ne moje fizično telo in ne fizično telo od kogarkoli drugega in tudi če bi vse to izvajala, bi se še vedno počutila kot da sem duh oz. kot da sploh ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj oz. bi se mi še vedno zdelo, kot da se mi vse to sploh ne dogaja!!!

Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od ene 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Spomladi sem pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila popolnoma brez učinka, ker sem bila še zmeraj obsedena s šolo še ene celi 2 leti in četrt, skoz mojo celo takrat srednjo poklicno šolo.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred tremi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa že tri leta živim v svojem svetu, sem totalno brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati z drugim folkom skupaj, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 11 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

Že štiri mesece ponovno jemljem Zoloft in Risperdal (po izpadu doma, ko sem junija moji tastari uničila vrt in sem za dober mesec pristala na psihiatriji), ampak bolj malo pomagata, ker sem v svoji glavi še vedno obsedena.

VSE LJUDI (vključno z mojo tastaro) DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE OZ. ZA GROŽNJO MENI, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s tem, da bi mogla osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti, bi hodila od ene bajte do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah in drugmu folku (jih napadati sredi ceste za dnar, telefone, kolesa)!! Motiti bi morala tujo posest in vsaj praskati s ključi če ne kar razbijati avtomobile in uničevati zelenjavo po vrtovih … Potem bi mogla iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor drugega folka, tako da bi se jih dobesedno dotikala in otipavala ter vdirati v njihovo zasebnost z nastavljanjem kamer in prisluškovalnih naprav v bajte in stanovanja, krasti in odpirati tujo pošto, neupravičeno slikovno snemati (slikati/snemati folk in jih objavljati brez dovoljenja), krasti identitete (ustvarjati profile/mejle pod imeni drugega folka oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati) in avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke (javno objavljati brez dovoljenja) itd. itd.

Zakaj vsega tega ne bi smela izvajati, sploh ne dojemam več, ker se sploh ne bi kakorkoli spremenila celotna realnost, če bi vse to izvajala, ne bi se spremenilo ne moje fizično telo in ne fizično telo od kogarkoli drugega in tudi če bi vse to izvajala, bi se še vedno počutila kot da sem duh oz. kot da sploh ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj oz. bi se mi še vedno zdelo, kot da se mi vse to sploh ne dogaja!!!

Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od ene 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Spomladi sem pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila popolnoma brez učinka, ker sem bila še zmeraj obsedena s šolo še ene celi 2 leti in četrt, skoz mojo celo takrat srednjo poklicno šolo.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred tremi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa že tri leta živim v svojem svetu, sem totalno brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati z drugim folkom skupaj, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 11 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

Že štiri mesece ponovno jemljem Zoloft in Risperdal (po izpadu doma, ko sem junija moji tastari uničila vrt in sem za dober mesec pristala na psihiatriji), ampak bolj malo pomagata, ker sem v svoji glavi še vedno obsedena.

VSE LJUDI (vključno z mojo tastaro) DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE OZ. ZA GROŽNJO MENI, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s tem, da bi mogla osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti, bi hodila od ene bajte do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah in drugmu folku (jih napadati sredi ceste za dnar, telefone, kolesa)!! Motiti bi morala tujo posest in vsaj praskati s ključi če ne kar razbijati avtomobile in uničevati zelenjavo po vrtovih … Potem bi mogla iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor drugega folka, tako da bi se jih dobesedno dotikala in otipavala ter vdirati v njihovo zasebnost z nastavljanjem kamer in prisluškovalnih naprav v bajte in stanovanja, krasti in odpirati tujo pošto, neupravičeno slikovno snemati (slikati/snemati folk in jih objavljati brez dovoljenja), krasti identitete (ustvarjati profile/mejle pod imeni drugega folka oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati) in avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke (javno objavljati brez dovoljenja) itd. itd.

Zakaj vsega tega ne bi smela izvajati, sploh ne dojemam več, ker se sploh ne bi kakorkoli spremenila celotna realnost, če bi vse to izvajala, ne bi se spremenilo ne moje fizično telo in ne fizično telo od kogarkoli drugega in tudi če bi vse to izvajala, bi se še vedno počutila kot da sem duh oz. kot da sploh ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj oz. bi se mi še vedno zdelo, kot da se mi vse to sploh ne dogaja!!!Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od ene 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Spomladi sem pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila popolnoma brez učinka, ker sem bila še zmeraj obsedena s šolo še ene celi 2 leti in četrt, skoz mojo celo takrat srednjo poklicno šolo.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred tremi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa že tri leta živim v svojem svetu, sem totalno brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati z drugim folkom skupaj, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 11 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

Že štiri mesece ponovno jemljem Zoloft in Risperdal (po izpadu doma, ko sem junija moji tastari uničila vrt in sem za dober mesec pristala na psihiatriji), ampak bolj malo pomagata, ker sem v svoji glavi še vedno obsedena.

VSE LJUDI (vključno z mojo tastaro) DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE OZ. ZA GROŽNJO MENI, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s tem, da bi mogla osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti, bi hodila od ene bajte do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah in