Prikrila sem, da imam univerzitetno izobrazbo

in takoj sem dobila 2 povabili na razgovor. Na enem od teh razgovorov sem dobila vprašanje, kaj sem počela na prejšnem delovnem mestu in sem odgovorila, da sem pisala ponudbe, reklammni material in podobno. In eden od prisotnih na razgovoru me je vprašal, če mi je direktor za to pripravil predlogo.

Po tem razgovoru se resnično sprašujem kakšen kader iščejo slovenska podjetja?

Ni toliko pomembno kaj znaš, ampak koliko si bodočim sodelavcem všeč. Pa če to pomenijo blond lasje in dobro oprsje, je pač to. Nekaterim pa je dovolj, če se znaš hecat in se pogovarjat o resničnostih šovih. skratka hočem povedat, ni toliko pomembno, kakšne kvalifikacije imaš/nimaš, bolj važno je, koliko si priljuden. Tu se skriva point te tako zaželjene lastnosti “komunikativen, teamski delavec”. Na žalost. Pronicljivi ciniki, kakršni sva medve, žal odpadejo. Izda nas najkasneje tisti postrani obrnjen nasmešek, ki ga serviramo k sicer prijaznemu odgovoru na bedasto vprašanje. Razen, če se ne naučiva brzdati 😉

To je včasih edini način da dobiš delo. Sam sem bil že zavrnjen ker sem bil podiplomski študent, čeprav še nisem imel dokončanega študija, češ izobrazba bo previsoka.

Jaz nikjer če ni za službo v strokovnih službah fakultet, ali pa kjer je v osnovi zahtevana univ. izobrazba ne zapišem, da delam magisterij.

Ampak očitno je že diploma preveč!

Hmmm… morebiti pa se delodajalci “bojijo” strokovnega kadra. Nekako tako: sicer mora razumeti, da je napram šefu ničla, ampak delo pa mora opraviti 120%-no. Skratka… neznosna želja po kontroli?

jaz sem pa imela težave z bivšo šefico ko je zvedela da sem diplomirala me je po hitrem postopku kataplultirala v drugo enoto k se je očitno zbala za svojo rit.žalostno da imamo take šefe da moraš pred njimi skrivat izobrazbo in se delat butast namesto da bi to izkoristili v svoje dobro.

ja sm ena med tistimi, ki prav tako skrivam, da opravljam magisterij.

LP

Po eni strani bi človek razumel delodajalce, ker jim višje izobražen človek prinese večje stroške s plačo (no, sicer tudi to ni pravilo…).
Po drugi strani se pa sprašujem, kako da ni delodajalcem v interesu zaposliti kakovosten kader, ki bi tako konkretno koristil podjetjem. Po moje še sami ne vedo, kaj hočejo od zaposlenih. In kakšno izobrazbo. Sama se vedno zgrozim, ko pogledam ponudbo delovnih mest po Sloveniji. Koliko je sploh oglaševanih mest za recimo ljudi z doktoratom? Pri nas moraš imeti srečo, da sploh kakšnega zaslediš v CELOTNI Sloveniji. Kakšna razlika v primerjavi s tujino!!! Pri nas enostavno ni (dovolj) podjetij, ki bi rabila tak kader. Slovenija strašljivo zaostaja v tem oziru.
In potem se čudimo begu možganov?? Tujina pač očitno bolj ceni znanje kot domovina. 🙁

Ma ja pri nas se išče nekvalificirane delavce za proizvodnjo, čiščenje, tiste s poklicno šolo, zdravnike, pa še par kvalificiranih poklicev z visokošolsko izobrazbo in to je to. Slovensko gospodarstvo je bilo očitno boljše zastavljeno v Jugoslaviji, danes pa vsi samo še delajo na tem kdo bo koga nat…

Po eni strani se je v Jugoslaviji kar nekaj delalo na t.i. visokotehnoloških področjih. Vendar se mi zdi, da je sama vizija bolehala za tipično socialistično boleznijo – glavna je produkcija, saj je vseeno, če ne bo nihče kupil. Pa tudi takrat ni bilo problem biti nat… 😉
Po moje sedaj ne smemo nostalgično vzdihovati za socializmom (in njegovimi grehi, za prenekatere plačujemo še zdaj), ampak je treba zastaviti drugače. Saj obstajajo še druge rešitve. Problem je v njihovi izvedbi in pripravljenosti ljudi sprejeti spremembe.