pustiti družino?
Naj napišem svojo zgodbo.
Poročen sem 8 let, skupaj sva od 17ga leta, bila sva si prva in edina. Imam 2 otroka, za katera bi naredil vse. Tudi ženo imam rad, razumemo se ok, skratka normalna družina bi rekel kdo. Vse do enega leta nazaj, ko sem spoznal žensko, ob kateri sem spoznal, kaj pomeni biti zaljubljen – ljubiti žensko na tisti pravi način in biti tudi sam ljubljen tako kot je treba. Saj ne rečem, da se z ženo nisva nikoli imela tako rada… Samo definitivno ne na tak način, nikoli ni bilo toliko strasti, toliko norih občutkov (z obeh strani), težko je povedati z besedami, skratka zdaj je 100% drugače kot sva se z ženo kadarkoli kdaj imela. Ker nisem imel drugih izkušenj, sem pač mislil, da je to to in da tako mora bit.
V glavnem, globoko v sebi se zavedam, da ne bom nikoli mogel oditi od svojih otrok, po drugi strani pa se sprašujem, če sem se pripravljen pri 33 sprijazniti s tem, da nekje zunaj obstaja duša, s katero sva si usojena, medtem ko jaz zaradi občutkov krivde do otrok nekako furam svoj zakon.
Kaj vi menite o tem? Ima kdo podobne izkušnje? Vem, da sem vreden obsojanja, ker varam ženo in ji lažem in prikrivam, poleg tega pa tudi svojemu dekletu ne delam velike usluge. Povedal sem pač tako kot je, kot mislim in čutim. Zavedam pa se, da bom moral nekaj ukreniti oz. se odločiti.
Odločitev bo težka in samo ti jo boš moral sprejeti. Saj se sedenje na dveh stolčkih ne obnese dolgo. Zavedati se moraš, da ta začetna zaljubljenost ne traja večno in prej ali slej se pojavijo problemi. Zato se mi zdi pomembneje reševati probleme v družini in tu uspeti. Res je, da sta z ženo skupaj iz rosnih let, ko človek ne ve še natančno, kaj bi želel. Ampak vsaj malo čustev je pa moralo biti! Sedaj si noro zaljubljen in seveda je tu nora strast. V taki situaciji se je težko prav odločiti.
Tudi sama sem se že znajdla v podobni situaciji.Na srečo sem se razumsko prepričala in se nisem niti spustila v avanturo in raje vse moči usmerila v izboljšanje svojega zakona.Dolgo je trajalo, ampak mož je bil spet prvi in še v familiji se imamo lepše. Pa še dobro se mi zdi, da sem v redu speljala stvar! Glede otrok pa mislim, da so najsrečnejši, če imajo srečna starša – skupaj ali narazen. Zato je v primeru ločitve nujno ohraniti strpne odnose, da ne rečem prijateljske – prav zaradi otrok, ki so že tako ali tako največje žrtve.
Želim ti pravo odločitev!
Nekaj časa se ne videti z ljubico in boš videl na kak način jo pogrešaš. Mogoče je to samo nek nov vetrič, ki je pripiohal v že ustaljene navade zakona. Če boš pa samo zaradi otrok vztrajal v zakonu, boš pa naredil več slabšega kot dobrega. Pomisli,kako se otroci počutijo v zakonu, kjer ni ljubezni med staršema. V tem primeru je po mojem mnenju bolje pustiti ženo, dokler je tudi ona še tako mlado, da si lahko tudi ona poišče sorodno dušo in srečno zaživi. Ti pa si vseeno lahko skrben oče, če se bosta vidva pogovorila na neki kulturni ravni…
Tudi jaz sem bila enkrat na tem..zgodba je bila sicer obrnjena….spoznala sem ga ko ko je bil s svojo punco že 11 let, otrok sicer nista imela živela pa sta skupaj tudi že 8 let…Torej…bila je ljubezen ki se ne bo več ponovila…tako kot opisuješ ti..ljubiti nekoga brezpogojno na tak poseben način….človek niti ne more opisati….ne boš verjel ampak misva sva čutila en drugega v takem smislu, da telepatija proti temu ni nič….in tako sva živela v svojem svetu skoraj eno leto…vedela sem zanjo…vedela pa sem tudi da on ne želi preživeti življenja z njo….potem pa je zvedela tudi ona, saj je hotel prekiniti z njo….dobila ga je nazaj….skušala je narediti samomor…za vedno ga mi je vzela saj je ni hotel imeti na vesti….
