Psihoterapija – koliko časa
Torej neko družbo vendarle imaš, no jaz nisem včlanjena v nobeno pa niti ne vem če bi se. Zakaj pa ne bi pisala tule svoje zgodbe gor, piscev je veliko in le kdo bi te prepoznal pa tudi če do tega pride – pa kaj potem? No, jaz se pa s tem kaj dosti ne ubadam, če me je kdo prepoznal ali ne, briga me, za svojimi besedami stojim, pišem tako kot je, če se komu zdi moje pisanje zgrešeno, napačno ali whatever pa me naj ne bere ali pa vsaj naj da dober in prepričljiv argument. Meni se ne zdi to nič tako posebej delikatno, če te kdo prepozna, a bo zaradi tega “spoznanja” nekdo boljši človek kot ti, bo se zaradi tega nekdo lahko okoristil – predvidevm da ne. Vse kar se lahko zgodi je to, da neko pisanje poveže s tabo, kaj bo pa potem s tem naredil pa je odvisno od značaja in pameti človeka. Med drugim: saj fajn da imaš magisterij, toda đabe v RS izobrazba, pri nas je takšno stanje da že več let velja le pravilo imaš službo ali ne…pa potem nima veze, če imaš le 6 razredov oš ali dvojni doktorat pa morda si bil tudi imenovan kot kandidat za nobelovo nagrado za ekonomijo ali literaturo…vse skupaj pri nas ni vredno ABSOLUTNO NIČ!
Za 40 evrov na uro bi jaz tudi poslušal “nezaželeno hči”. 🙂
Znam poslušati in pokazati razumevanje.[/quote]
:)))
Za ta denar je potrebno kaj več, recimo obljubit in realizirat razsvetljenje, izboljšanje počutja, plutje v pravo smer itd.:).Samo od poslušanja se ne bo nič premaknilo:).
Drugače pa odsvetujem “razgaljenje” na monu. Ne dalaj si tega, ker boš še bolj prizadeta.
Goldfish, vsekakor ne bom razlagala zgodbe tu gor, se močno strinjam s tabo. Vidiš, samo omenila sme, da imam magisterij, mišljeno je bilo glede urne postavke in ne da bi želela kaj v to smer se hvalit pa sem že doživela analizo na to temo :).
On_, saj bom, zato pa bom šla na terapijo, da se bom pogovarjala.
Zmedena, kakor kdo, eni se radi pojavljajo v medijih, eni se radi javno razgaljajo, eni se slikajo za FB in vesijo svoje slike gor… jaz pa nočem, niti tule gor ne.
Eno je izobrazba, drugo trženje samega sebe:). Ne morejo biti vedno drugi krivi. Če ima nekdo magisterij in ni zadovoljen z mizerno plačo, potem nekaj ne štima. Morda ima zaradi tega več prostega časa, spočite možgane in še kakšno drugo udobje. Svoje znanje je potrebno nadgrajevati in ga primerno iztržiti. Meni je to samoumevno, ker izobrazba kot taka še ničesar ne prinaša, nič ti ni obljubljeno.
Moje zlato pravilo je: ne govori o osebnih stvareh:). No, včasih se mi kaj zareče, ko sem ravno v fazi odpiranja:)). Ampak načeloma (po lastnem doživljanju in opazovanju drugih) je bolje svoje real zgodbe zadržati zase. Izražanje mnenj je ravno tako mogoče, ne glede na to, da ne vpletaš svojega privat lajfa.
Ja, vsak se lahko v celofan zavija in reklamira v nedogled :))))) pa ne govorim o krivdi/ah, le opozarjam na to, da te kljub študiranju in temu potrebnemu odpovedovanju lahko vsakega izobraženca čaka zelo “trd” pristanek, biti brez primernega dela ali pa delati neki x. Svoje znanje nadgrajevati, za koga že? Če nikjer ni uporabno, iskano – čemu? Sita sem že parol na temo znanja.
