Prijateljstvo v slepi ulici

Pozdravljeni,

zanima me vaše mnenje, ne želim očitkov, preprosto me zanima še samo razmišljanje drugih. Sicer je zgodba dolga, vendar jo bom poskusila skrajšati. Imam prijatelja, s katerim sva se spoznala že več kot 7 let nazaj, še kot študenta sva delala v isti firmi, sedaj delava vsak na svojem področju. V vseh teh letih sva se veliko družila, pogovarjala po telefonu po več ur na teden, včasih vsak dan po kakšno uro, si vsakodnevno pošiljala sporočila za lepši dan, poklepetala kako sva…. Se tudi družila na pijačah, kosilih, večerjah, skratka ogromno časa preživela drug z drugim in se pogovarjala o vsem mogočem, tudi o najinih partnerjih, življenju kaj si želiva, kako si ga predstavljava… V tem času je on ves čas v razmerju, jaz sem vmes tudi bila, zdaj že nekaj časa nisem, vedno sem ga imela le za res dobrega prijatelja, vso okolico prepričevala, da sva samo prijatelja in da dejansko lahko obstaja prijateljstvo med moškim in žensko. Zakaj je imel toliko časa zame in mi je na razpolago 24 ur na dan? Menda zato, ker se njegovi punci ne da klepetat, na sporočila ne odgovarja in dejansko sta kakšen dan preživela, brez da bi vedela drug za drugega kje sta in kaj počneta, tudi ko sta bila na dopustu, kamor redko gresta sama, saj ponavadi ona povabi zraven svoje sorodnike ali prijatelje, sva bila ves čas na vezi tudi po večkrat na dan. Meni se je vse to zdelo ves čas čudno, glede na to kolikšno potrebo po komunikaciji ima on, da se teh stvari ne more pogovorit z njo in se dejansko kot s partnerko pogovarjat kaj in kako razmišlja in si želi….. Ampak odgovor zakaj je tako je bil ponavadi vedno enak, nasprotja se privlačijo, jo imam pač preprosto rad, po toliko skupnih letih (stari smo vsi okoli 30 let), človek ne more kar začet nekje na novo in biti sam, saj na trenutke se imava čisto fajn, sva si pač različna…
V teh letih je bil večkrat depresiven oz. žalosten, vso slabo voljo je pripisoval nezadovoljstvu na delovnem mestu, vse dokler ni dobro leto nazaj prišel na plan z idejo, da se želi s punco razit, da ni srečen… in kaj jaz mislim o tem… V bistvu sem bila kar presenečena, saj je vsa leta govoril, da se dobro razumeta, da pride do sporov ampak da lahko imaš nekoga preprosto samo rad brez razloga, saj še danes ne zna povedati niti ene stvari zakaj si bi želel z njo deliti preostanek življenja, menda jo ima preprosto rad in da moraš znati odpuščati, da varal nikoli ne bi in v preteklosti ni, tudi vera mu veliko pomeni, redno hodi v cerkev, ona ne,…. Vsa ta leta sta živela pri njenih, on je vedno govoril, da se želi poročiti, ona menda ne, hobijev nimata skupnih nič, ven hodita vsak s svojimi prijatelji, poglede na življenje imata različne…. To krizo razhoda sta nekak prebrodila, vendar je bil vso leto nejevoljen, zaskrbljen, izogibal se je nje, se še pogosteje družil z mano in ostalimi prijatelji, našel sto razlogov zakaj se mu po službi ne da domov, se vpisal na tečaje, športne aktivnosti, skratka bil večino časa odsoten od doma in zoprn….tako so tudi med nama zaradi njegove slabe volje nastajali prepiri, po vsakem je sledila dolga debata o tem, da naj ne prekinem stikov z njim, naj ga razumem, da nima nikogar, ki bi se lahko toliko družil z njim kot z mano, do nekaj časa nazaj se je dobro razumel tudi s svojo družino, sedaj se prepira tudi z njimi, vsega smo krivi ostali, ves svet se je obrnil proti njemu, le doma se sedaj menda poskuša razumet s punco… V zadnjih mesecih se je zgodila tudi moja največja napaka, da sva en vikend, ko je bil ves iz sebe in zamorjen, da se mu v življenju nič ne spremeni pristala med rjuhami, pred tem sva se ene večkrat že objela in crkljala, kar se njemu ne zdi nič spornega, če si v vezi, da se malo pocrkljaš,ker njegovi menda ni do tega, sex je še ena stvar, ki jo doma menda prakticira 2 krat na mesec. Oba sva se strinjala, da je bila to napaka in se ne bo ponovila… in seveda se je še vsaj 4 krat. Vsakič je trdil, da je to narobe in da se ne bo ponovilo, da se opravičuje in da se mu to ni zgodilo še nikoli ter se mu tudi ne bi, če to ne bi bila jaz in če ne bi bila doma situacija takšna kot je. V tem času sta si opremljala in prenavljala tudi hišo, ki jo je ona dobila po njeni strani oz. jo je obnavljal on in njen oče. Do vselitve ni bila ona tam več kot dvakrat, sedaj sta se po dolgih letih njegove želje, da se selita le preselila, čeprav brez poroke… in on se je odločil da se spremeni. V 14 dneh mu v življenju niso več pomembne nobene stvari kot so mu bile, spremenil je želje, razmišljanja, pri tem je pa ves zagrenjen, še vedno me kliče po večkrat na dan, pošilja sporočila, nakar postane na določeni točki spet ves zamorjen, ignorira vse dan ali dva, nakar se zopet usuje nov val prijaznosti, smsov, kot da ni bilo nič, če kaj rečem, sledi odgovor ne morem brez tvoje družbe, želim da sva v dobrih odnosih še naprej in prijatelja… odgovor na vse zakaj se tako obnaša in je tako – se pač spreminjam, dajte me razumet, stojte mi ob strani in čas bo pokazal, če sem se odločil prav….
Vendar vso to njegovo obnašanje in na trenutke osornost ter manipulacija mi že krepko najedajo živce in me spravlja v slabo voljo. In se resnično sprašujem, če mi je tega treba, da se ves čas ukvarjam z nekom, ki v življenju ni z ničemer zadovoljen in mi dejansko jemlje vedno več energije.
Kaj mislite vi oz. bi storili v mojem primeru? Hvala.

