Razmišljanje o samomoru
Kot prvo ji moraš stati ob strani, če sta res tako dobri prijateljici. Naj ti pove, kaj jo muči. Verjetno bo tebi lažje rekla kot kakšnemu psihiatru. Zanjo je najbolje, da zapusti moža, ker je ta zakon očitno eno samo mučenje. Zanimivo, koliko je zakonov, kjer je eno samo mučenje.
wd40, a ti to resno? To pa ni ravno prijetna izkušnja. Jaz iz svoje generacije poznam dva, ki sta storila samomor, oba moška. Prvi zaradi ljubezni, drugi pa zaradi dolgov. Sicer nista bila moja prijatelja.
Jaz mislim, da je največja težava v tem, da se marsikdo svoje psihične bolezni niti ne zaveda, ali pa je ne želi sprejeti. Zato se ne začnejo zdraviti tisti, ki zdravljenje nujno potrebujejo. Mnogi se bojijo, da bodo stigmatizirani in bodo izgubili službo. Potem pa se zatekajo k alkoholu, prepovedanim drogam ipd., ali pa zdravila kupujejo na črnem trgu.
Ne vem. Je obup bolezen? Tega je največ pomoje.Vsaj kar poznam zgodb iz ozadja. Mogoče tisti občutek, da ne nima smisla, ne bo nikoli bolje…. Šef mi je enkrat rekel, ko sem bil še vajenec, ta mladi, se obešajo, zaradi ljubezni, ta stari pa zaradi denarja. To je bilo dvajset let nazaj. Zdaj se obešajo brez vzorca, stari, mladi…ne vem. Ne upam bit pameten. Veliko so vzrok finance, poraz…
Mislim, da je problem v tem, da se danes ne moreš z nikomer iskreno pogovoriti. Vsak živi v svojem svetu, ki ga skuša čim bolj skriti pred drugimi (da ne bi bilo privoščljivosti, opravljanja). Tudi v službah ni razumevanja za težave zaposlenih.
Se pa strinjam, ni dobro biti preveč pameten glede tega.
Jaz pa mislim, da je problem v tem, da več nisi razumljen. Da ni več sočutja. Da ni več pomoči s strani tistih, za katere si želiš, da bi ti jo nudili. Ker se vsak obrne stran, si zatisne oči, in se ne želi vmešavati.
Žalostno.[/quote]
Vse to v imenu perfekcionizma in materialnega napredka. In vse ima svojo ceno.
Torej tebe še to vse čaka, da ne boš kolegov razočaral z igranjem črne ovce? :)))
Nekje sem čital, da se je od leta 1950 število samomorov povečalo za 60%.
Torej to pomeni, da je naša družba ni preveč (psihično) zdrava, odnosi skrhani…[/quote]
Bom povedal drugače. V službi imamo vsakih par let tudi psihologa, ker imam tudi delo na višini. In ko vprašajo, za bolezni v družini, itd, ponavadi sledi še vprašanje o samomorih v družini. Ti povem, da kar se beleženja tiče, dobijo čisto nov elan, ko jim omenim očeta. Jih je kar zabavno gledat. S tem pa se, kar se mene tiče, zabava konča. Še zmerom ga imam na ramenih na vsakem pogrebu. In ja, menda tudi sam sodim v ogroženo skupino,
In ne, nisem jeze nanj, tudi zamerim mu ne. Ampak v kepi ki jo nosim v želodcu, je en del tudi njegov, da me spomni vsake toliko na ponižnost in na to, je je bolje ne sodit, ker si lahko zelo hitro sojen tudi sam.
In to je vse kar lahko rečem o samomorih.
Torej tebe še to vse čaka, da ne boš kolegov razočaral z igranjem črne ovce? :)))
Nekje sem čital, da se je od leta 1950 število samomorov povečalo za 60%.
Torej to pomeni, da je naša družba ni preveč (psihično) zdrava, odnosi skrhani…[/quote]
Bom povedal drugače. V službi imamo vsakih par let tudi psihologa, ker imam tudi delo na višini. In ko vprašajo, za bolezni v družini, itd, ponavadi sledi še vprašanje o samomorih v družini. Ti povem, da kar se beleženja tiče, dobijo čisto nov elan, ko jim omenim očeta. Jih je kar zabavno gledat. S tem pa se, kar se mene tiče, zabava konča. Še zmerom ga imam na ramenih na vsakem pogrebu. In ja, menda tudi sam sodim v ogroženo skupino,
In ne, nisem jeze nanj, tudi zamerim mu ne. Ampak v kepi ki jo nosim v želodcu, je en del tudi njegov, da me spomni vsake toliko na ponižnost in na to, je je bolje ne sodit, ker si lahko zelo hitro sojen tudi sam.