Po želji, nekaj si se razjezila okrog tega, da smo analizirali izobrazbo…bojiš se analiz – točno to bi počel s tabo terapevt…analiziral bi te, da bi prepoznal tvoje reakcije ob ključnih vprašanjih in tako poskušal najti način, da bi teh ovir odrešil. Ti bi šla kao do terapevta, pa že tu cincaš okrog minimalnih podatkov o sebi….s takšno odprtostjo boš svojega bodočega terapevta fajn finančno zalagala :))))) lahko prideš k meni na terapijo, računam s 50% popustom :)) ker smo “stari & dobri znanci” z mon-a :))))
Goldfish, tvoji možgani morajo biti kar fajn spočiti, gleda na to da pišeš kar precej, torej te v službi kaj dosti mentalno ne angažirajo…kakšna škoda, ti pa tak talentek, ki nenehno vlaga v znanje :)[/quote]
Zakaj imam občutek, da si ljubosumna?:) Sem hiperaktivna, deloholik, moj delovni čas močno presega mejo osmih ur. In med nama je razlika, imam službo, kjer cenijo mojo izobrazbo, znanje in mi nudijo nove delovne izzive, izkušnje…kaj pa ti? Zgolj retorično vprašanje:). Se ne zadovoljim s povprečjem, zato me ne meči v ta tvoj koš:).
A imaš takšno izkušnjo ali to malo “tako-vamo” politiziraš z vsemi, ki smo to prebrali?[/quote]
Vsak zase ve, kaj mu paše, do kod druge spušča do sebe. Če si ti odprta za vse in vsakogar, je to tvoja odločitev. Jst sem se v lajfu naučila delati selekcijo, ker nimam niti toliko časa niti energije za vse, kar mi prekriža pot:). Kljub vsemu sem še vedno naivna, to je najbrž del osebnostnih lastnosti:). A veš, spretnost je tudi v tem, da si postaviš ceno:). Vem, da se sliši naduto in robustno. Tako kot v trgovini ne izbereš kar vsak izdelek, si tudi previden in preudaren pri sprejemanju novih življenjskih izkušenj v real lajfu. Če ti znese, da si povsod tako odprta, dostopna in pripravljena govoriti o svojih čustvih, razgaliti svojo ranljivost…kako ostaneš ravnodušna, ko te kdo prizadane?
[/quote]
to v mojem primeru sploh ne drži, pa tudi pri puncah, ki hodijo drugam, na druge vrste terapij, to ne drži.
na terapiji, ki jo obiskujem jaz, globinsko psihološki, ni nobenih analiz, ampak raziskovanje sebe ob pomoči usposobljene osebe. nihče nič ne analizira, ampak se vleče iz nezavednega vsebine, ki jih človek ni bil sam sposoben uzavestiti, zato da se z njimi soočiš in ti ne delajo več take štale v življenju. recimo če ugibam: nezaželena hči ima travmo, da je njen začetek bil v breme vsem okoli nje in je potlačila kup čustev okoli tega. ko bo ta čustva zmožna pogledati od blizu, ji bo postalo jasno, da ni več majhna punčka, ki rabi potrditev okolice, da je to bilo takrat in je to resnica iz preteklosti, sedaj pa je velika punca in se sicer boji, ampak hudiča, če je strah doživela (in preživela) na tistem stolu ob pomoči terapevtke že nekajkrat, pa je vedno znova preživela, bo pa menda tudi v liftu, ko bo srečala sodelavko, s katero bi šla na kavo. in si bo upala stopiti v stik z novimi ljudmi, potencialnimi prijatelji. zanjo takrat nastopijo nove situacije, ker se take ne pozna in dobi nove vrste problemov in se potem dalje s temi novimi problemi ukvarja. za razliko od vas ostalih, ki ne rabite plačevati 40 €/uro, ker berete knjige, bo ona šele takrat vedla, katere knjige sploh naj bere, če karikiram. ker bo vedela, kaj je njen problem v resnici. (to sem malo karikirala, v resnici ne vem, kaj je nje problem in točno kako bi potekalo, če gre na terapije, niti to ni moj problem, imam svoje za reševat)
terapevt v glavnem postavlja vprašanja in ti greš vase in se soočaš in si dovoliš po koščkih občutit, pred čemer bežiš že dolgo. izjemno naporno. a zame vredno vsakega centa.
