Psihoterapija – koliko časa
Psihiatrinja se mi ni ravno zamerila – lahko pa povem, da me je psihiatrinja nadrla, kaj neki počnem pri njej, če je ostalih pacientov s konkretnimi duševnimi motnjami preveč – tega ji res nisem mogla zameriti :)[/quote]
Ja seveda in ko pridemo k nekomu, ki ima naziv dr.bi pričakovali, da se bo vedel vsaj primerno.Vprašanje kaj je njo grizlo. Morda pa je bila še na slabšev od tebe. Me veseli, da si si sama uspela pomagati.
Psihiatrinja se mi ni ravno zamerila – lahko pa povem, da me je psihiatrinja nadrla, kaj neki počnem pri njej, če je ostalih pacientov s konkretnimi duševnimi motnjami preveč – tega ji res nisem mogla zameriti :)[/quote]
Ja seveda in ko pridemo k nekomu, ki ima naziv dr.bi pričakovali, da se bo vedel vsaj primerno.Vprašanje kaj je njo grizlo. Morda pa je bila še na slabšev od tebe. Me veseli, da si si sama uspela pomagati.[/quote]
Do zdaj je bila to edina moja izkušnja pri tovrstnih zdravnikih, če je bila na boljšem ali slabšem od mene o tem ne morem presojati, je pa tako da mora človek mora imeti vsaj malo če ne že veliko volje, da kaj premaga. Hvala. Iluzorno je pričakovati, da se bodo vsi ljudje vedli primerno glede ALi ne glede na njihov naziv.
Potem si pa že bolj v letih kot sem jaz.
Kar poznam uspešnih obrtnikov so vsi krepko starejši od mene. In še zdaleč ne bi človek rekel, da imajo nizek IQ, so brihtni ljudje.
Ko sem jaz končevala OŠ, so se v poklicne šole vpisali samo najslabši in večina jih potem niti te šole ni spackala. Nihče od njih nima kaj prida službe.
Tisti uspešni obrtniki, niso ljudje z nizkim IQ. Stvar je le v tem, da je bilo nekoč tako delo spoštovano. Danes pa ni in na tiste šole hodijo samo najslabši.
Malce razmisli o povprečni starosti sposobnih obrtnikov.
Se sponim, po večini so to danes uspešni obrtniki za razliko od tistih, ki so se prigrizli do mag. dipl. dr…..[/quote]
Se sponim, po večini so to danes uspešni obrtniki za razliko od tistih, ki so se prigrizli do mag. dipl. dr…..[/quote][/quote]Veš tisti, ki so v oš “najslabši” niso nujno zaradi nizkega IQ. Premnogo je takšnih, ki jih je kakšna (da ne napišem kakšna 😉 “tršica” vzela na piko in več kot “odlično dve” ni dobil v spričevalo. Kasneje se jim je odprlo ravno zaradi te izkušnje, da so se morali za tisto sami pošteno namučit, ni jih strašilo to da se je treba veliko pomatrat za “malo” uspeha za razliko od drugih, ki so z malo truda blesteli v šoli, ko so pa stopili v “pravo življenje”, izven okvirov družine, se jim je pa vse zdelo nepredstavljivo težko, prenaporno, nihče več jih na lepem ne razume, godi se jim strašna krivica…….
Mlado drevo se upogne, staro poči…..
Razmišljam o povprečni starosti sposobnih obrtnikov…..
Če izustim svoje misli bi rekel, da nič ne nastane čez noč in tudi za uspešno obrt rabiš čas in logično je, da se tudi sam ob tem postaraš… Se ti ne zdi? 😉 🙂
No, sama poznam kar nekaj takšnih, ki so bili povprečni v OŠ, podpovprečni v SŠ (predvsem težave z avtoriteto) na faksu pa so zablesteli. In blestijo tudi v poslu oz. delu, ki ga opravljajo.