In to je vse kar lahko rečem o samomorih.[/quote]
Seveda, to je bolezen, ker sicer ne bi bili zmožni premagati najmočnejšega nagona v naravi – nagon po samoohranitvi, ker samomorov v živalskem svetu ne najdemo. To je isto, kot če bi nekdo nekoga obsodil, zakaj je zbolel za rakom, le da je to neke vrste ‘rak duše’, kjer je nekako izostane človeška pomoč. Čeprav poznam en primer, ko je mož svoji ženi povedal, da bo storil samomor, ona ga je spravila k psihiatru, ampak tudi psihiater je njej rekel, da mu ne more preprečiti tega, in je vseeno naredil samomor.
Torej tebe še to vse čaka, da ne boš kolegov razočaral z igranjem črne ovce? :)))
Nekje sem čital, da se je od leta 1950 število samomorov povečalo za 60%.
Torej to pomeni, da je naša družba ni preveč (psihično) zdrava, odnosi skrhani…[/quote]
Bom povedal drugače. V službi imamo vsakih par let tudi psihologa, ker imam tudi delo na višini. In ko vprašajo, za bolezni v družini, itd, ponavadi sledi še vprašanje o samomorih v družini. Ti povem, da kar se beleženja tiče, dobijo čisto nov elan, ko jim omenim očeta. Jih je kar zabavno gledat. S tem pa se, kar se mene tiče, zabava konča. Še zmerom ga imam na ramenih na vsakem pogrebu. In ja, menda tudi sam sodim v ogroženo skupino,
In ne, nisem jeze nanj, tudi zamerim mu ne. Ampak v kepi ki jo nosim v želodcu, je en del tudi njegov, da me spomni vsake toliko na ponižnost in na to, je je bolje ne sodit, ker si lahko zelo hitro sojen tudi sam.
In to je vse kar lahko rečem o samomorih.[/quote]
Ne vem, kaj naj napišem….objemček.
Bom povedal drugače. V službi imamo vsakih par let tudi psihologa, ker imam tudi delo na višini. In ko vprašajo, za bolezni v družini, itd, ponavadi sledi še vprašanje o samomorih v družini. Ti povem, da kar se beleženja tiče, dobijo čisto nov elan, ko jim omenim očeta. Jih je kar zabavno gledat. S tem pa se, kar se mene tiče, zabava konča. Še zmerom ga imam na ramenih na vsakem pogrebu. In ja, menda tudi sam sodim v ogroženo skupino,
In ne, nisem jeze nanj, tudi zamerim mu ne. Ampak v kepi ki jo nosim v želodcu, je en del tudi njegov, da me spomni vsake toliko na ponižnost in na to, je je bolje ne sodit, ker si lahko zelo hitro sojen tudi sam.
In to je vse kar lahko rečem o samomorih.[/quote]
Seveda, to je bolezen, ker sicer ne bi bili zmožni premagati najmočnejšega nagona v naravi – nagon po samoohranitvi, ker samomorov v živalskem svetu ne najdemo. To je isto, kot če bi nekdo nekoga obsodil, zakaj je zbolel za rakom, le da je to neke vrste ‘rak duše’, kjer je nekako izostane človeška pomoč. Čeprav poznam en primer, ko je mož svoji ženi povedal, da bo storil samomor, ona ga je spravila k psihiatru, ampak tudi psihiater je njej rekel, da mu ne more preprečiti tega, in je vseeno naredil samomor.[/quote]
Hja… tole mi je prišlo na misel- tisti kolega ki je poskušal, ne bom šel v podrobnosti, ker je preveč znan, smo debatirali nekoč tudi o tem, in takrat nisem vedel za njegove poskuse, on pa o mojem očetu ne, in sem se nekako zagovoril, kaj bi očetu rekel, če bi “prišel” nazaj, In je dec naredil tak izraz, ne vem, kot bi pričakkoval, da bom rekel, da bi se … ne vem vrgel očetu v objem, ali kaj podobnega, Ampak takrat sem bil še malo jezen nanj, ne vem vrejetno še nisem prebolel, no kolikor se to da in sem rekel, da bi ga zbrcal čez prag, in je bil možakar zelo presenečen. In nevem ali ima to kaj zveze s tem, ampak po tistem ni menda več poskušal. Je pa zanimivo, zmeraj (prej) je poskušal takrat, da ga je nekdo našel. Klic na pomoč… nimam pojma, nezrelo obnašanje, vsekakor., Pa še kaj. Samo da sem premalo pameten, da bi vedel kaj.
