Psihoterapija in zaupanje
Pred nekaj meseci, sem se zaradi določenih težav odločila za psihoterapijo. Ta je seveda samoplačniška. S terapevtom sva se ujela, do sedaj je bilo vse ok. Ker imam za predelati eno zelo veliko stvar, ki me bremeni že dve desetletji, me je malo groza povedati vse…pa nisem nikogar ubila ali poškodovala. Gre za osebno stvar, ki je moja travma. Vem, da če je ne bom rešila, je psihoterapija brez smisla, ker to name zelo vpliva. Bojim se obsojanja, vem, da mora biti terapija profesionalna in zaupna. Naj povem vse, kot se je zgodilo?
Najprej sama sebi povej, kaj se je zgodilo in se pri zem postavi v vlogo opazovalca. Kakšen točno bi bil tvoj opis? Ni važno zgolj kaj se je zgodilo, temveč kako ti zdaj to dojemaš. Terapevta ne zanimajo neprijetne podrobnosti, temveč stopnja tvoje vključenosti v dogodek. Terapevt je tam zato, da ti pomaga integrirati travmatični dogodek v tvojo mentalno sliko tako, da spomin nanj ne bo spodkopaval tvojih temeljnih življenjskih prepričanj o sebi. Če to ne uspe, bosta morala pretresti tvoja temeljna življenjska prepričanja o sebi.
Resnica je ena, naših osebnih govoric pa je mnogo. Gre za resnico? Ali osebno govorico? Kakorkoli, eno brez drugega ne deluje, zato naj tvoja osebna govorica izraža resnico.
Svetujem ti da najprej napišeš. Potem preberes. Preberi kot bi brala knjigo delaj se da ni o tebi) ..:
kar se je zgodilo te ne more vec poskodovati. Si sla naprej! Ne obsojaj se sama. Odpusti si in zivi naprej. Si cela oseba in lahko se resiš tega. Povej! Saj ni nic takega! Ljudje si nismo tako zelo razlicni. Vcasih raziskujemo in preizkusamo. 20 let je predolgo da si kvaris podobo o sebi. Ce pa se ti zdi da se moras pogovoriti z osebo ki je vkljucena se daj ( saj je nisi ubila ali poskodovala) . Srecno!
Ne nekomur nisem storila nič fizičnega, nikakor. Rada bi enkrat za vselej opravila s tem, kar se je zgodilo. Vsa ta leta trpim v sebi, zato ne morem naprej. Ne morem si odpustiti tega, pa naj se še tako prepricujem. Ne gre. Sanjam, tuhtam, srečujem ljudi, ki me poznajo in to vedo….ne živim, bolj životarijo in me je sram.
Za kaj te je sram? Saj ne mores spremenit se vrnit nazaj. Ves kaj ti povem. Sram naj bo “njega” ki je od tebe zahteval da …ti si bila pa mlada in naivna. Pa si mislila da bo tako ok in te bo imel rad.? Bucka, zelim ti nekoga, ki mu bos lahko zaupala vse. Ce si v kraju kjer srecujes iste ljudi pa zamenjaj kraj.
zapisi si! In pol preberi. Pa beri kot da beres o kom drugem.
Uboga Tinka. Tudi posilili so me prijatelji. Sramujem se, oni se ne. Imajo bogate očke, tako da je modra kuverta padla in so zatuskali. Kupi si kužka. Ne imeti otrok, ker otroci ti jo raztrgajo in boš podoživela travmo in padla v depresijo. Potem ti denar izsrkajo in živce parajo. Če boš lahko sploh kdaj še normalno delala.
Odsvetujem ti, da veliko travmo predelujes s terapevtom, saj niso regulirani
Mnogo njih nima predelanih svojih tem in jih rešujejo na klientih kar ima za posledico ogromno retravmatizacij in pristanka klientov na psihiatriji, kjer si mnogi nikoli več ne opomorejo
Veliko zgodb je na internetu. Tudi njihovi organi sankcioniranje ne delujejo.
V izogib temu raje poišči pomoč pri kliničnem psihologu.