Ljudje smo različni, različno funkcioniramo, smo različno upogljivi, različno prenesemo in se različno odzivamo … in dosegamo različne cilje. Pa tudi jamramo in pametujemo različno. Takšni smo. 🙂
A smo se prepirali? :)))
Jaz sem mislil, da sami izmenjujemo različne poglede…
Drugače pa tisto, da pametnejši popusti se mi ne dopade najbolj, ker to pomeni, da s tem dopusti nadvlado neumnega….. 😉
Sem zdravljena odvisnica od drog.Do 30 leta se mi je dogajalo že marsikaj….Najhuje je bilo ko mi je umrla mami.Letos mineva 4.leto, a priznam da nisem še čisto predelala te situacije.V otroštvu sem se srečevala z debelostjo, nizko samozavestjo, v šoli so me zbadali, sicer ful družabna- pa brez prijateljev…..Doma smo bili kao, vedno urejeni navzven a razbiti od znotraj.Mama in fotr sta se kregala precej zaradi mene, ker nisem bila po njunih okvirih in pričakovanjih( pridna, mirna…)Imela sem svoje sanje, a jih pač nisem nikoli realizirala…Čeprav z zamudo- to počenjam sedaj.Tudi če sem zato nekatere stvari postavila v kot, npr.svojega fanta.Pač, dajem prednost svoji karieri.Toliko in toliko let je minilo, šlo v nič- preden sem rekla” DOST JE BLO,NEHAJ”, in obrnila nov list v SVOJEM življenju.
Psihoterapija je pri tem igrala pomembno vlogo.Brez ustrezne terapije mi ne bi uspelo, in terapijo držim tudi danes, jutri,itd….V življenju sem mnoga vrata odprla sama, brez pomoči drugih, in moja lastna iznajdljivost mi je marsikdaj odprla oči (in možgane.)Spoznala, kaj mi paše, začela s terapijo, katero sem si sama oblikovala in katera preverjeno deluje.Meni je pomagalo veliko športa, zdravo okolje, zdravo misleča družba( ki je v preteklosti okoli mene pač ni bilo), odnosi.itd.Čez čas sem dodala še skupino za samopomoč, v kateri vedno najdem moč, upanje in mi daje nadaljni zagon za življenje.Poskušala sem tudi z obiski pri priznanem psihiatru, hodila na jogo,tai-či,itd itd…Če ne poskusiš- ne veš.V vsej tej poplavi informacij,kaj naj bi pomagalo pri dvigovanju kakovosti bivanja- pa se na koncu vsakdo odloči sam.Izbereš tisto, ki prinaša rezultate, oz.rešitve. Meni je vse to prinesla vmesna kombinacija športa, skupine za samopomoč(pri primarnem problemu- vzdrževanje abstinence)itd.V cca.3 letih, odkar abstiniram, mi brez močne želje po nenehni abstinenci-ne bi uspevalo.Prvič po dolgih letih, sem upravičeno ponosna nase, vem, da bi takisto bila ponosna tudi moja mami, če bi lahko to kar doživljam(sedaj), živela z menoj.
Učim se imeti sebe rada, skrbeti zase( brez filinga brezsrčnosti, oz.občutka, da sem pa zato egoistična.JA, sem, a v zdravem pomenu.Pomagam, a če sem nemočna, spustim z mislijo,da sem v dani situaciji naredila kar sem lahko.Čudežev pač ne delam,jebiga)in od življenja vzeti čimveč dobrega, plemenitega na vseh nivojih.Ker sem po naravi radovedna, besede”dolgčas”ne poznam.Lahko tudi rečem, da v materialnem smislu nimam veliko, a sem srečna, pri čemur veliko pripomoreVADBA HVALEŽNOSTI.Evo, to je tisto, kar je tudi moja psihoterapija. HVALEŽNA SEM, DA LAHKO MISLIM, DA SEM SAMOSTOJNA, ODGOVORNA, DA MI ŽIVLJENJE DALO ŠE ENO PRILOŽNOST,( KI JE KOT BIVŠA ZAFURANA DANKICA NIKAKOR NE SMEM ZAJEBATI)DA ŽIVIM POLNO, ZDRAVO, DA DOBRO MISLIM IN SE TRUDIM DOBRO DELOVATI.Hvaležna sem tudi, da imam hrano, dom, in da živim v manj onesnaženem okolju.
