Približujoča se Modra ptica
MedenaTortica, pišeš o Hrasteljevi kot o nekakšni no-name kitajski uri, ki se je po čudežu lansirala v orbito in na vse prodajne police. Se strinjam, da je to njen prvi roman, ampak, da je novinka pa zanjo ne moremo reči. Razen, če tebi google prikazuje drugače kot meni? Sicer pa ji iz srca privoščim. Že to se mi fino zdi, da je nagrado dobila ženska. Mi je pa zanimivo, da v to temo nihče ničesar ne zapiše (razen naju). Mogoče pa steče beseda zdaj, ko je rok za oddajo že mimo…
No, no-name kitajske ure so prav gotovo izdelki, ki so neznani predvsem zato, ker niso kvalitetni in nimajo nikakršne svežine in/ali izvirnosti. Za Hrasteljevo to nikakor ne velja, zato se tudi ni po naključju ”lansirala na vse prodajne police”. In ne; nikakor ne moremo reči, da je ”novinka” na literarni sceni, lahko pa rečemo, da je njen tekst bil nagrajen kljub temu, da so ji med nominiranci konkurirali mnogo bolj prepoznavni, brani ter objavljani avtorji. To je, po mojem mnenju, dober znak, da je vsaj tisto leto prevladalo kaj drugega in ne ”veze in poznanstva”, ”vedno isti avtorji” in podobno … tako da ne vem v čem natančno s čem lahko utemeljiš, da na natečaju ne želijo eksperimentirati z avtorji/temami. Avtorica, ki je bila nagrajena, je bila nagrajena kljub veliko bolj brani/objavljani konkurenci, tema njenega romana ni bila tipična v nobenem pogledu, posebej pa ne njen slog in pisateljska tehnika … tako da mi v resnici ni jasno, na kaj meriš.
Poleg tega pa je, če nič drugega, vsaj nekaj teh, ki so bili tisto leto v žiriji (in so v njej tudi letos), zelo naklonjenih predvsem mladim, kvalitetnim piscem. Mogoče se motim, vsekakor, ampak po mojem je predvsem bistveno vprašanje, ali so avtorji, ki se pritožujejo, v resnici kvalitetni avtorji ali pa so daleč od tega …
Nič nisem napisala, ker so me zanimala predvsem javljanja drugih morebitnih sodelujočih. Sicer pa je moj roman družbeno-kritičen tekst, ki precej ostro obsoja določena dogajanja na področju slovenske kulture ter prehajanje subjektov v tipe, kar je posebej vidno v nekoliko ”mlajši” generaciji (nekje do 45 let) slovenskih kulturnikov, pa tudi širše, med posamezniki (ki se podobno stapljajo v mase) drugih strok, hkrati pa gre za preplet dveh zgodbenih pramenov; skrajno parodičnega in nekoliko bolj (tehnično) kompleksno ironičnega, s čemer roman na teoretski ravni prevprašuje ravni različnih realnosti. Nekako tako.
…kar pa žal ne bomo nikoli izvedeli. Škoda, kajne? In dokler bodo prejemali nagrade znani (ali pa vsaj koliko-toliko znani) avtorji nam ne preostane nič drugega, kot razmišljati, da so oni drugi le “ljubosumni”.
Mimogrede, kaj je tebe ustavilo, da nisi oddala svojega dela? Resda se sliši malce zakomplicirano, ampak znalo bi biti zanimivo.
Oh, meni se pa zdi, da pišeš o stvareh brez potrebnega znanja … v Sloveniji se namreč izdaja praktično neverjetne količine knjig, med drugim tudi ogromno prvencev, ki pa so v resnici večinoma zanič, če govoriva o romanesknih prvencih – mnogo bolje je s stanjem pri pesniških zbirkah, vendar je to mogoče debata za kam drugam, ker se na Modro ptico (letos) prijavljajo romani. In s prvenci – celo tistimi, ki so bili resnično objavljeni – je ogromno takih, ki niso le pomanjkljivi, temveč povsem resnično zanič. Žal sama med lanskimi romanesknimi prvenci nisem našla takega, ki bi ga mirno objavila, vsekakor pa ne takega, ki bi ga bila pripravljena nagradit na natečaju kot je Modra ptica. Zato se mi zdi povsem(!) razumljivo, da nagrade prejemajo načeloma že znani avtorji, čeprav se mi zdi, da je votlo mnenje, da jih stalno prejemajo isti, pa tudi s tem se ne strinjam, da za neznane avtorje ni nobene možnosti. Ni se le enkrat zgodilo, da je prvenec prejel nagrado Kresnik … mislim, da je stanje preprosto resnično takšno, da avtorji, ki ne dobijo objave, niso dovolj dobri. V Sloveniji se tako ali drugače objavi ogromno tekstov, ki si objave v resnici ne zaslužijo … in izdaja se vse mogoče: od prvencev, slabo branih avtorjev, slabih tekstov znanih avtorjev in tako dalje. Če ne dobiš objave, si precej verjetno res slab. Obstaja majhna možnost, da temu ni tako, morda nihče ne prepozna resnične genialnosti nekega neznanega avtorja, ker niti stroka niti bralstvo še nista pripravljena na tako prelomno literaturo, ampak pomembna verjetnost obstaja, da gre preprosto za slab tekst.
