Ne morem verjeti, da je kaj takšnega še vedno mogoče:

Zaradi navedbe junaka v literarnem delu?!!!!!

To je že naravnost neverjetno …

S tem so pravzaprav storili dve dobri reči: pokazali, da kdaj tudi berejo (ne glede na razumevanje), in naredili super reklamo za knjigo. 🙂

Ali ima v Sloveniji sodišče možnost zavrniti tožbo, če ni dovolj utemeljena?

K.

Ohoho, krasna novica. Malce vleče na neko ameriško anketo, ki je ugotovila, da so televizijski gledalci prepričani, da gre pri Dosjejih X za dokumentarno nanizanko.

Dečki dejansko ne ločijo med fikcijo in resničnostjo. Kar bi lahko bila že diagnoza, kajneda.

Pod črto pa je vse skupaj samo še smešno in voda na Vojnovićev mlin.

To presega prag zabavnosti in domišljije. Mogoče pa res nismo daleč od Butal in je ta stara povest v resnici dokumentarno delo?
Zanima me samo:
a) ali naj me veseli, da policisti berejo,
b) ali bi bilo bolje, da bi ostalo po starem, da ne škodijo mislečim bitjem?

Če ne drugega, tale butalska zgodba dokončno odgovori na vprašanje, kdo je pametnejši, blondinka ali policaj.

Katarina Kresal je (po Dnevniku) knjigo Gorana Vojnovića prebrala že pred časom in jo vidi predvsem kot pretresljivo pripoved o pripadnikih narodnosti iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Poudarila je, da bo vedno ščitila ugled policije, ko jo bodo zlonamerno in neutemeljeno napadali, da pa po drugi strani ve, kaj je umetniška svoboda in da gre v literarnih delih za domišljijske navedbe knjižnih junakov, ne pa za dejstva. “To pričakujem tudi od svojih sodelavcev, če tega ne, pa vsaj razum. Izgubljanje energije s takimi zadevami me spravi v slabo voljo.”

po enem od spletnih komentarjev na novico sploh ne gre za dejanje razžalitve in obrekovanja, ampak za nekaj precej hujšega, namreč za izdajo državne skrivnosti, razkrite v poglavju Zakaj je slovenska policija v pizdi.

Eh, škoda, spektakla je že konec. Sem upal, da se bodo vsaj nekaj dni zvijali v mukah literarne teorije, preden bi se jim posvetilo. Res, res škoda.

Zdaj pa zares: a se kdo spomni policajskega vica, ki bi ustrezno opisal tole komedijo z Vojnovićem? Meni pade na pamet samo tale stari:

Ker se sme pisati tudi stare vice, naj bo ta:

Pride policaj na testiranje za višje delovno mesto.
“Znate pisat?”
“Bolj slabo.”
“Kaj pa brat?”
“Eh, on je pa še bolj tumast kot jaz…”

Dobro se je končalo, Vojnoviću želim, da zadevo vsaj iztrži, in mogoče bo kdo zato prebral letos eno knjigo več. Je pa že to skrb zbujajoče, da jim pregon sploh pride na misel. Jim je šlo očitno pri Smolnikarjevi in Pikalu preveč gladko, pa so spet probali.

sicer to sodi v politiko, ki sem ne sodi najbolj, a si ne morem pomagati, sicer pa se ni literatura vpičila v politiko, ampak obratno, obenem pa je vse skupaj povezano, vsaj preko peticije, s katero se obsojajo aktualne tožbe proti ziherlu in miheljaku … in, dokler se ni vse skupaj na hitro zatrlo, tudi proti vojnoviću; skratka, najverjetneje bi se pod prejšnjo vlado to zavleklo v jaro kačo in hudo blamažo, če vzamemo v ozir, da ravno ex predsednik vlade vlaga tožbe za izrečene misli kot po tekočem traku.
in sklep: politika je še vseeno zvodnik in politiki vseh barv še vseeno enake kurbe, le da so nekateri malo bolj enaki od drugih, kar morda opraviči tista romanja na volišča vsake toliko.

Znanstveno fantastična rekonstrukcija: založnik in murjaki se zmenijo, da bo MNZ nardilo alarm za kazenski pregon, dobra vila Kresalova pregnala zle namere in se pokazala za pravično, založba in avtor pa nardila reklamo.

Realistčna rekonstrukcija dogodka: Po takojšnjem, nepričakovanem in burnem odzivu frustrirane javnosti v recesiji nad ovadbo MNZ-ja zarad izdaje državne skrivnosti: Slovenska policija je v pizdi, je nekdo poklical Katarinco in ji dejal: Ne mi zej, za božjo volo (čeprav je rudeč) razburat že tako razjarjene, drgač bomo mogl še dol, pa šele pršli smo gor …

No, Smolnikarjeva je na koncu zmagala,sicer šele na ustavnem sodišču, Pikal je pa res moral plačati onemu policaju.

Zanimivo, da nekateri ne znajo odnehati.

Pri tem bi kazalo zgoraj omenjeno združenje opozoriti, da se v romanu Ameriški Psiho zgodi umor, ki bi ga bilo treba preganjati preko Interpola.

Takole pa v današnjem Dnevniku dogajanje komentira Marko Đorđić. Nujno prebrat!!! :)))

http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042239664

Presežek presežkov. Predlagam, da se prilaga kot errata vsem novim izvodom Čefurjev.

Resničnost pa itak očitno kadarkoli nabriše fikcijo, če se ji le zljubi.

Smili se mi edino najbrž velika večina policistov, ki jih užaljena združenja postavljajo v nezavidljivo luč.

Oja, ta komentar v Dnevniku se pa splača prebrat!

Reakcijo represivnih organov na knjigo je težko dojeti, pusti te odprtih ust od začudenja.
Drugače pa menim, da policijske ovadbe oz. sodni pregoni avtorjev poleg neprijetnosti veliko prispevajo tudi k njihovi prepoznavnosti in seveda branosti.
Sama sem prav iz radovednosti segla po knjigi Smolnikarjeve Ko se tam gori olistajo breze (priznam, drugače ne bi). Pa me je knjiga pustila hladno; zaradi sloga pisanja (izpuščanje ločil!) sem se celo morala potruditi, da sem jo prebrala do konca. In nato sem še težje doumela, zakaj je bila knjiga na črnem spisku. Saj vem, zasebne tožnice s svojim prepoznavanjem likov v knjigi, itd, itd., vendar za povprečnega bralca čisto nedojemljivo.

He he, Oja, s temle si mi polepšala današnji dan.