V 8.letih(kolikor je trajalo moje neprestano drogiranje), sem lahko zeeeelooo hvaležna, da sem sploh še po vsem tem- živa,z zdravimi možgani, in predvsem kar je važno za bodočnost- jasnimi, čistimi nameni, kako izboljšati trenutno situacijo.Kar naenkrat bi rada imela vse. A če sem zafurala( sploh ne vem kdaj, ko pa leta res tako hitro bežijo!)8 let-resnično ni pričakovati, da se bo zgodil čudež (in bom jaz doštudirala cel faks, dobila službo za dlje kot 6 mesecev itd itd).Hvala bogu, kar se tiče zdravja…in predvsem motivacije.Te imam ogromno, čeprav bi se po pravilu morala zelo sekirati, jokcati in stokcati…VEDNO JE TREBA IT NAPREJ.VEDNO! To rečem iz lastne izkušnje.Se aktivirati, razmišljati in iz slabih trenutkov ali situacij potegniti dober nauk.Mnogo življenskih resnic sem dojela(in se jih naučila)z leti, preko vsega svojega sranja, ki sem ga z lastnimi rokami spucala iz in pred sebe.In se zavedam da to delo še zdaleč ni končano.Človek je kompleksno in celostno bitje, a da tak tudi ostane, se mora potruditi.Noben uspeh ne pride sam od sebe. Psihoterapija pa pri tem zelo pomaga.
IQ sploh nima direktne veze z “uspešnostjo”. Na Balkanu, torej tudi v Sloveniji prevladuje prepričanje, da je uspešen tisti, ki se “zna znajti”, ki je “prilagodljiv” v vsakem sistemu, torej čisto ciljno usmerjen konformizem in oportunizem. To pomeni, kako uspešno zna obiti razne zakone in kako zna izkoristiti vsako priložnost dvomljive moralne narave, da iztrži čim več – skratka, kako zna vsako priliko izrabiti v svoj prid na nepošten način. In tak človek nima nobene morale in čuta za pravičnost.
Nepoštenje je maligen družbeni rak oz. metafizično je to zlo. Poglejmo si samo banke pri nas, npr.NLB (ali tudi NKBM) – 2 milijardne tveganih (slabih) posojil, ki se je izgubil neznano kam (poniknil v zasebne žepe posameznikov, ki so se “znašli”), zaradi “prijateljskega podeljevanja kreditov”, beri – ropanje države. 2 milijardi bi se lahko razdelilo 2000 ljudi, kjer bi vsak dobil milijon evrov!! Nihče (oz par za par let?) od teh posojilodajalcev in posojilojemlcev ne sedi za zapahi!
http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/2012/09/nlb_rizicni_kredit.aspx
dobra punca bravo! želim ti veliko uspeha še naprej. nekdo111 sem si prebrala te članke in valda sem se našla v vlogi žrtve.. Vse za druge delam, ne znam reči ne in tako. Pri moji bolezni je šlo za propad osebnosti torej vse kar sem delala na sebi in dosegla je šlo v nič. In dosti sem dosegla. Zdaj pa se je treba sprijazniti s tem, da verjetno nikoli ne bom več tak človek, ker delo na sebi mi predstavlja neverjeten napor. No saj vsakemu skoraj ampak pri meni je mental poškodovan in čustva. Je pa rekla moja psihijatrinja, da sem ena izmed redkih, ki je tako zelo napredovala. Pa mi je bilo smešno, ko mi je en prijatelj rekel, da bolj normalne osebe ne pozna:) pa ne ve za mojo bolezen. Skratka nihče ne opazi, da bi bilo kaj narobe z mano. Ok zdaj itak, ko sem prišla k sebi ampak tudi prej ni nihče opazil. In jaz upam, da ima moja nova psihoterapevtka kaj znanja in izkušenj o tej moji bolezni, ker drugi psihoterapevti so trdili, da jaz te bolezni sploh nimam. Da se ljudje s to boleznijo ne hodijo zdravit. Res upam, da bo ta imela kaj pojma in me razumela. In mogoče se bom mogla sprijazniti s to pasivnostjo ne vem. Samo bi rada, da mi nekdo zna povedati kako naprej s takim načinom življenja. Ker prej sem bila zelo aktivna. Saj delam pa imam hobije ampak meni to ni dovolj. Moram brati neke lahke knjige, ker mi težje že predstavljajo velik napor pa prej ni bilo tako. Jaz bi tisto nekaj več od življenja. Pa tega ne morem imeti. Ma saj bo, mogoče pa je potrebno še nekaj časa da pridem na prave tire. Čeprav pravijo, da je to trajna okvara ampak jaz se ne bom dala, ker sem nekaj posebnega:) in mi bo uspelo. Prijazen pozdrav.