Odvisno ali želiš še naprej biti tudi sama v takšnem brezizhodnem in obupanem stanju, polna dileme…Potem bodi z njim.
Če se želiš rešiti tega ter narediti konkretne spremembe, katerih on sam ne zmore, ker ni dovolj močan in samozavesten, da bi lahko pri sebi sploh kaj spremenil, pa končaj to prijateljstvo.
Je še en, ki je žrtev svojega življenja in prepričanj in če je varal partnerko in ji lagal, potem bo tudi tebi in to samo zato, ker se bo sigurno enkrat spet znašel v kočljivi situaciji, v kateri se bo spet poskušal spremeniti in mu bo zato vsaka tolažba prišla prav.

V glavnem gre pač za neodgovornega tipa, ki ne ve, kaj bi sam s sabo oziroma ne ve, kaj si pravzaprav želi. Ti, ki mu stojiš “ob strani”, pa ga na nek način v tem stanju še dodatno zadržuješ oziroma mu daješ moč, da vztraja, čeprav v stanju, ki mu ne ustreza. Ne ustreza pa očitno niti tebi.

Upam da si zelo lustna punca zato bite srčno rad srečal v slepi ulici da se bi lahko spoznala .
Vendar če si imela tvojega sodelovca v družbi ki sta se zelo dobro razumela .
Mogoče seje on sodelavec navličal tebe .
Mogoče si danes zelo užaljena ki nimaš svoje družbe .
Zato te iskreno prosim če bi hodila z mano po mestu da se bi držala za roki ljubezni .
Če boš pridna bova sla na kakšno pijačo ali se bova na klopci nezno poljubljala ter se resnično stiskala k telesu ljubezni .
Komaj čakam do bova skupaj kakor golobčka sreče .
Vendar če bova sla skupaj na morje tam se bova lahko zaročila .

Vprašanje je zakaj imaš takega prijatelja, zakaj si si ravno takega izbrala?

Očitno je tip razvajeno nedoraslo bitje, ki si domišlja, da se svet vrti okoli njega in se vsi prilagajajo njegovim trenutnim potrebam, so vsi njemu na razpolago z razumevanjem do njegovih (namišljenih) težav. In kaj on daje nazaj v partnerstvo/prijateljstvo?

Mislim, da bi mu najbolj pomagala, če močno omejiš stike z njim, če jih že ne boš prekinila in mu nehaš špilat mamico (do katere si vse dovoli).

