Razlika med partnerjema po družabnosti

Zanima me naslednje: kako bi ve naredile, da bi bil volk sit in koza cela, če vaš partner izhaja iz družine, v kateri se skoraj vedno (recimo v 95% primerov) pritrdilno odzovejo na vabilo (prijateljev, žlahte, pač kakršno koli vabilo), medtem ko ve izhajate iz družine, kjer je bilo ravno obratno: torej, če ti kam ni bilo za it, pač nisi šel. Nobene strani ne zagovarjam, samo zanima me, kje približno je normala? 🙂

Sama sem se že zgodaj v zvezi zavedela, da je z moje strani definitivno potrebna prilagoditev. Tako sem se sčasoma privadila, da vabilo na kakršno koli praznovanje, ki pride s strani partnerjeve (zdaj moževe) žlahte pomeni, da se bova tega dogodka udeležila, če ne pride vmes ravno kakšna naravna katastrofa ali huda bolezen. Sprejela sem, da to možu pomeni veliko, da se mu zdi pomembno, zato se trudim to spoštovat.

Gre pa zato, da me je on v svoji glavi označil kot nedružbno bitje, kar pa me moti, ker mislim, da to ne drži. Kolikor mi po službi in drugih obveznostih še ostane prostega časa, se dogovarjam s prijateljicami za kavice in kino; dvakrat na mesec se sigurno dobim s kakšno prijateljico, včasih se v enem tednu dobim s tremi različnimi – pač odvisno od časa. Včasih se s kom zmenim, pa mi potem tudi druga oseba odpove, torej ni vse odvisno le od mene, kajne? Poleg tega zelo rada povabim prijatelje na obisk k nama. Skupaj se dobivava tudi z nekaj pari, pobudo, da koga od njih pokličeva, dam pogosto jaz.

Mislim, da mu je to mnenje ostalo še iz začetkov najine zveze, ko mi je bila res muka hodit na njihove družinske fešte, ker jih pač nisem bila vajena že od doma.

Poleg tega pa menim, da ima vsak pravico kdaj zavrniti povabilo, pa četudi samo zato, ker bi tisti dan raje preživel doma, z ljubljeno osebo. Moj mož pa misli, da se je treba vabilu odzvati tudi če ti ne paše it, da moraš it preko sebe. Saj ne rečem, včasih se potrudiš in greš, pa ugotoviš, da si se imel pravzaprav zelo lepo. Ampak kje je tista “zdrava” meja med najinima mnenjema? Kako imate to urejeno pri vas doma?

Malo sem sita že oznake “nedružabna”, ko pa se, če je le mogoče, dobivam s prijatelji, jih vabim, se (po seznanjenju z moževimi stališči na to temo) udeležujem družinskih fešt brez kakršnih koli pripomb in pač na splošno pazim, da res ne bi zapadla v zapečkarstvo (tudi potujeva rada, če nama to le omogočajo finance in službi). Zdaj sem že v fazi, ko imam slabo vest, ko me prime, da bi zavrnila kakšno povabilo.:(

Danes nisem ravno najbolje razpoložena, pa razmišljam o tem. Hvala za vaše vpoglede.

Sama sem s stališča normalnega precej nedružabna. Grem tja, kamor mi paše.

Narobe bi se mi zdelo, da bi nekam (na koncerte, prireditve …) hodila samo zato, da bi bila “in”, ker vsi drugi grejo tja ali kak podoben razlog.

Zdrave meje ni, to je stvar posameznika, rekla si da si se prilagodila, kaj pa on se ti je tudi prilagodil, tukaj je potreben iskren pogovor. Mogoče išče le izgovor da je raje v družbi, kot samo stabo, gresta tudi kam skupaj ali z otroci, če jih imata, mogoče kam v naravo, ali v kino, ali pa mu to preprosto ni zanimivo. Razmisli o tej varjanti. Srečno!

Ampak kje je tista “zdrava” meja med najinima mnenjema? Kako imate to urejeno pri vas doma?

Zdrava meja je tam, kjer sta oba zadovoljna. Sta pomislila na opcijo, da on gre, ti pa ne?

Po moje ne moreš tu govorit o tem, kaj je normalno pa kaj ni. Normalno je tisto, v čemer se človek dobro počuti – pa da pri tem ni kršeno “normalno” drugega človeka.