Danes imam jaz partnerja ki ga imam neizmerno rada ampak na povsem drug način….nikogar in nikoli več pa tako kot sem imela prav njega….on je z njo in vsakič ko se srečava…ne znam opisati…popolna sreča, brez dotikov brez besed…izrazi na najinih obrazih povejo vse….Zgodba ima sicer še veliko podpoglavij, ki bi jih nekoč rada delilea z vami na forumu, pa danes ni dan za to….
Kar sem hotela povedat…nisi samo ti tisti ki trpi…pomisli tudi nanjo….ne rečem da zapusti družino zaradi nje…družina je sveta….razumem pa te v kakšnem položaju si…..Naj pa ti povem da pri taki ljubezni ki jo doživljaš ti veliko odtehta že vedenje, da taka ljubezen obstaja…..če se ji boš odrekel, bo vedno živela s tabo…morda te bo celo onesrečila….vedi pa da na dveh stolih ne moreš sedeti….Ta ljubezen ki jo trenutno doživljaš je kot duševna hrana….samo od te pa se ne da živeti….
Vsekakor srečno….
Znašel si se pred zelo težko odločitvijo in kot so ti že povedali, boš se moral odločiti čisto sam. Mi ti lahko le povemo svoja mnenja!
Ne vem, kako zelo ljubiš žensko, ki si jo spoznal zdaj, poznam pa te občutke, ko imaš nekoga rad, nekdo drug pa ti pokaže strast, nežnost in vse tiso, kar ti je prej manjkalo. In takrat je težko ohranit mirno glavo. Navadno spremeniš svoje mišljenje in se ti niti varanje, ki se ti je prej zdelo nekaj nedopustnega, zdaj ne zdi več nič tako strašnega.
Osebno mislim, da je najbolj treba gledati na svoje želje in potrebe, potem pridejo vsi ostali. To pa ne pomeni, da lahko kar pustiš družino, saj jih imaš vendar rad. Če pa se za to vseeno odločiš, naredi to na kar se da uglajen in neboleč način.
In potem so tu še otroci… Zaradi njih je takšna odločitev najbolj težka. Se pa moramo zavedati, da če ti in mamica ne bosta srečna skupaj, to ne bo koristilo ne vama, ne vajinim otrokom. Bi pa gotovo oni najraje videli, da ostaneta skupaj in se ljubita.
Poskusi razmislit s trezno glavo, pomisli, kaj ti v življenju več pomeni, kako bo s “ta novo”, kakšne bodo posledice,… in se odloči najbolje kar se lahko.
Želim ti, da bi se prav odločil!
Odloči se tako, da boš siguren v tisto kar boš izbral oz. da ni “tanova” le prebudila strast, občutke zaljubljenosti, mladosti, ki bodo sčasoma minili in ti bo potem žal, ker si zaradi tega zavrgel ljubećo družino…In vprašaj se, ali od žene ne moreš več izvlečt vseh teh občutkov, ki jih deliš s “tanovo”..
…vsekakor se boš moral odločiti le za eno, ker trojček ni fer ne do žene, ne do tebe, ne do nove partnerice..še najmanj pa do otrok. Verjamem, da so otroci pomemben faktor, ampak da bi z družino ostal le zaradi otrok, vajin odnos z ženo pa se bo krhal…otroci čutijo take stvari in vajina nesreča bo pnjih prizadela bolj, kot pa če bi vsak od vaju dobil možnost za novo srečo…
Hmm,
tudi jaz sem bila na drugi strani. Do pred kratkim. Zadeve sem si otežila še dodatno: imava otroka. Vem, ne gre vas vseh metati v isti koš, ampak prosim, lepo in dobro premisli. Da ni le zaljubljenost?