dejte prosim ljudje sočutno razumet, da smo različni. eni rabijo frizerja, drugi ne. eni rabijo pivo, da se sprostijo, drugi dobro muziko. eni pogovor s prijateljem, drugi sprehod s psom. eni pač rabimo strokovno pomoč, da uzavestimo vsebine. namesto da žremo tablete, smo se odločili, da raziščemo v sebi. osebno raje dam terapevtu, kot farmacevtski industriji svoj denar. kam ga date vi, je pa vaša odločitev. samo ne mi rečt, da me nategujejo, če se vam niti od daleč ne sanja, za kaj gre. ali pa, da mi vi lahko nudite isto, če me poslušate… to je že na meji žaljivosti do resničnih problemov resničnih ljudi.
to je po mojem mnenju tudi žaljivo do šolanih ljudi, ki izstavijo račun za svojo storitev in so v svoje šolanje vložili leta in leta denarja in dela na sebi (ker, ja, tudi vsi oni so šli čez enako plačljive terapije….)
http://www.psihoterapija-institut.si/
nezaželena hči, jaz sem v tej temi zaradi tebe, ne zaradi psihoterapije na splošno, ker si se me nekako dotaknila. ti pošiljam nekaj lepih misli za lep večer. 🙂 oglasi se še kaj. 🙂
to v mojem primeru sploh ne drži, pa tudi pri puncah, ki hodijo drugam, na druge vrste terapij, to ne drži.
na terapiji, ki jo obiskujem jaz, globinsko psihološki, ni nobenih analiz, ampak raziskovanje sebe ob pomoči usposobljene osebe. nihče nič ne analizira, ampak se vleče iz nezavednega vsebine, ki jih človek ni bil sam sposoben uzavestiti, zato da se z njimi soočiš in ti ne delajo več take štale v življenju. recimo če ugibam: nezaželena hči ima travmo, da je njen začetek bil v breme vsem okoli nje in je potlačila kup čustev okoli tega. ko bo ta čustva zmožna pogledati od blizu, ji bo postalo jasno, da ni več majhna punčka, ki rabi potrditev okolice, da je to bilo takrat in je to resnica iz preteklosti, sedaj pa je velika punca in se sicer boji, ampak hudiča, če je strah doživela (in preživela) na tistem stolu ob pomoči terapevtke že nekajkrat, pa je vedno znova preživela, bo pa menda tudi v liftu, ko bo srečala sodelavko, s katero bi šla na kavo. in si bo upala stopiti v stik z novimi ljudmi, potencialnimi prijatelji. zanjo takrat nastopijo nove situacije, ker se take ne pozna in dobi nove vrste problemov in se potem dalje s temi novimi problemi ukvarja. za razliko od vas ostalih, ki ne rabite plačevati 40 €/uro, ker berete knjige, bo ona šele takrat vedla, katere knjige sploh naj bere, če karikiram. ker bo vedela, kaj je njen problem v resnici. (to sem malo karikirala, v resnici ne vem, kaj je nje problem in točno kako bi potekalo, če gre na terapije, niti to ni moj problem, imam svoje za reševat)
terapevt v glavnem postavlja vprašanja in ti greš vase in se soočaš in si dovoliš po koščkih občutit, pred čemer bežiš že dolgo. izjemno naporno. a zame vredno vsakega centa.