Če je on vedno za druženje, ti pa ne (tu mislim na njegovo sorodstvo), bosta kot par težko našla kompromis. Ne zdi se mi prav, da ga ti oviraš pri druženju s sorodniki in da zaradi tebe ne bi šel. Ni pa tudi ne fer do tebe, da hodiš na silo zraven. In se vračam k prvi misli: nehajta biti zaraščena eden na drugega 🙂 in naj gre sam.

vse delamo po navdihu. Če nas kam povabijo, se odzovemo ali pač ne.
Sama vedno grem kamor si zaželim, tudi mož in se ne omejujeva.
Da bi hodila nekam , kjer mi ni za biti, ne pride v poštev.

Tudi jaz nisem bila vajena okoli hodit in sem velikokrat bila raje doma,enako bila označena za nedružabno in take scene …..po toliko in toliko letih pa označena še za druge reči….mož ima raje svoje prijatelje kot mene in otroka,čeprav to zanika in reče ,da to pa ni res.

Oooo, šele zdaj vidim, da sva si v tej stvari z možem podobna. Za naju oba je “normalno”, da se povabilu odzoveva. Torej sva oba družabna, juhu. Meni bi se zdelo čudno, če on ne bi hotel iti nekam, kamor bi naju (nas, zdaj smo družina) povabili. Poglej z vidika tistega, ki vabi; on se pripravi nekaj narest, pogostitev, praznovanje, ipd. … potem pa povabi nekaj ljudi in od teh jih je več kot 3/4 takih, ki “ne gredo, ker jim ni za iti” ..hmm, tukaj se je potrebno potem vprašati, kje je kakšna iskrenost, ali gre sploh za iskrene prijatelje;
skratka, meni je normalno, da se odzovem vsakemu vabilu, če le ne pride vmes naravna katastrofa, kot si rekla. Taka sem in hvala bogu, je tak tudi moj mož. (da se pa razumemo, vabimo se na srečanja, rojstne dneve samo iskreni prijatelji in sorodniki, tako da ne bi mogoče razumela, da se udeležim vsake pasje procesije, ker me tja niti nihče ne vabi).
Ja, za moje pojme si malo neprilagodljiva, ne nedružabna (za svoje prijateljice že imaš čas …) naredi spisek, kam vse si šla “zaradi” njega (zaradi vaju pravzaprav) in mu dokaži, da nisi nedružabna, kot ti govori.

Jaz pa poznam take, ki bi bili raje doma pa se prav silijo, da so vedno vsepovsod. Pa čeprav potem na kakšnem dogodku sedijo sami zase in sicer so tudi nepriljubljeni na splošno med ljudmi. Samo da so tam, to je važno;) Zakaj tako, pa menda že vedo.

Ja, med sta polizala, faza metuljčkov je mimo in logično, da zdaj te pa moti.

Kot bi brala sebe. Letala okoli moževih kolegov, ker je blo pač treba iti na obisk, dokler mi ni počil film in sem nehala s tem. Kot boš nehala tudi ti, če do obiskov pač ni. Noben zdrav človek se ne more v nedogled pretvarjati.

Ne pomeni pa to, da si nedružabna, saj imaš svoj krog prijateljev.

No nekaj podobnega je tudi pri nas… Predvsem ko gre za družinske zadeve. Ja pa tako da je bilo kar nekaj kreganja potem pa sva oba popustila. Po mojem je tukaj problem vzorca, ki ga prineseš in družine. Nekatere družine so bolj povezane nekatere manj, in nekaterim družinska druženja veliko pomenijo, saj se tam sprostijo in jim to ne pomeni obveznost. Torej, mislim da je treba partnerju prisluhnit ko gre za družinska srečanja ( če to ni vsakotedenski “kosilni” obisk..)… Drugače pri prijateljih pa se morata prilagoditi in se dogovoriti ali se komu da ali ne… Pa tudi če kakšno družinsko srečanje kdaj preskočiš ni nič hudega.. Pa naj gre partner samo če si res želi tebi pa sploh ni za iti..

pri naju je tako, da če se obema da iti greva, če se neda obema pa pač ne. k mojim staršem greva le za rojstne dneve, obletnice, praznike ko se spodobi, da greš voščit pa neseš kako darilce. k njegovi žlahti sploh ne hodiva, ker se ne razumejo kaj dosti. če se ravno srečamo se pozdravimo, da bi si pa hodili na obiske, to pa ne. pa tudi na splošno obiskov ne marava kaj dosti, ne da bi jih imela, ne da bi šla na obisk. greva raje v kino, na sprehod,…kar se pa tiče petkov in sobot zvečer to se nama pa skoraj vedno da iti kamorkoli.