Tudi v mojem primeru je žena grozila s samomori, tip je dajal ženitne ponudbe in živel na dveh stolih. Rezultat: z otrokom sva ostala sama, jaz s strtim srcem in najin sin brez očeta. Ko me vpraša, kje je tati, me tako stisne v trebuhu, da bi umrla.
V glavnem, bodi moški, hudo dobro premisli in se nato ODLOČI.
Vso srečo in živela ljubezen. Takšna prava!
Mislim, tole da skuša punca narest samomor , pa je groza. S tem, ga je samo prisilila da je ostal z njo, čeprav ve, da nikoli ne bo nič čutil do nje, je pripravljena živeti tako življenje in trpeti, ker ve da je ne ljubil. Je pa zelo zanimiva zgodba, možno pa je tudi, da je on to samo tako rekel, da želi narest samomor, ker tebe ni želel prizadeti, ali svoje punce.
Prvič: usojenih ljubezni ni.
Drugič: ne obstajata samo dve stanji – ali ljubezen je ali je ni, temveč tudi vse vmes.
Tretjič: mal krena ber. se mi zdi, da ima pošlihtane zadeve, vsaj kar se tiče ljubic in družine. ne gre mešat eno z drugim. ljubi jo, zarad mene varaj jo, vendar ne zapusti je.
Četrtič: nič ne zamujaš, če sta si z ženo prva in edina. v temi so vse krave črne.
Petič: kaj čmo, hormoni pač. mal zamegljujejo. enih jih brzdajo z delanjem kariere, športom, preganjanjem bab na forumih, ali pa kaj druzga.
Živjo!
Rekla bi, da imaš krizo srednjih let.
Jasno, iščeš potrditev, da si še fejst in mlad, dober žrebec…
Če je ta nova še mlajša in samska povrhu, vedno nasmejana, razpoložena in razumevajoča, je kot nova igračka. To ti daje (po moje lažne) občutke, da med vama z ženo nikoli ni bilo takšne strasti, ljubezni, norih občutkov.
Pozabil si, to je vse. Nori občutki so zato, ker si ti znorel.
Če bi se z ženo videvala samo po par ur dnevno, mogoče v službi, urejena, brez obveznosti, bi jo tudi videl drugače. A misliš, da za tvojo ženo v službi ne gledajo moški?? Marsikdo pomisli, kako bi jo…, da ne rečem kaj.
Na bruhanje mi gre.
Moški – niste močnejši spol. Definitivno ne!!!
Če zapustiš družino bo zelo boleče za vse, tudi zate in tvojo ljubico. Po drugi strani pa razumem, da si v življenju želiš več. Z otroci je pa tako, da ko bodo oni odhajali te ne bodo vprašali če ti je prav in če jih zapustiš še ne pomeni, da ne boš več njihov oče.
Odločiti se boš moral sam, vedi pa da je v zakonu zelo pomembno, da je tvoj partner najprej tvoj prijatelj in potem ljubimec, saj veš, strast mine in če ni še drugih skupnih interesov, se potem lahko presneto dolgočasiš s svojim partnerjem.
Vprašaj se tudi kaj želi tvoja žena. Privošči tudi njej najboljše, saj očitno ti to nisi, če misliš, da je nekdo drug tvoja boljša polovica in lahko svojo ženo varaš.
pazljivo sem prebrala tvoje pismo in nikjer ni bilo niti besedice o ljubezni, zgolj in samo razlaganje o strasti.
Dragi očka, mož, ljubimec……
Takole ti bom rekla…Ničesar ne povej doma, ne razdiraj sreče, v katero , zaenkrat, tvoji najdražji trdno verjamejo.
ta strast, ki te je tako prevzela, ima zelo omejen rok trajanja…..
Veš, če z neko osebo živiš pod sto streho 24 ur na dan, potem kaj hitro ugotoviš, da smo vsi ljudje z napakami in marsikaj, kar se je dosedaj skrilo v to strast, se potem pokaže v vseh svoji goloti in šele tedaj človek ugotovi, da ni vse zlato, kar se sveti.