dejte prosim ljudje sočutno razumet, da smo različni. eni rabijo frizerja, drugi ne. eni rabijo pivo, da se sprostijo, drugi dobro muziko. eni pogovor s prijateljem, drugi sprehod s psom. eni pač rabimo strokovno pomoč, da uzavestimo vsebine. namesto da žremo tablete, smo se odločili, da raziščemo v sebi. osebno raje dam terapevtu, kot farmacevtski industriji svoj denar. kam ga date vi, je pa vaša odločitev. samo ne mi rečt, da me nategujejo, če se vam niti od daleč ne sanja, za kaj gre. ali pa, da mi vi lahko nudite isto, če me poslušate… to je že na meji žaljivosti do resničnih problemov resničnih ljudi.
to je po mojem mnenju tudi žaljivo do šolanih ljudi, ki izstavijo račun za svojo storitev in so v svoje šolanje vložili leta in leta denarja in dela na sebi (ker, ja, tudi vsi oni so šli čez enako plačljive terapije….)
http://www.psihoterapija-institut.si/
nezaželena hči, jaz sem v tej temi zaradi tebe, ne zaradi psihoterapije na splošno, ker si se me nekako dotaknila. ti pošiljam nekaj lepih misli za lep večer. 🙂 oglasi se še kaj. :)[/quote]
Ok, potem pa obrnimo moje začetne postavljene vloge – mar ni raziskovanje po sebi analiziranje samega sebe? Kaj je potem to? Mazanje kruha s pašteto ali mazanje paštete s kruhom? Na omenjeni spletni strani sem že bila in kaj je meni že ves čas sporno: “Zavzemamo se za to, da psihoterapija postane znanost in psihoterapevt samostojen poklic. Zavedamo se zahtevnosti in občutljivosti tega področja, zato stremimo k visokim normativom in standardom. Podpiramo čimprejšnjo formalnopravno ureditev tega področja z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti.” No, ko bo to urejeno, bom morda vsaj v 50% začela na psihoterapevte drugače gledati; za 90% bi potrebovala vsaj 5 zelo prepričljivih ljudi, ki bi mi zelo barvito in doživeto predstavili svojo izkušnjo kako so npr iz “čustvene razvaline” s pomočjo psihoterapije postali ok oseba. Mimogrede: kot, da so psihoterapevti edini reveži v naši RS, ki so se leta in leta šolali…a to da je pa veliko brezposelnih diplomantov, magistrov in doktorantov oz doktorjev (ki se kao niso nič šolali) to je pa zgolj mačji kašelj v primerjavi s tako opevanimi psihoterapevti, ja res so ubogi, kar zajokala bi 😉
Tudi sama ti močno odsvetujem razgaljanje tu gor. Že zdaj se pojavljajo nekateri, ki se posmehujejo strokovni pomoči. In nekateri prav čakajo, da lahko koga raztrgajo v njegovi bolečini.
nekdo111 se podpišem pod tvoj post!
tudi sama hodim na terapijo, že malo več kot 1 leto (prav tako na sip-u, globinsko psihološka:)), sem več kot zadovoljna. in sem prepričana, da je to najboljša stvar, ki sem jo kdajkoli naredila zase. aja pa ne, nimam preveč denarja, ki bi ga metala čez okno. sem študentka, preživljam se sama in moram kar dobro preračunati kako bom zapravila denar, da pridem čez mesec. me pa pogreje, ko pravite, da imajo terapevti ne vem kakšne bajne plače ter da so mazači. žal psihoterapija ni koncesionirana (upam, da enkrat bo) in ne vem kaj vi mislite ampak tudi terapevt mora nekako preživeti in s 40 eur na terapijo zagotovo ne zasluži 10.000 eur in ne vem kaj še. joj saj ne vem, itak je že nekdo111 vse napisala:)
Japkica, kakšne bolečine pa imaš, a so te letos preveč pošpricali pred škodljivci 🙂 ??[/quote]
Nikar cepetat, saj ni letelo nate. Tole vajino prepucavanje z ribico sem kar preskočila. 🙂
Ne vem kakšne plače imajo, niti mi ni to kamen spotike….mi pa res delujejo ko eni mazači (morda je vsega kriv predsodek ali resnica okrog zakonodaje), pa v zadnjih letih se jih je toliko pojavilo na trgu, da to prav ni za verjeti. Strinjam se edino v tistem kontekstu, da smo si ljudje različni in da nekomu pomaga x, nekomu y, tretjemu z – me veseli, da je tebi pomagala psihoterapija oz ti še pomaga…je pa to tudi iz psihološkega vidika povsem razumljiv učinek, če v nekaj verjamemo in v tisto vlagamo (čas, denar, voljo, motivacijo, pričakovanja, cilje) ter delamo na tem bomo vedno (vsaj malo) z rezultatom zadovoljni 🙂
Za frizerje ne vem, ker jih ne rabim. Me ženska sfrizira zastonj. 🙂
Avtomehaniki imajo okrog 20 evrov na uro.
