Raziskovanje
>Načeloma me zanima kakšen je najboljši način tovrstnega raziskovanja
O tem nimam pojma, kot prevajalka pa ugotavljam, da so pisatelji pri tem zelo različno uspešni.
še vedno najbrž velja pravilo, ki ga omenjaš, torej piši o tem, kar poznaš. Ko sem prevajala roman pisatelja, ki je poleg drugega doštudiral tudi matematiko (delo govori o matematiku in problemu, ki ga rešuje), sem preverjala podatke in se mi je zdelo vse OK, Za pomoč sem se obrnila še na ultra natančnega frenda, ki poučuje na matematičnem faksu – in tudi ta ni našel niti najmanjše napakice.
Nekoč sem imela opravit s knjigo, v kateri junakinja piše z nalivnim peresom kakih sto let pred izumom tega pisala, tudi drugih tovrstnih kiksov je bilo, kolikor hočeš. Pisateljica (eno od najbolj branih imen lahkotnega ženskega žanra) si je tudi privoščila, da je bila znotraj ene knjige njena junakinja zdaj zelenooka zdaj modrooka, kot se ji je pač zapisalo. Seveda veliko pred časom barvnih leč.
Potem je tu cenjen ameriški pisatelj, ki v romanih pogosto za glavne like jemlje resnične osebnosti (z različnih področij) iz ne prav oddaljene zgodovine: Čeprav je šlo za roman, so skoraj vsa dejstva na 800 straneh štimala – tako v zvezi z junakovim poklicnim in osebnim življenjem kot z zgodovinskimi okoliščinami … Opazila sem le napačen (vendar zelo podoben) zapis priimka ene od oseb in še eno totalno minorno podrobnost, čeprav imam navado kar natančno preverjam dejstva.
Ko enkrat ugotoviš, da pisatelji tozadevno niso ravno svetniki, skoraj ne moreš drugače – in zelo redko se zgodi, da ne bi našel kakega tovrstnega kiksa. To načeloma ni prevajalčevo delo, ampak vseeno: če je že boleče dejstvo, da se pri vsakem prevodu kaj izgubi, pa na drugi strani ne škodi, če se za to poskušamo odkupiti s kakšno faktografsko napako manj …
Ne, faktografske napake so stvar avtorja – v ZDA si znani avtorji privoščijo celo raziskovalce, ki za njih opravijo to delo. Ne more se lektorica, ki je študirala slovenistiko, spoznat na biologijo, arhitekturo, viktorijansko modo, srednjeveške prehranjevalne navade … Koristno je, če je vsa ekipa, ki pripravlja knjigo, splošno razgledana in zavzeta, ker vsakega dejstva pa spet ne greš preverjat – dandanes knjige nastajajo tako hitro, roki pa so tako kratki, da ne bi bilo mogoče. Splošna razgledanost ti omogoči vsaj to, da te kak podatek zbode in ga greš preverit. Torej: kdor opazi napako, jo pač popravi. Kaj vem, morda bi moral biti za to še najbolj odgovoren urednik.
Še ena zanimiva izkušnja. prevajala sem leposlovno delo avtorja, ki sicer ni pisatelj. Knjiga se mi zdi vsebinsko & slogovno super, v njej je tudi veliko namernih faktografskih napak. Ker pa je avtor pisal na hitro, saj so ga čakali drugi projekti, sem najprej našla eno, za katero je potrdil, da niti slučajno ni bila namerna … In potem se je začelo … Na primer: avtor je po Srbiji “zasadil” nepregledne oljčne nasade, prebivalce opremil z bolgarskimi imeni in še in še … in še … Ampak zgornjih napak res ni umetnost odkriti, bilo je pa na kupe takih, ki so bile veliko bolj skrite. Seveda potem ne veš, katere so namerne in katere ne. Tako sem preverjala do nezavesti, med nama pa je romalo več kot 400 mejlov, No, upam, da nama je uspelo stvari vsaj približno urediti 😉