Zanima me, če fotografije iz digitalnih fotoaparatov v celoti ali delno razvijate ali pa jih morda v celoti hranite na računalniku oz. CD?
Kakšne so vaše izkušnje pri izključnem hranjenu na CD in katere računalniške fotoalbume uporabljate.
Hvala

Izberem slike ki so vredne “razvijanja”, pošljem v fotolab in imam za ceno 19 sit za sliko krasen spomin :-)).

A si se že kdaj vprašal(a), zakaj se dandanašnji arhivi doma in v podjetjih vse hitreje polnijo s papirjem (fotokopije, kopije, …), ko pa imamo vendar tako superzmogljive računalnike? Pred letom dni si v NUKu lahko brala tisoč let stare zapiske (na papirju, seveda). A misliš, da bodo tvoji vnuki imeli kaj od tiste okrogle plastične ploščice, ki ji rečeš CD ali pa DVD, in na kateri imaš shranjenih nekajsto krasnih posnetkov – spominov? Kje pa, kvečjemu se bo komu izmed njih zataknil prst v luknjo in boste “zgoščenko” morali prelomiti na pol.

Obilo uspeha!

Absolutno ni smiselno hraniti vseh slik, ki jih narediš. Izbereš samo najlepše ki res kaj pomenijo, ostale izbrišeš. Samo pod temi pogoji ne bodo ljudje čez leta zdolgočaseno zehali, ko bodo v neskončnost klikali na stotine podobnih slik. S tem tudi zminimiziraš količino, ki je ni več težko nekje shraniti.
Hramba pa je poseben problem…. Barvne fotografije so narejene s kemikalijami, ki so žal zelo občutljive na vplive iz okolice, zato počasi bledijo in izgubljajo barvo. Torej niso trajne, kot so bile stare črnobele.

Digitalni zapis na shranjevalnem mediju ne ostane večno. Magnetni zapisi se počasi razmagnetijo, optični izgubijo reflektivnost, statični izgubljajo bite zaradi naravnega sevanja okolice… Kaj ti torej ostane? Da najpomembnejše slike vedno hraniš hkrati na dveh medijih. In tisti medij ki ostane brez napak, vsakih nekaj let ponovno presnameš na novega. Najceneje je to narediti na CD plošči, žal pa tam lahko zapis pri slabem mediju izgubi čitljivost že po dveh do treh letih. Posebno problematičen je zapis na zunanjem robu diska zaradi bistveno večjih obodnih hitrosti pri vrtenju plošče. Zato vedno kadar želiš preveriti, ali je CD še čitljiv, nujno poskusi prečitati nekaj zadnjih datotek. Večina ljudi namreč prebere nekaj prvih, vidi da so OK in misli, da je OK tudi cela plošča. Pa pogosto ni…… In ko snemaš arhivski CD, vedno to delaj z minimalno hitrostjo, ki jo CD zapisovalnik še dovoljuje. Tako ima žarek na voljo več časa za “žganje” površine, kar rezultira v boljšem zapisu – pa naj bo še tako dolgočasno čakati pol ure, da bo plošček zapečen……

Jaz shranjujem na disk, potem slike obrnem, popravim rdeče oči,… in obvezno takoj zapečemo kopijo na DVD. Če nimam časa narediti obojega, potem pustim slike na fotoaparatu, saj kartice le niso tako majhne in tudi precej požrejo.

Potem pa nekatere slike tudi nesemo razvit h Kurentu v mesto (sami dedki delajo, pa fejst so dragi, ampak slike so pa lepe).

Od programske opreme pa ne uporabljam NIČ (namestil sem si le program za sestavljanje panoramskih slik in Corel Photopaint za antirdečuč pa kakšno obdelavo).

Za dol jemanje slik in ogled uporabljam samo to, kar je v WinXP – zdi se mi povsem dovolj.

SLike pa jemljem dol po imenskih sklopih – grem na triglav, na WinXP wizardu (čarovniku za fotoaparat in skener) označim vse slike iz triglava in jih poimenujem “2005-7-100 žensk na Triglav”.
Na ta način jih lahko sortiram po datumu pa še enostavno se spomnim, za kaj se je sploh šlo (ko bom star in senilen, mi bo še pomagalo – če bom sploh še lahko dostopal do teh slik :((

Najdi si svoj način hondlanja s slikami, nisem še srečal dveh z istimi navadami