PRIJATELJSTVO
Imate “pravo” prijateljico – jaz je nimam …. ŠKODA!
In bi jo prav rada imela … ne KOLEGICO temveč prijateljico – tisto, ki bi ji lahko povedala vse …
Z besedo prijateljstvo je skoraj tako kakor z besedo ljubezen, različni ljudje jo razumejo zelo različno, tako da si od prijateljstva vse obetajo in so z druge strani nad njim globoko razočarani. Kaj pravzaprav je prijateljstvo in kako nastane?
Prijateljstvo je lepo vsakdanje ime za vsak temeljni človeški odnos. Prijatelji imajo drug pred drugim najmanj naličij in obrambnih zavor. Drug pred drugim imajo odprte svoje človeške duri, da dajejo brez preračunljivosti in sprejemajo brez zadrege. V temeljnem človeškem odnosu se ljudje počutijo duhovno doma. Ta človeška bližina je celostna.
Prijatelje vežejo duševne vitre: čustvena bližina ali simpatija, značajska sorodnost ali dopolnjevanje. Seveda pa ima prijateljstvo tudi čisto praktično oprijemljivo in rabno plat: v potrebi in v stiski se zatečemo po pomoč k prijatelju. Slovenski pregovori so na to zelo pozorni, češ, da “prijatelja spoznaš v nadlogi, zlato pa v ognju”. Tisto, zaradi česar je prijateljski odnos najbolj nepogrešljiv v človeški družbi, je medsebojno prevzemanje človeških izkušenj – dobrih in tudi slabih; brez tega bi vsak človek moral priti do vseh izkušenj sam, tako pa jih večino kratko malo prevzamemo, le manjši del si jih sproti ustvarjamo sami – zase in za druge obenem.
Prijateljstvo nastane in se kuje, ko so ljudje skupaj, ko skupaj rastejo, se šolajo, delajo, zorijo. Včasih pri tem prevladuje bolj odnosna plat, ko ljudje živijo skupaj; to je sociogeno prijateljstvo bratov in sester ter drugih rodnih v družini, sosedov, sošolcev, sodelavcev, prijateljev, ki jih zbliža sožitje in sodelovanje po spletu okoliščin. Drugič pa pri nastajanju prijateljstva prevladuje duševna plat -simpatija, zaljubljenost, duševna odvisnost, transfer; v tem primeru je prijateljstvo bolj psihogeno. Vedno pa je odločilna duhovna plat ali noogeni vidik prijateljevanja, to je smiselna odločitev za medsebojno spoznavanje, naklonjenost, človeško zaupanje, pomoč in dolgotrajna zvestoba.
V prijateljstvo je torej včlenjeno vse telesno in duševno; to je rabni vidik prijateljstva, ki pomaga pri samouresničevanju človeka. Prav tako pa je včlenjeno tudi vse duhovno: to je bivanjski vidik prijateljstva, v katerem človek presega samega sebe, svoje potrebe, zamisli, predstave, zmožnosti in prihaja v stik z nekom, ki ni njegov podaljšek, ampak nekdo popolnoma drug – skrivnost, ki je nikoli ne moremo obvladati in ji zares reči: “Razumem te”. Šele na tej bivanjski ravni prijateljevanja spozna človek usodno medčloveško povezanost, da je sreča drugega moja sreča in propad drugega moj propad, zato človek uspe v svojem človekovanju le, če je zavestno “talec za druge” (Levinas).
“Prijatelj, ki vse potrjuje, je nevaren, ki posluša, še bolj.”
“Dokler bo sreča šla s teboj, boš imel prijateljev roj.”
“Kdor se prijatelja hoče znebiti, mu mora denarja posoditi.”
“Kdor se z vsem svetom peča, malo pravih prijateljev sreča.”
“Prijateljstvo sklenjeno pri kozarcu, je stekleno.”
Pozdravljena, Tiva!