Ne rečem, saj je strasten sex sem in tja izkjemno fajn, poživi telo in duha, toda veliko lepše je, ko se te roke dotaknejo z ljubeznijo in nežnostjo in ko veš, da si v tistih rokah, ki morda ne poznajo celotne abecede ljubezni, varen in zaželjen sleherni trenutek, potem vse to odtehta nekaj tiste razbrzdanosti, o kateri pač kdaj pa kdaj , sanjamo vsi……
Ni enostavno zate, nikakor in nisi v zavidljivem položaju…razumem te….in sicer z druge strani, saj sem sama v vlogi tiste, ki je vedno na drugem mestu…..vsaj kar zadeva obveznosti…..kar pa zadeva ljubezen in čustva pa pet let na prvem mestu….in zato bodo mogoče moje besede prinesle nek drug pogled….iz neke druge strani…..
če boš pustil družino bo, kot je že bilo napisano to težko za vse…..in bo morala imeti tvoja nova ljubezen mnogo potrpljenja, razumevanja, posluha, da ti bo pomagala preboleti vse to (sploh če si na nek način zelo navezan na družino in ti to pomeni veliko….če to, kar sedaj čutiš ni prava ljubezen…ni TISTA ljubezen…potem se ti zna zgoditi, da ne bo preživela in boš na obeh straneh izgubil….)….če boš prekinil razmerje in če res čutita oba tisto PRAVO LJUBEZEN (sicer je to po enem letu še malce težko ugotoviti, ker predvidevam, da sta premalo skupaj, da bi se spoznala v vseh situacijah) boš najbrž postal čustveno mrtev in se ti lahko zgodi da boš na nek način zasovražil ženo, družino, ker si se moral odreči NJEJ….ki naj bi predstavljala osebo, zaradi katere se zbujaš, hodiš spat…je tvoja prva in zadnja misel in je res TISTA (mogoče malce naivno, pa vendar…verjamem, da je za vsakega človeka nekdo, ki je TISTI…težava je samo v tem, ali si ga pripravljen poiskat, počakat…začutit…ali se zadovljiš samo z delčkom vsega, kar ponuja svet ljubezni)…..Sicer bo najbrž sčasoma minilo…vendar bo grenkoba ostala….ker tisto, da čas celi rane, je zlagano in ni tolažba….rane celi samo in samo in samo LJUBEZEN…..
Upam, da se boš odločil tako, da bo predvsem najbolje ZATE…..nikakor se ne oziraj na otroke, saj ti je bilo že povedano, da bodo oni odšli in da te ne bodo spraševali ničesar…..še vedno boš njihov oče in še vedno jim boš lahko stal ob strani…..bolje, da takrat, ko si z njimi, da si 100 %-no in s srcem…..in predvsem, da si srečen takrat, ne pa, da si zamorjen, ker si ujet v neke okove…..
Želim ti srečo in predvsem, da čim prej najdeš notrajni mir…..
P.S. Če se bom spomnila še kakšne spodbudne besede, se še oglasim.
Zakaj vedno vecina govori, otroci v zakonu kjer vse ne stima samo trpijo.
Ja, strinjam se, ampak če nekdo vara še ne pomeni da potem otroci zaradi tega trpijo, ste pomislil morda, da se da normalno ziveti naprej, biti doma tak kot prej, se boljsi, ker nam nekdo drug daje energijo, da smo pred otroci in partnerjem se boljsi kot prej.Seveda pa to ne more trajat v nedogled, nekega dne poči in takrat pač narediš,kar moraš, se odločiš.
Na živce mi gre, ko vsi takoj pomislijo, da če nekdo vara je pa zdaj doma vse narobe…se da varat tko, da ob vsem tem nobenega ne boli glava, verjemite.
Ja zelo te razumem, vedno so otroci tisti in bojazen zaceti nekje znova, to je velik in težak korak, zapreti vrata in odpreti nova.Predvsem zaradi otrok, ki ničesar ne slutijo, čutijo kako je doma vse lepo in prav, resnica pa je drugačna, ampak zavoljo otrok še trpimo in se delamo kako ljubimo svojega partnerja.Saj ga po eni strani, no ne ljubimo, imamo radi,ampak kaj ko je srce drugje.