Vprašanje je lahko tudi obratno in to nam lahko razložiš ti: -zakaj si imela tudi ti toliko časa zanj-?

Strinjam se z gliha skupaj štriha in z On_etom. In bi dodala še dve vprašanji:
1. Tip je očitno zelo zmeden. To se lahko za omejeno časovno obdobje zgodi prav vsakomur. Vendar po vsem napisanem se meni zdi, da tip nima j…. S takšnim tipom si pa nimaš, po mojem skromnem mnenju, kaj pomagati. Ni niti dober partner, niti prijatelj. Vljudno poznanstvo s kakšno kavico/kosilom, je največ, kar si lahko od njega obetaš, ne da bi zapravljala časa v takih španskih limonadah brez nobene perspektive.

2. Tip se v vseh teh letih pogovarja s teboj o zadevah, ki bi jih več kot očitno moral deliti in razreševati s svojo punco. To mi je padlo v oko, ker sodim med tiste, ki so v prijateljstvu z nasprotnim spolom bili na skrajni meji dovoljenega (in marsikdo bi osporaval, da sem to mejo tudi prekoračila…). Vendar s prijateljem nisem pristala v postelji, ko sem bila v razmerju z nekom drugim. Niti štirikrat, niti enkrat. Prijatelj je imel zelo pametne razloge, zakaj tega ni “spodbudil”, in je čakal, ali se bom sama odločila. Če bi se odločila, si predstavljam (morda se motim…), da bi priložnost izkoristil, ker je morda razmišljal o tem, da bi bila kaj več kot zgolj prijatelja.
Kaj pa v tvojem primeru? Seksal ni sam. Seksal je s tabo. Kaj si pa ti razmišljala? Verjetno ne seksaš kar z vsemi prijatelji po vrsti, ali pač? Praviš, da je bila prvič napaka? Kaj pa drugič, tretjič, četrtič, petič? A si bila sploh zraven, soodločala o tem? A je tebi “normalno”, da seksaš z vezanimi prijatelji?
Spominjaš me na neko svojo prijateljico, ki ves čas tekmuje z vsemi ženskami – tako je bilo v šoli, tako je bilo na faksu, potem pri tipih, zdaj pri možeh. Svoj “ego” je filala tako, da je prijateljem hkrati poskušala pomagati očarati izbranke, hkrati pa je z njimi seksala, se muckala, … Bilo bi ogabno, če ne bi bilo žalostno.
Kje si torej ti v tem odnosu? Kaj si od njega obetaš? Kakšna načela imaš v prijateljstvu, v ljubezni, pri seksu? Ali si tako brez hrbtenice kot je očitno on…?

Očitno ti že paše. Ves čas mu špilaš drugo violino. Poznam nekaj takšnih primerov, nisi ne prva ne zadnja. To je tvoja odločitev, tvoj lajf. Če si se odločila ga preždeti ob “prijatelju”, potem to počni še naprej. On se ne bo spremenil.

PBI,..razčisti najprej pri sebi kaj je sploh prijateljstvo …..(z nasprotnim spolom )
upam da najdeš tipa ki se boš vanj zaljubila,ustvarjala življenje z njim in ki bo imel takšno imel takšno prijateljico……

Če te izčrpuje ukvarjati se z nekom, mu to povej, bodi pošten do njega. Ignoranca pušča preveč neodgovorejnega.

Hehe. To so pa najboljsi prijatelji nasprotnega spola. Skupaj ticijo pod pretvezo prijateljstva, v bistvu si pa zelijo en drugega. Zmedeni ljudje do konca.

http://med.over.net/clanek/sva-lahko-res-samo-prijatelja/ članek na to temo.

