Se opravičujem, ker sem iztrgal iz konteksta, ampak to je to. Predvsem ZNANJE zahteva kar nekaj predhodnih stroškov, moraš znati tudi utemeljiti, zakaj tako in ne drugače.

V mojem izbrisanem odgovoru jani30 (ne bom napisal gospe jana30-ti, ker se tukaj tikamo) je res bilo nekaj sarkazma in morda celo posmehljivosti; – ampak tudi jaz bi ji bil pripravljen za nizko plačilo ‘prebrati in popARviti’ tistih 19 strani, če se mi ne bi zdelo, da bi bilo to verjetno huda muka, ker ‘stranka’ nikoli ne bi bila zadovoljna, jaz tudi ne, in nazadnje bi moja ‘dobra duša’ izvisela.

Skratka – raje sem bikec Ferdinand.

P.S.
Žana – hvala!

Nočem moralizirati, povem pa naj, da sem v svojem življenju opravila že veliiiko reči zastonj, pa ne mislim tega, da sem kot najstnica očetu oprala avto :). Koliko seminarskih nalog sem napisala za druge! Za kaj? Za ‘hvala’, za en lak za nohte, za čokolado … 🙂 Pa me takrat to niti ni motilo (danes bi morda zahtevala nekaj malega, če bi vedela, da je na drugi strani denarja dovolj), sem res rade volje pomagala. V zadnjem letniku gimnazije sem sošolki napisala esej, zaradi katerega je potem imela odličen uspeh in se rešila opravljanja zaključnega izpita … no, meni se je to zdelo fino, saj nisem bila zaradi tega prav nič na slabšem (čeprav niti nisva bili prijateljici). Je pa to jezilo nekatere druge sošolke in so ji to očitale …

Z leti sem se – tudi na prigovarjanje drugih – navadila, da zahtevam vsaj simbolično plačilo ali protiuslugo (kar je večinoma še bolje, če seveda druga stran drži besedo), kadar me za pomoč prosijo znanci. Prijateljem pa še vedno pomagam zastonj. Zaradi tega sem se pravzaprav sploh oglasila v tej temi. Zbodlo me je ntassino mnenje, da se tudi to (pomoč prijateljem brez plačila) počasi končuje, in v tej povezavi omenjen kapitalizem. Gospodarsko-politične usmeritve in sistemi so eno, srčna kultura in ljubezen do soljudi pa nekaj čisto drugega. S takimi ‘kapitalisti’ imam kar nekaj zelo grenkih izkušenj, ki so me naučile, da še kako drži tisti star slovenski pregovor:
Kadar prosi, zlata usta nosi, ko vrača, pa hrbet obrača.
Vendar! Vendar pa imam tudi drugačne izkušnje – s prijatelji, ki mi niso obrnili hrbta, ko sem jih sama potrebovala. Pravkar je v pripravi izid moje pesniške zbirke, za katero sem sama zbirala denar, ker bo izšla pri neprofitni ustanovi. Trije prijatelji so mi – v teh časih! – denarno pomagali (ena celo čisto zasebno, saj ni ne s. p. ne pravna oseba) in s tem pokrili tretjino stroškov tiskanja. Pa ne govorim o magnatih – le o ljudeh, ki imajo toliko, da nekaj lahko dajo in še vseeno zdržijo do 15. v mesecu; predvsem pa imajo veliko veliko nečesa drugega, kar se v denarju sploh ne da izraziti. Tole samo kot primer, da ne bi kdo mislil, da ‘merim’ prijateljstvo v denarju.

In pravkar je za mano delo, s katerim bi lahko zaslužila okoli 600 €, pa sem ga opravila zastonj, ker je to delo povezano z mojo veliko ljubeznijo, poezijo. Ki si vsekakor zasluži biti predstavljena v (kolikor se da) brezhibnem jeziku.

Tako da – upam, da tovrstna pomoč med ljudmi še ne bo presahnila. O tem, kako se za pomoč zaprosi itd., pa ste že vse povedali, zato se samo še podpišem. 🙂

K.

Bravo, Kerstin. Ko bo tvoje delo izšlo (ali pa tisto drugo, pri katerem si pomagala, če sem prav razumel), se priporočam za izmenjavo v naturalijah z mojim delom – ki ni povsem moje, sem pa z kar nekaj prispeval.

Ni dvoma, da te ljudje bolj resno jemljejo, če že na začetku poveš, da boš računal toliko in toliko. Je pa pri jeziku žal tako, da pridejo ljudje mimo, te vprašajo, “če bi slučajno vrgu en uč na tole”, obenem pa se jim že mudi in mencajo, kot jih nekam tiščalo. Čak mal, pravim, če naj bo ornk, morm tut ornk pogledat, kenede, če se pa mudi, pa kr pejt.

In ja, za eno lektoriranje diplomske sem dobil samo eno kavo in se gospa socialna delavka niti oglasila ni več. Ampak to je že druga zgodba, šiba zanjo še vedno rase in je glih kar spet obzelenela.

Kerstin, verjamem, da si mislila dobro, ampak si naredila slabo. Eno je pomoč pri PISANJU naloge (npr. pomoč pri nabiranju gradiva, pri oblikovanju, lektoriranje), drugo je pa to, da napišeš nalogo namesto nekoga drugega, ta pa jo potem predstavi kot svojo. Potem se pa čudimo, da je avtorsko delo tako malo cenjeno in slabo plačano.

Spet tretje vprašanje pa je, zakaj nekomu narediti uslugo/storitev zastonj. Jasno, da prijateljem takšne zadeve ne bom zaračunala. Tudi komu s tega foruma bi lahko naredila kakšno uslugo (zastonj), pa čeprav vas osebno ne poznam. Ne vidim pa nobenega razloga, da bi popolni neznanki, ki pride na forum samo z željo, da bi ji nekdo popravil tekst (ne spomnim se, da bi kdaj sodelovala v kakšnih jezikovnih razpravah), to kdor koli naredil zastonj.

Špela, ne vidim povezave. Uradno so takšne storitve tako in tako prepovedane (da bi nekdo drug proti plačilu ljudem pisal seminarske naloge, eseje, celo diplome :)) in se ne tržijo, če se, se na črno, česar sama ne počnem. V srednji sem napisala nekaj spisov in esejev za druge (sošolke), na faksu nekaj seminarskih (za kolegice), vse, kot sem rekla, brezplačno. In to je to. Bolj žalostno je to, da tiste kolegice, ki danes učijo, niso zmogle ‘spraviti skupaj’ ene preproste seminarske – ali pa s toliko napakami, da je bilo treba skoraj vse narediti na novo.

Seveda pa drži, da so avtorska dela večinoma podcenjena in podplačana. Tudi moja.

S tvojim drugim odstavkom pa se tako in tako strinjam.

Lp,
K.