Dobro premisli v kaj se podajaš in če je ona res to, če je to res tista ljubezen, ki se baje zgodi le enkrat v življenju iz nje črpaj moč za novi korak,pa srecno.
Ja dilema ostaja.
Nekaj časa te bo begalo in boš zgublen.Ne boš našel pravega odgovora.
Samo dragi moj, naj se sliši še tako samoljubno, izdajalsko, sebično.
Moraš se vprašati, kaj si ti želiš od življenja, kaj tebi dolikuje in kaj pričakuješ in pridobiš in izgubiš.
Sorči ampak to je vedno neka tehtnica, ki jo moraš prevagati, neki riziko, da ne bo tudi z drugo podobno kot s prvo žensko, pa čeprav vaju nekje združujejo otroci.
Samo otroci naj ne bodo tvoja ovira.
Kadarkoli se moraš zavedati, da jim boš lahko ravno tako dober oče, v zvezi s sedanjo žena ali pa čisto z nekom tretjim.
Vem, da se sliši zelo grozno, toda tudi ti imaš pravico do življenja.
Zakj z ljubico doživljaš take strasti z ženo pa ne?Ali si se kdaj vprašal,ali
si si kdaj želel svoj zakon popestriti?Ali je lažje imeti ljubico,a pri ženi kako bo naj bo?In zakaj otroke mešaš v to?Vedno vsi govorijo,zaradi otrok, ono ali ono, to ni res.-zaradi nas samih in samo nas samih počnemo to,kar mislimo da je v redu,ali pa ni v redu,če bi mislil na otroke in na ženo,takrat tega nebi počel!Bodi realen,bodi iskren do sebe,da ti pol ne bo žal.
Ne počni tega, ker ne želiš,da drugi počnejo tebi!
Tudi jaz sem bila v podobni situaciji in sicer na mestu tvoje žene. Svojega moža sem spoznala pri 18, pri 25 sva se poročila in dobila otroka. Takoj po rojstvu hčerke se je mož zelo spremenil…izginila je njegova vedrost in toplina…postal je zamorjen, zadirčen, bil je vedno slabe volje. Ni ga bilo veliko doma in še takrat ko je bil je večinoma gledal televizijo ali pa sedel pri računalniku. Sama sem se morala veliko ukvarjati z otrokom, tako da nisem imela ne časa ne energije razmišljati o tem kaj se dogaja z njim. Tolažila sem se, da potreboje čas da se navadi na novo situacijo. Sploh se nisva več znala normalno pogovarjat, samo prepirala sva se še, sploh se ni hotel pogovarjati o tem kaj se dogaja…zatiskala sem si oči in si nisem hotela priznati da je nekaj narobe z najinim zakonom…hkrati pa sem postajala vse bolj brezvoljna, obupana in brez energije…Tako smo životarili pol leta potem sem nekega zbrala pogum in ga vprašala nekaj kar sem že dolgo slutila…..če ima drugo žensko….
No in to je bil povod da mi je vse priznal……da jo ljubi, da šele zdaj ve kaj je to prava ljubezen….skratka takrat se je odločil in naju zapustil ter se takoj preselil k njej….
Meni se je od začetka podiral svet….če ne bi imela staršev in prijateljev, ki so mi stali ob strani ne vem kako bi zmogla….še nekaj časa sem zjutraj vstala samo zato ker sem morala nahraniti mojo deklico, jo odpeljati ven…. Ampak čas celi vse rane in to je res…pobrala sem se, zamenjala službo, začela zahajati v družbo, uživala sem s hčerko, uredila sem vse potrebno glede ločitve, premoženja in stikov očeta s hčerko (temu nisem niti en trenutek nasprotovala)…v glavnem bi se lahko reklo da sem spet oživela….Zaljubila sem se in sem srečna…ko zdaj gledam nazaj čutim olajšanje in sem vesela da se je moj nekdanji mož odločil tako kot se je…
Aja pa še to….zgleda da je šlo pri mojem bivšem možu res za pravo ljubezen….še vedno sta skupaj….
Forum je zaprt za komentiranje.