Prossim vs za nasvet/glede mame

Samo en nasvet bom dal, katerega sem se in se še vedno držim jaz za avtorco članka.

Poslušaj mamo, takoj ko neha govorit pa naredi posvoje, potem jo spet poslušaj in potem spet naredi po svoje….

najbolša pot….

Sej, vem drugega ne moremo spremeniti in niti nikoli ne bomo mogli, samo sebe lahko spreminjamo.
Pogovor hja, z njo sicer se je zelo težko pogovarjat. In ne nisem taka, da bi mamiiii jaz bi rada to, pa to pa to in če tega ni se bom jokala.
Ona sicer ne zna držati normalnega tona glasu, njej vedno gre v višji ton. Zelo težko posluša oz. sploh ne. Do pogovora ji ni. Z mano ji je edino, če je res zelo dobre volje, se tudi heca, ko pa nekaj njej ni prav ji ni, pa da se dam na trepalnice, ji ne bo prav in se ne bo hotela pogovarjat. Isto je kot, da govorim zidu. Ona drži na svojem in mi niti ne pove, zakaj tako misli, zakaj tako čuti in zakaj ji to ni všeč. Enostavno reče, da to je slabo in tako pri njej v njeni glavi tudi ostane in pika.
Jaz bi ji hotela mojega fanta predstavit, on si to želi, njemu sem sicer povedala kako situacijo imam doma. stvar je pa v tem, da niti jaz nisem prepričana, kakšna bi bila njena reakcija,…. 😉
ah…. težko je, ko se zavedam, da moja mama je pač drugačna kot ostale mame.

Glej.
TI boš morala spremeniti ton pogovora najprej, da ga lahko tudi mama.
Trenutno samo veš, kaj hočeš in se trudiš to dobiti. To je raven pubertetnika, ki se trudi “obrniti”
starša. da bi dobil, kar hoče. To žal ni ravno odraslo in težko, da te potem mama vidi kot odraslo.

Si sposobna se vživeti v koga drugega? Videti stvari iz druge perspektive? Sprejeti kakšen argument?
Podati SVOJ argument? (to je malo več kot HOČEM)….?
To sem mislila, ko sem rekla, da bi bilo treba “delati na sebi”

In še nekaj – vsaka mama je drugačna, kot ostale mame. Idealne mame ni.

No vidiš. Mogoče bi pa poskusila še s kakšnim drugačnim postavljanjem na lastne noge, kot
so pirsingi in bežanje k fantu, pa te bo tudi mama začela jemati bolj resno.[/quote]

Pa kaj prav vsakega/vsako moreš okur.cat? Punca ima problem in ne potrebuje še tvojih sprevrženih lekcij. Te uporabi pri svojih otrokih.[/quote]

Ne igraj se z ognjem, s Skelo ni heca. 🙂
[img]http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2010/02/08/article-1249229-0831973A000005DC-925_468x342.jpg[/img]

Normalno, da ne zna tega sprejeti, saj sama prav tako ni imela nekega svojega življenja, v katerem bi se počutila svobodno.
Je pa treba pazit, da ne boš celo življenje bežala od nečesa, ker to še zdaleč ni znak svobode, če moraš “bežati”.

Saj ona nima občutka, da te s čim omejuje. Zaradi lastnih slabih izkušenj, te želi le obvarovati pred slabimi izkušnjami, kot jih je imela sama.

Pirsing ni noben pogoj, da nekdo živi svoje življenje.
Je le posledica kljubovanja, zato v življenju bodi pozorna, da ne bo celo tvoje življenje eno samo kljubovanje, ker potem ne boš nič boljša od svoje mame.

Normalno, da ne zna tega sprejeti, saj sama prav tako ni imela nekega svojega življenja, v katerem bi se počutila svobodno.
Je pa treba pazit, da ne boš celo življenje bežala od nečesa, ker to še zdaleč ni znak svobode, če moraš “bežati”.

Saj ona nima občutka, da te s čim omejuje. Zaradi lastnih slabih izkušenj, te želi le obvarovati pred slabimi izkušnjami, kot jih je imela sama.

Pirsing ni noben pogoj, da nekdo živi svoje življenje.
Je le posledica kljubovanja, zato v življenju bodi pozorna, da ne bo celo tvoje življenje eno samo kljubovanje, ker potem ne boš nič boljša od svoje mame.[/quote]

Sploh ni poanta v piercingu, kar sedaj ti razčlenjuješ z maralko v ozadju. Piercing je zunanji akt upora zoper posestniško mater, ki ne dovoli osamosvojitve lastnemu otroku, ker ga rabi “na vrvici krivde” za svoje manipulativne in nezdrave čustvene potrebe. To vrzel bi praviloma moral zapomniti moški, ne pa lasten otrok.

Če nisem sam isto povedal, da je pirsing le znak upora ?
Nič nisem omenjal morale.

Če nisem sam isto povedal, da je pirsing le znak upora ?
Nič nisem omenjal morale.[/quote]

Najstniška “upornost” je evolucijsko pogojena, da se otroci lažje odtrgajo od staršev.

Odvisno od vrste in načina uporništva.
Če ima otrok občutek, da ga starši podpirajo pri njegovem odraščanju, potem se uporabljajo milejši načini in prav tako se otrok lažje osamosvoji. Kogar pa starši ne podpirajo in mu ne nudijo potrebne opore, pa lahko vso življenje živi z nekimi občutki krivde in se celo življenje po malem upira, da bi dosegel tisto, kar bi že zdavnaj moral.