prosim za nasvet
Kako naj svojemu srcu dopovem, da ni pravi zame?Moja glava to ve, pa nič ne pomaga.Še vedno vztrajam z njim, čeprav mi je že tolikokrat uspelo ugotoviti, da mu ni kaj veliko mar zame.Jaz pa še vedno upam, saj mi na moje vprašanje, če želi, da pozabiva na naju vedno znova odgovori, da tega ne želi.
Edino kar vem, je to, da morem prekinit.Ne vem pa kako…Ne znam nehat.Kako naj se premagam in kako naj sama sebi dopovem, da je vse skupaj en velik nesmisel, ki ne vodi nikamor?
Lep pozdrav!
Razmišljaj o sebi,o svojem življenju. Poskusi ugotoviti kaj je tisto,brez česar “ne bi mogla živeti” ,česa te je tako strah,kaj te zadržuje…
Menim,da moraš skozi odgovore na določena vprašanja spoznat sebe, svoje želje, pričakovanja in na podlagi le teh, se bo lažje odločiti, to odločitev sprejeti in jo udejaniti!
Bodi močna in pogumna. Če želiš pomoč,jo imaš.
Bodi to kar si in bodi ponosna nase!
jaz mislim, da si ze ugotovila, kaj hočeš in česa ti ni treba v zivljenju in tudi mislim, da si že ugotovila, kaj je treba narest. drugo pa je, seveda, to izpeljati, se posebno, ce sta skupaj že dlje časa.
ne rabis cisto nic drugega, kot da v trenutku, ko te spet najbolj popade prepričanje, da je najbolje, da vse skupaj zaključiš, to tudi spelješ. pa ne ga spraševat, ker si čitno že sama vse izvedela, ampak hop do njega in direkt z besedo na dan. tistih nekaj trenutkov bo grozno bednih, potem pa si boš oddahnila, verjemi!
Uvod moje zgodbe je zelo podoben tvojemu. Sva hodila šest let pred poroko in sem ga hotela že enkrat pustit, pa nisem mogla. Sem razmišljala, kaj bodo pa rekli itd. Kmalu po poroki pa sem ugotovila, da resnično ne paševa skupaj, razen v postelji sva se še nekako ujela. Točno tako, zanosila sem. Otrok mi je pomenil vse, prepirala sva se za brez vezne stvari. Ko se je stanje malo izboljšalo, sem zanosila drugič. Sedaj mi je žal. Pa ne zaradi otrok, pač pa zaradi zavoženega življenja. Hudo mi je, saj praktično nimam nič, razen dveh sončkov. Moža imam rada, vendar na drugačen način, kot bi morala. Še vedno se mi kolca za srednješolsko ljubeznijo. Nikoli ga nisem prevarala in ga tudi ne mislim. Dokler bo tako, kot je, bom vztrajala zaradi otrok. Mogoče bo pa kdaj drugače. Ti pa imaš vse možnosti odprte, sploh če nista poročena in brez otrok. Poslušaj svoj razum, čeprav ti srce veli drugače.
Vseh okoliščin sicer ne vemo, vemo pa le, da te nekaj strašno moti pri njemu. Kaj je to? Bi lahko živela s to njegovo napako? Vidi se ti, da ga ljubiš. Kot praviš, tudi njemu ni vseeno in si želi nadaljevati zvezo. Zato se vprašaj, ali bi lahko s to napako živela? Ali je vredno zaradi njega to napako spregledati? Še en nasvet. Pred poroko sem šla sama na daljši sprehod. Sestavila sem si spisek, kateri je bil razdeljen za in kateri proti, oziroma kaj me na njem moti in kaj mi je na njem všeč. Ne boš verjela.Tudi to, da je izredno varčen, da ni naklonjen mojim prijateljicam, da nimava ravno enakih mislih in enakih konjičkov me ni odvrnilo od njega. Poročila sva se. Po poroki se človek spremeni. V vsakem zakonu in zvezi pride kdaj do prepirov. Zakon ali zveza brez tega ne obstaja, saj s tem izražamo svoja čustva do sočloveka. Tisti, ki pravi, da se pa nikoli ne krega pa ali laže ali pa je partnerjema vseno eden za drugega. Če ga imaš rada in ga ljubiš torej razmisli in si naredi spisek za in proti. Obvezno pa si postavi naslednja vprašanja:
-ali ga ljubim,
-ali me spoštuje,
-ali upošteva moje želje,
-ali gledava enako na prihodnjost
-bi imela z njim družino in bi se poročila z njem
-ali te osrečuje in
-ali bi lahko celo življenje živela z njim.
Vso srečo in upam, da se boš pametno odločila. Sporoči.
Ponovno se vam oglašam čez slab teden.Pri meni še vedno nič novega.Moja čustva do njega ostajajo nespremenjena.Ljubim ga, o tem ni dvoma.Vsako minuto bi rada preživela z njim.A ko sem z njim, sem vedno razočarana in žalostna.Z njegove strani ni topline, ni tistega za kar bi lahko rekel, da ti nekdo nekaj daje.Zraven njega sem kot nekdo, ki ga ni.Občutek imam, kot da živi v svojem svetu in da tudi tisti čas, ko je z mano, je to le fizično.Z mislimi pa je verjetno čisto nekje drugje.Prepričana sem, da nima druge.A nikakor ne morem razumeti zakaj se potem tako obnaša.
Po vaših dobronamernih nasvetih sem vso stvar velikokrat premislila.Vedno prišla do zaključka, da morem prekinit.Pa sem danes, po enem tednu, še vedno tam, kjer sem bila.
Izgubljena med tisočerimi vprašanji in žalostjo, ki ji ni konca.Kaj naj še naredim? Zunaj sije sonček, jaz pa v zvezi z nekom, ki ga imam rada, pa tako zelo osamljena…
xxyy!
kako moreš vztrajati v zakonu ZARADI otrok???
tako delaš škodo predvsem SEBI in še NJIM. to je le TVOJE življenje. in PRAVICO imaš biti srečna. misliš, da otroci ne opazijo, da med vama ni vse v redu, da se nimata rada?
in tako le krhaš vez med vami, saj se ti bodo zaradi tega najbrž oddalji. dobili bodo le napačno predstavo o zakonu in “ljubezni”, in bodo zaradi tega sami najbrž imeli probleme v odnosih.
kaj imajo otroci od tega. če se dobro ujameta v postelji?
se morata še kje drugje.
seveda pa ne vem natančno, kakšni so odnosi med vami 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.