Je pa bistvena razlika v tem, da pri terapiji ena ura ni nič in prav tako ne veš. če bo kakšna korist ali ne.
Če pa avtomehanik ne popravi avta, pa bo moral upoštevati reklamacijo. Oz. avto ne bo šel od njega, dokler ne bo popravljen.
Se strinjam.
Nihče ni trdil, da bi moralo biti zastonj.
Žalostno je to, da večina plačuje dvakratno zavarovanje in če hočeš kvalitetno in hitro storitev, moraš še dodatno plačati kot bedak.
Ni šans, da si nekdo, ki zasluži 700 evrov, privošči takšnega izkoriščevalskega terapevta. Zato, da ima lahko on 10 jurjev plače.
Še dobro, da ne rabim teh izkušenj.
Bi moral vzeti kredit, če bi želel k takšnemu terapevtu. Potem bi bil še pod večjim pritiskom zaradi tega, kako bom kredit odplačal.
Če se že dela primerjava med avtomehanikom in terapevtom, je to ravno tako, kot če bi mehaniku čez leto plačeval vsak mesec 50 evrov (kot plačujemo zavarovanje), ko pa bi rabil servis, pa bi povedal, da tistega ne more upoštevati, ker se ni pokvaril pravi del.[/quote]
Robi, duševno zdravje je tako pomembno, če ne še bolj, kot telesno zdravje.
Torej če ima nekdo denar, kaj ga to v končni fazi stane, samo pridobi lahko.
Seveda pa je pomembno ,da ne gre h komer koli, da se prej dobro pozanima.
Nikar cepetat, saj ni letelo nate. Tole vajino prepucavanje z ribico sem kar preskočila. :)[/quote]
Se strinjam, bistvo teme je drugje, samo smetim:)). Ne morem, da ne bi:)).[/quote]
Včasih prav paše, kakšne kupe smeti odvreči :))))))
Strokovnjak je nekdo, ki si je pogledal vse posnetke od Vesne Godine na youtube-u, tako kot ti! :)) In mu je sveda vse jasno, npr. kako poganjamo kolo, seveda tako, da stopamo na pedale. 😀
Ali pa nekdo, ki je tako bistra glava, da ne loči psihologa od psihoterapevta :), in misli, da se s kracanjem na neke javne forume “zdravi človeška psiha”, ko lahko vsak “trotl” nekaj napiše, ki je seveda zaverovan, da je njegov nasvet najboljši, ter da z deljenjem nasvetov “rešuje življenja”!? ;))
Včasih prav paše, kakšne kupe smeti odvreči :))))))[/quote]
Ej ful sede, še posebej, če folk ob tem doživlja ovacije zgražanja:))). Žleht sm, priznam:))[/quote]
Ja, eni pa pač hodijo k psihoterapevtu…za odmetavanje odpadkov… veš, da je mon bolj poceni…pa ne naprej povedat :))))
Forum je zaprt za komentiranje.