Kje sem pa napisala, da nisem oddala svojega teksta? Pravzaprav sem posredno (že) napisala ravno nasprotno.
To, da se pri nas objavi neverjetna količina knjig mi je na nek način povsem razumljivo. V teh časih mnogi “najdejo” talent po sili razmer in poiskusijo srečo. Trg je pa prost, brez omejitev in tako lahko vsakdo objavi kar hoče in kolikor hoče. Pravzaprav me celo čudi, da Modra ptica prejme le toliko tekstov, kolikor jih prejme, kajti nagrada je zelo mamljiva in bi marsikomu prišla prav. Menim pa, da je pri nas zadosti kakovostnih piscev, ki pa nekako ne morejo ali ne znajo izstopiti iz te množice. Zato me pa veseli, da sem te napak razumela in da si svoj tekst oddala. Nič nisi napisala ali si novinka ali renomirana “ura” ? Kakorkoli, v vsakem primeru ti želim, da te opazijo.
Hm … tole že res nima neposredne povezave z natečajem, pa vendar; se ti zdi, da je to, da je trg tako zelo neomejen, dobro? Pustiva ob strani samozaložbe in tiste objave, ki niso financirane s strani države zdajle ob strani; je dobro, da izide dolga vrsta nedovršenih, celo lektorsko pomanjkljivih del, ki so financirana s strani države? Po mojem ne …
Kar se tiče kvalitetnih piscev, ki ne zmorejo prodreti … mislim, da situacija enostavno ne more biti takšna. Morda je manjše številko kvalitetnih piscev ki se ne želijo/ne upajo razkriti, vendar pa mislim, da v kolikor pišeš, si dober in upaš to tudi pokazati, ni tako hud problem priti do objave. Sploh v zadnjem času je vedno več javnih branj/literarnih večerov kjer lahko bere kdorkoli želi, vedno več revij, kjer je mogoče objavljati … se mi zdi, da te na ta način prej ali slej kdo opazi.
Kar se tiče tega, kam bi sama sebe uvrstila … hja, nekako se mi ne ena, ne druga kategorija ne zdita čisto primerni … recimo, da sem novinka, katere ime pa je vseeno poznano marsikomu v literarnih krogih.
Sama s pisanjem sicer nimam prav velikih izkušenj in mu tudi ne velja moje zanimanje, sodeč po že kar dolgoletnem spremljanju dogajanja, bi se pa strinjala z Medeno Tortico: kdor ima kaj pokazati in če je vsaj soliden, se mu najmanj za objavo v reviji ni treba bati. In ja, javnih branj je res veliko, nekatera so celo izvrstno obiskana.
Osebno se mi lep primer tega, resda s pesniškega področja, zdi Katja Perat: pri 23 letih je pri Študentski izdala zbirko Najboljši so padli, kar pomeni, da jo je imela napisano že kako leto prej. In ker zbirka še zdaleč ni povprečna – če bi bila sama urednica, bi se tudi odločila za izdajo – je zatem sledilo še nekaj nagrad, IMHO, upravičeno – zdi se mi močna, sveža, celo kot bralki, ki sem s poezijo bolj na vi. S tem primerom sem samo hotela pritrditi, da se močan glas vendarle sliši, toliko laže v tako majhnem okolju, kot je SLO, pa čeprav se zdi, da pesniško zbirko – v samozaložbi ali “uradno” – izda vsak deseti Slovenec.
Z Medeno Tortico se strinjam še v nečem: marsikatera subvencionirana knjiga ni narejena, kot bi bilo treba. Ker gre za knjige, ki imajo precej daljši rok trajanja od vampirijad, bi se s tem denarjem spodobilo izogniti šlampariji.