Draga moja,

tudi sama sem prekinila, no pozdraviva se še, a vendar prekinila 14 letno prijateljstvo. Nikoli nisva imela nič, lupčka na lička za roj. dan, vse sem vedela o njemu kot tudi on o meni. VSE! Vsa ta leta ko sem bila z njim v družbi, sem letos ugotovila, da preidem domov izčrpana. Spremeniti ga ne morem kakršen je, vedno z enimi in istimi problemi, ena in ista pesem , ena in ista prigovarjanja kaj naj naredi da bo boljše in potem obljubi da bo, in je na koncu vse še slabše. Pa spet jovo na novo. Pa ni bil slab človek, daleč od tega, zelo razumen, čeden, razgledan, a vendar mi je jemal energijo. In jaz seveda butara nisem človek, ki rečle ne, sem ga vsa ta leta prenašala. Do trenutka, ko sem enkrat na televiziji slišala, lahko rečem gledala sem zadnji šov Oprah šova, kjer je rekla, da vsi ki jo obkrožajo s slabo energijo, je kriva sama, ki jih je pustila toliko blizu, da je še sama ratala negativna. Rekla je, naj ljudje PREVZAMEJO ODGOVORNOST ZA ENERGIJO KI JI JO PRINAŠAJO. In da če bi poslušala ali pustila blizu vse tiste negativce ali kot sama pravi ENERGY SUCKERS, da nikoli ne bi bila tam kjer je. In potem sem začela tuhtat. Ja seveda, zakaj bi jaz morala mu dajat vedno ene in iste odgovore če me ne posluša, zakaj mi more jemat mojo energijo in moja čas, če mi res ne paše. Ne bom. fERTIK. In pol ko je videl da ga ne jebem niti pet posto, ne boš verjela, ampak če se slučajno kje srečamo, vedno samo mene sprašuje kako sem jaz itd…in moji odgovori so kratki in jasni. Hvala uredu sem. Nasvidenje.

S pravimi prijatelji NE spimo! Ne vem, zakaj se tu sprenevedaš, ker je tvoja vloga ljubice in ne prijateljice!?
Ti mu deluješ kot nek tolažnik, da ga čustveno bodri in spodbuja, “pomaga”, ker verjetno poustvarjaš klimo,
ki ti je znana iz družinskega okolja – eden izmed staršev mora biti zelo podoben tvojemu težavnemu “prijatelju”:
– depresiven (“čustveni hipohondrik”), vedno mu nekaj manjka, skoz je “žalosten”
– čustveno nestabilen in manipulativen, ker potrebuje nekoga, ki ga “razume”, torej ženski spol, da ga lahko kasneje tudi spravi v posteljo, ko odpoje zadostno število “žalostink”
– konflikten v odnosih z drugimi, “nerazumljen revček”, ki najde tolažbo in usmiljenje le v tvojih “dobrotniških” očeh

Skratka, če veš, da je moški z drugo, je jasno, da ti to odgovarja, da se on k tebi zateka po tolažbo takšne in drugačne oblike (tudi spolno), ker podzavestno tekmuješ z njegovo partnerko in ji s tem (u)kradeš velik čustveni kolač, katerega bi moral kvazi prijatelj nameniti njej in ne tebi. Da nekdo rabi vsakodnevne litanijske osebne izpovedi in tožbe drugih, ni zdravo, v ozadju vodiš “čustveno ekonomijo” (koristoljubje), ko namenoma prevzemaš “prijateljsko” vlogo “spovednika”, ki “pomaga” (tako da greš z njim v posteljo??), čeprav bi ga morala odsloviti takoj, kakor bi postalo preveč čustveno tesno oz. zadušljivo. Dobro veš, da morata probleme reševati partnerja s skupnimi močmi brez “pomoči” in vpletanja “požrtvovalne” 3-je osebe, torej tebe, ki se vtikaš v tuj odnos čez vse razumne meje, kakor pa da bi tega “prijatelja” že v štartu napotila na pravi naslov – da rešuje partnerske težave s svojo PARTNERKO, kar ti NISI!

Torej ti nimaš nič manjših težav, kakor ta tvoj “prijatelj”.

neumne ženske “umirajo” za 5 minut pozornosti in so čisto zmešane samo da jih nekdo pogleda, tipi pa točno vejo, kaj pali: reče da je “zmeden” in malo pojokca, baba gre pa vsa histerična reševat njega in njegove “probleme”. če bi imela več kot eno možgansko celico bi ji potegnilo, da jo ima tip edino in samo za praznit jajca in poslušat, kako je njegova prava punca/žena grozna, noče dat nog narazen, skoz je tečna, itd. (yeah, right – medtem ko je njegova tazaresna sveto prepričana, kako sta fejst par)

nekako človek še razume, da se pubertetnice pustijo tako nategovat, ampak če to ne potegne 30-letni ženski, ki že 7+ let služi namesto kante za spermo… hja, enim res ni pomoči.