Matjažko vem, da je veliko nepoštenosti a vem tudi to, da je ogromno ljudi, ki so uspešni na čisto legalen in pošten način. Torej ne verjamem v posploševanje. In nikar spet mešati t.i.tajkune z uspešnimi poslovneži.
Vem pa tudi, da IQ ni povezan direktno z uspešnostjo… še manj pa je povezan z EQ. 🙂
Kako ste spet sprevrgli moje pisanje, da se moram oglasit.
Jaz nisem nikjer napisala, da IQ 130 pomeni nujno uspešnost. In se strinjam z Japkico, da EQ in IQ nista povezana.
Dostikrat se celo zgodi, da imajo tisti z nadpovprečnim IQ precejšne težave v družbi, niso sprejeit, se ne znajdejo… kar ni ravno dobra pot za uspešnost. Če imajo oboje E in I visoko, potem je veliko bolje.
Trdim pa, da ljudje, ki imajo IQ 70, 80, težko uspejo. Pa si niti pod razno niso sami krivi, da ne zmorejo končati SŠ. Verjetno imajo želje, ampak če ne gre v glavo pač ne gre. Nekateri se še brati težko naučijo pa zato niti pod razno niso sami krivi.
Ja, danes je vrednota nemorala in pohlep ter obsedenost s titulami. Pošten človek se je znašel na tujem planetu, kjer ne more uspet v krdelu agresivnih volkov. So pa tudi redki, ki uspejo s talentom in pridnostjo, samo v SLO jih ni, so šli že v tujino, saj jih tu že na startu popeštajo, ne spadajo med plenilske pse.
Ja seveda. Pri nas je vse slabo, v tujini je pa vse super. Pa menda ja živimo v času, ko je kakšna info iz tujine dostopna ali pač ne? :/
Res bogatih in uspešnih ljudi ne poznam. Da imajo na pošten način soliden standard to ja, ampak vsi, ki so res premožni in imajo milijone so vsaj malo goljufivi.[/quote]
Če ti ne poznaš, ne obstajajo? 🙂
ne vem če je še aktualno, ampak če še bereš, še moje mnenje:
ene stvari so take, da jih prijateljem pač ne poveš – tako je bilo pri meni – zato mi je terapevtka pomagala – hodim pa 1 leto (uf ja – finančni strošek) ampak instant variant pač ni. Določene stvari se v tebi oblikujejo dolga leta in jih ne moreš spremeniti čez noč.
Je pa veliko kvazi terapevtov – pa energije pa angeli pa horoskopi pa,…. veliko. Kar boš ali si izbrala, se pripravi na dolgo pot skozi samo sebe in tvoje bližnje, svoje otroštvo,….
In terapevta izberi previdno. Poznam eno, ki hodi že 15 let…. to je absurd – večina pravih terapevtov pravi 2-3 leta, da greš lahko mirno čez svoje težave in zraven živiš dovolj normalno vsakodnevno življenje. Manj – so instant rešitve. Več – je nategovanje iz strani slabega terapevta (ali da se res znotraj sebe tako močno boriš proti spremembam)
Pri meni moja na začetku ni hotela vzeti denarja vnaprej. Sem hotela plačati 10 obiskov, pa ni hotela vzeti – je rekla, da se moram sama odločiti, če bom hodila in da bom že plačala sproti če bom prišla in ne da hodim zato “da ne zgubim denarja”. Žal se res finančno kar veliko nabere in velikokrat premetavam evre skozi mesec, da mi znese (pri vsem denarju, ki ga dam od plače za zdravstvo, pri navadnem zdravniku nisem bila že 3 leta, za tole moram pa ekstra plačevati…), ampak mi ni žal.
Psihiatri in njihova zdravila pa… no comment… stran od mene in jaz stran od njih.
Forum je zaprt za komentiranje.