wd40
tvoja zgodba je nekako žalostna. Tudi moj dedek je še pred mojim rojstvom želel narediti samomor. Prav tako se je obesil. Prav tako je takrat moja babica tekala do najbližjega soseda, da so prihiteli na pomoč, da so ga s skupnimi močmi rešili. Rešil ga je njegov sin in sosed. Sin ga je držal, sosed prerezal vrv. Hecno je, kako sem včasih drsela (kot otrok) po rani, ki mu je ostala, kot vrvica tanki brazgotini na vratu in ga spraševala, kaj ima to. Vedno je bil odgovor samo vzdih. Tak, trpeč vzdih.
Hecno je, kako se je od tistega dogodka spremenil. Nehal je piti (samomor je delal v pijanosti), nehal se je “znašati” nad ženo in otroci (tudi fizično so bili pred tem deležni njegove “ljubezni”), začel je zahajati v cerkev, moliti vsak večer.
Včasih samomor strezni. Na bolje bi kdo rekel. Včasih pa te odpelje stran, v spomin.
Jaz do besed, da bi najraje umrl, ne morem in nočem biti ravnodušna. Za mene so kot alarm. Če bi znala dati pravi nasvet, bi ga dala. Pa ga ne vem.
Sploh me ne čudi, da je toliko samomorov, depresije, ko berem odgovore enih tule gor. Človeka, ki je v stiski, bi eni še bolj potlačili, namesto, da bi mu stali ob strani.
Eni ste tako samozaverovani vase, da bi človeka v stiski, takoj skenslali, ker vi ste tako popolni, da pa res ne morete imeti prijateljev, ki so v skrajni stiski.
Prijateljici povej, da ni ena in edina, ki ima težave v zakonu pa tudi, da zaradi teh težav nima kaj razmišljat v tej smeri. Če jo njen mož ne razume in ji ne more nudit tistega razumevanje in podpore je najbolje, da nekak razmisli v drugi smeri in si da prosto pot ZA NADALJNJE ŽIVLJENJE. Njen mož ni edini moški na tem svetu, nekdo jo bo opazil in jo cenil tako kot je. Težava je v tem, ker taki ljudje se zapirajo pred svetom in ne gredo med ljudi, to pa je velika napaka. Nekako napačno odreagiramo, ko se znajdemo pred problemi, da se zapremo sami vase namesto da bi odšli v družbo. Sicer nekak velja, da ljudje, ki omenjajo samomor bolj kot ne želijo vzbudit pozornost, da so v hudi stiski, taki redko posežejo po tem dejanju. Bolj moramo bit pozorni pri ljudeh, ki tega ne omenjajo, samo vidimo, da se jim nekaj plete po glavi, sploh če se znajdejo v kakih hudih problemih, je znak za alarem. Svoji prijatelji stoj ob strani pa tudi če te kdaj pokliče sred noči, da rabi pogovor, verjemi, da to najbolje potrebuje tisti moment, ker v takih primerih nič drugega takim ljudem ne pomaga kot res pogovor ali, da ti nekdo prisluhne in skuša pomagat s kakim nasvetom.
Če vidiš, da tone vse globlje in globlje ti svetujem, da ji daš predlog, da gresta skupaj k terapevtu in rečeš da je nujno. Če si iz LJ je na polkliniki zmeraj na voljo, saj je tam dežuren terapevt pa za take hude stiske. To velja za dopoldanski čas. Če si pa od kje drugje ti svetujem, da se zapelješ do klinike EKI (enota za krizne intervencije), ki je za očesno kliniko in so tam vedno na voljo terapevti, ki jo bodo poslušali in izprašali vse v zvezi z njenimi težavami. Jaz osebno ji predlagam, da se oglasi kar tam in se pogovori ter lahko jo bodo zdravniki začasno hospitalizirali, da se mal umiri in odmakne od takega okolja. Sicer vsaka misel ali pa izrečena beseda glede samomora se jemlje zelo resno, čeprav sami vedo kako je s temi zadevami, so pa zelo pozorni. Tle se gre za individualne in pa skupinske terapije, ter lahko se pokliče (tako kot v tem primeru) tudi moža na pogovor, da skupaj sodelujeta in rešujeta težave.
Na kliniki EKI je terapevt na voljo 24 ur, 7 dni v tednu in sprejemajo paciente iz cele Slovenije. To je urgenca za psihične težave, ter sprejmejo paciente tudi od drugod, če jih svojci ali pa prijatelji pripeljejo.
Forum je zaprt za komentiranje.