Pozdravljeni, da še jaz povem svoj primer, le da sem v tem primeru jaz ta zoprna in grda partnerka, kot navajate nekateri zgoraj, fant s katerim sem skupaj že 5 let, se pa zelooooo veliko časa druži z njegovo najboljšo prijateljico s katero se poznata že od študentskih let. In ja, na začetku me to ni motilo, potem sem začela sitnariti njemu, da me to moti, da je prijateljica pred mano, vendar je ves čas trdil, da sta le prijatelja in da ga ona razume…. Nakar sem nekaj časa tudi jaz živela v neki iluziji, da je najina zveza popolna, nakar se nisem malo poglobila in pričela razmišljati o tem, da pa vse le ni tako rožnato med nama kot se mi zdi. Bila sem precej zaposlena sama s seboj, zadovoljna, da počnem kar meni ustreza, da imam čas zase in za svoje prijatelje, sex res ni na lestvici mojih prioritet, kar pa kot se je izkazalo njemu pomeni veliko in hkrati sploh nisem opazila kako se najina veza krha. Čeprav sem bila vedno mnenja, da je nemogoče, da eden v razmerju ves čas tarna in jamra, drugi pa kar cveti od zadovoljstva. Ampak ja, nekaj časa zagotovo lahko to funkcionira, dokler le ne odpreš oči in upaš, da ni prepozno, ko pa se nekajkrat ponovi, da si želiš, da bi bil partner ob tebi in ga glej ga zlomka ni, ker je ravno takrat na kavi s prijateljico, z njo po nakupih, z njo na večerji…. Skratka vsakokrat, ko je imel moj fant nekaj minut miru “pred mano”, je bil v kontaktu z njo, ki ga kot kaže zna poslušat, se z njim pogovarjat in ju zanimajo iste stvari. Klepetala sta po skypu, telefonu, hodila na sprehode, kosila, skratka sem tudi opazila, da je kdaj prikril, da govori z njo v poznih večernih urah ali pošiljal smse… Ali sta pa spala skupaj ali ne niti nočem vedeti, sedaj se po temeljitem pogovoru oba trudiva, da bi rešila najin odnos ter poskušala več časa preživeti skupaj in uskladiti najine interese. Kaj pa bo, bova pa videla. Po prepiru se je tudi on začel obnašati bolj prijazno do mene in kar je glavno, manj časa preživlja izven doma ter s to svojo prijateljico. Zagotovo pa vem, da je med prijateljstvo in ljubeznijo zelo tanka meja….

Še to povej, zakaj pa si ga imela za partnerja, ali mogoče, zakaj je on tebe imel?

Tudi mene zanima zakaj vztrajate z nekom, če se ne ujamete? Saj ko berem te bloge in forume ter neprestano tarnanje res ne vem več kaj je z ljudmi. Na eni strani partnerke, ki ne vidite dlje od svojega nosu, nimate pojma kaj vaš partner počne, s kom je in s kom spi, glavno da se na koncu vrne k vam. Morda se tu pa tam najde kakšna, ki ugotovi, da nekaj pa le ne štima, ampak rabi dokaze, o čemer berem na drugem forumu, od sledilnih naprav, maščevanj,… skratka vse narest, da bo partner spet vaš in slavimo zmago, čeprav sledi maščevanje. Na drugi strani tarnajo prijateljice, ljubice oz. kakorkoli se že imenujejo ta druge, s katerimi se moški veliko družijo, jim tarnajo, z njimi tudi spolno občujejo, pa spet te niso zadovoljne… Nobena ni več zadovoljna, srečna, vse skupaj je eno samo tarnanje in metanje mladih let ter dni, kateri nam niso kar podarjeni, skozi okno, namesto da bi uživale življenje, dokler ste zdrave in samostojne. Redko se to dogaja v obratni smeri, da bi moški toliko tarnali. Običajno kot pišete le ti sedijo na dveh, če ne celo na treh stolih. Za kar smo marsikdaj krive tudi same ženske, ker po eni strani to dopuščamo z ustreganjem, igranjem mamice, ljubice… po drugi strani pa smo tako zaposlene same s seboj, da ne opazimo ali ne želimo opaziti, da je nekdo ob nas nesrečen. Dobro vprašanje za vsakega tu gor je res, zakaj imaš partnerja in zakaj on tebe? Partner bi naj bil tvoj najboljše prijatelj in obratno. Potrebno je pa tudi malo več samospoštovanja, potrpljenja ter ne ob prvi težavi stisnit rep med noge ter v jok in na drevo.