Srecno!
no, če že hodiš tja in mečeš denar je smiselno povedat.. drugače pa sprotno reševanje zadev, vrtanje vase, se izraševat in iskat odgovore, te vedno drži čistega. ker ne pustiš, da bi kaj zakopal vase ampak se spopadeš z zadevo, bolečino in ven zrasteš močnejši. žal je pa to bolj lastnost nas infjevcev (najredkejši osebnostni tip), mnogi pa zakopavajo stvari v sebe in potem svoje težave, probleme, strahove, bolečine preslikavajo na druge in tega je veliko.
Zartrose, 06.08.2025 ob 14:40
no, če že hodiš tja in mečeš denar je smiselno povedat.. drugače pa sprotno reševanje zadev, vrtanje vase, se izraševat in iskat odgovore, te vedno drži čistega. ker ne pustiš, da bi kaj zakopal vase ampak se spopadeš z zadevo, bolečino in ven zrasteš močnejši. žal je pa to bolj lastnost nas infjevcev (najredkejši osebnostni tip), mnogi pa zakopavajo stvari v sebe in potem svoje težave, probleme, strahove, bolečine preslikavajo na druge in tega je veliko.
Podpišem.
Nisem bila posiljena, nič se mi ni zgodilo s silo. Mi je žal za vas, ki ste to doživeli. Jaz sem naredila nekaj hudo narobe. Ne da se popraviti škode, in pečat bo ostal vse življenje. Da bi se preselila po vseh teh letih? Ni opcije. Podelila bo to stvar s terapevtom, da enkrat zaključim s tem poglavjem. Mogoče spet najdem notranji mir.
Tinka 174, 06.08.2025 ob 15:27
Nisem bila posiljena, nič se mi ni zgodilo s silo. Mi je žal za vas, ki ste to doživeli. Jaz sem naredila nekaj hudo narobe. Ne da se popraviti škode, in pečat bo ostal vse življenje. Da bi se preselila po vseh teh letih? Ni opcije. Podelila bo to stvar s terapevtom, da enkrat zaključim s tem poglavjem. Mogoče spet najdem notranji mir.
Moraš vedeti če je zakonsko sporno bo mogel terapevt to prijaviti na policijo. Odvisno..
Tinka174, 06.08.2025 ob 08:48
Pred nekaj meseci, sem se zaradi določenih težav odločila za psihoterapijo. Ta je seveda samoplačniška. S terapevtom sva se ujela, do sedaj je bilo vse ok. Ker imam za predelati eno zelo veliko stvar, ki me bremeni že dve desetletji, me je malo groza povedati vse…pa nisem nikogar ubila ali poškodovala. Gre za osebno stvar, ki je moja travma. Vem, da če je ne bom rešila, je psihoterapija brez smisla, ker to name zelo vpliva. Bojim se obsojanja, vem, da mora biti terapija profesionalna in zaupna. Naj povem vse, kot se je zgodilo?
lej Tinka, tukaj si anonimna, Tinka ni tvoje pravo ime. To kar si naredila kar se ti je zgodilo zagotovo nisi edina, ki se mu je to zgodilo, je to naredila, zato anonimno to tukaj napiši, morda sploh ne potrebuješ psihoterapevta. Jaz ti bom potem brezplačno odgovoril kaj naredi, da se bo ta travma ki jo nosiš razblinila in ne bo imela več moči nad teboj
EN hec…ravno brala v učbeniku Vkt- vedenjsko kognitivna terapija za telebane..
Zdaj odvisno kaj je zate travma..če je bila samo kakšna misel zaradi katere se obremenjuješ…moraš vedeti da misli pridejo in gredo..da jih ne smeš resno jemat..in se ni dobro preveč z njimi ukvarjat..da se ne zapleteš.
Če pa imaš kak dogodek za predelat..pa poslušaj sebe…konec koncev..kaj je lahko takega v lajfu da ni rešljivo in bi se morali sramovati.? Žalostno je da se ne upamo izražati..ker ko enkrat sprejmeš pri sebi kar te muči, se hitro najdejo rešitve.
Forum je zaprt za komentiranje.