Razmišljam o odpovedi – šolstvo

Če imaš kakega nabildanega prijatelja, ga prosi, naj med poukom sedi zadaj in se po potrebi sprehodi do klopi najglasnejših. Samo sprehodi in postavi razgrajaču za hrbet za par minut. Par šolskih ur tako, in bodo vedeli, kaj jih čaka, če ne bodo tiho.

Mirit ne, ker te vidijo kot šibko. Če je kraval, utihni in bodi tiho, dokler se ne umirijo. Naslednjo uro pa nenapovedano vprašaj snov iz prejšnje ure.

Ker si nova, se merijo s tabo. Zdaj moraš postaviti vzorce, sicer bo leto izgubljeno.

Te razumem. Stara sem 53 in ne morem več. Domov iz šole pridem crknjena, popolnoma brez energije in se ne poberem do večera. Do svoje službe, ki sem jo rada opravljala, čutim le še odpor. In ta RAP, ki tako omejuje otroke. Ne gredo več ven. To je nevzdržno. Velika napaka v razvoju otroka. Otroci rabijo prosto gibanje, igro, ne pa v šoli sedet na miru od 8.00 (nekateri so v jutranjem varstvu že ob 6.30), pa do 16.30. Še odrasli tega ne zmoremo. Skratka, šolski sistem drvi navzdol in nočem biti več del tega sistema.

sej v zdravstvu ni kaj drugače. Prideš domov in se sestavljaš do večera za drug dan…grozno.