Danes so pač časi, ko je res težko imeti pravega prijatelja. Pravim imeti, ker ga ni težko dobiti oziroma najti, težje ga je obdržati. Vedno težje smo sposobni sklepati kompromise, biti na voljo nekomu, ko nas rabi in najbolj pa nas prizadane, ko nam prijatelj ne stoji ob strani, ko ga najbolj potrebujemo. Vedno znova sem razočarana, ko poslušam svojega najboljšega prijatelja, ko govori o svojih težavah. Ko pa bi jaz rada kaj delila, nič. Še posluša bolj odsotno. To najbrž niti ni pravo prijateljstvo. A kaj hočemo. Biti zadovoljni z malim, ko pa si zaslužimo NAJVEČ?
Predvsem sem pozorna na ljudi, ki mi pravijo: lepo te je videti, zelo si ok, OSTANI TAKA KOT SI, NE SE SPREMENITI! Jaz pa vsakemu želim, da se spremeni, vendar ne toliko v smislu same spremembe kot to, da raste, zraste, da postaja boljši in nenazadnje tudi srečnejši. Tudi tebi želim vso srečo in najdi kar iščeš. Saj veš, iščemo, da najdemo in najdemo, da bi znova iskali!!!
Lep pozdrav!!!
Imam celo vec dobrih prijateljic..vse poznam ze vrsto let..eno celo 17 let. In morm rect da res cenim njihovo prijateljstvo in da se res lahko zanesem na njih in jim zaupam.
Sm pa tudi jaz izgubila naboljso prijateljico iz srednje sole s katero sva bili kot sestri in morm rect da mi je blo zlo hudo..kar dolgo obdobje je blo tko..in vem da ni vec poti nazaj..lahko se sicer trudiva ampak isto ne bo nikoli.
Imam tako fajn prijateljico. Mož in njen sta tud ful prijtla, še preden sva se midva z možem spoznala. Vedno me zna nasmejati, poslušati .Včasih se zalotim, da preveč govorim, pa se hitro ustavim in ji pustim, da si še ona olajša dušo in da jo malo razvedrim. Zdaj, ko ima malega otročka jo včasih mal razvajam. Zelo redek je dan, ko se ne slišiva. Imava podobne cilje, želje, okus niti ne. Pa tudi učim se od nje. Mislim, da sem zaradi nje malo boljši človek.
Jaz pa neke “najboljse prijateljice” sploh nocem vec imet. Imam nekaj prijateljic, s katerimi smo ful navezane in smo dost v kontaktu, tudi pogovarjamo se o vsem…s tem, da najintimnejse stvari obdrzim zase. Pred casom me je namrec izucilo, da ni najbolj pametno intimnih stvari, ki jih res ne bi smel nihce vedeti, govoriti nobenemu razen tistim, ki se jih tice. Da pa tvoje skrivnosti potem vedo se vse njene prijateljice…hvala lepa.
Jaz pa imam vsaj dve dobri prijateljici, pa še kakšne dve kolegici, s katerimi smo nekak skupaj še z nekaterimi fanti taka zaprta družba, ki ne sprejme kar toako vsakega, res pa da pride tu in tam kdo na novo. In čeprav mi ženska družba ponavadi ne ustreza, za te punce res lahk dam skor roko v ogenj. In res tiste prijateljice, ki so že nekaj let, dolgo let, sigurn so pri vsem tem vzopni in padci, pa pol če preživi, pol res lahk rečeš, da so prave.
Tudi jaz nimam prave prijateljice in jo tudi pogrešam. Imam polno kolegic, a nobena mi ni tako blizu, da bi ji lahko zaupala prav vse…
Imela sem nekaj prijateljic v otroštvu, ta prijateljstva so bila res prava prijateljstva, ki so trajala vsko osnovno šolo, pa srednjo šolo in fax. Potem pa so zaradi krajevne oddaljenosti stiki postajali vse redkejši… Saj ne, da se ne bi več videli, le to ni več tisto pravo… Morda se kdaj v prihodnosti odnosi vrnejo na tisto raven, kot nekoč. Morda takrat, ko boda ta burna leta, ko si vsi ustvarjamo družino, iščemo službe, urejamo domovanja… mimo.
Zdi se mi, da vse življenje spoznavamo nove ljudi, kolege, potencialne prijatelje, vendar so najlepša prijateljstva tista iz otroštva.
TIVA!!
tud jst mam 20 let sem pa iz lj 🙂 če si za čvek mi piši Katja_Zg@hotmail.com
Forum je zaprt za komentiranje.