preveč pojem
ma sem slabe volje ko strela! glihkar sem zmazala omako in špagete, ki so ostali od včeraj. se mi zdi škoda stran vreči, potem pa … ve se, kam se to nabira, direkt na mojo široko rit. pa sem si že tolikokrat rekla, da ne bom več kanta za smeti, potem pa gledam tisto dobro hrano in se mi jo toži spustiti v wc školjko. no, pol se pa sama nase jezim in kot pravijo, tudi od jeze rit rase. ma si zdaj predstavljate, kako že imam?? 🙂
Kaj pa če bi malo pogledala naokoli, v bližini tvojega kraja, če obstaja kak kmet z živino? Če bi mu nosila pomije za pujske? Pri nas se je to obneslo več kot dobro. Suh kruh za kokoši in zajce, drugi ostanki kmetu za pomije.
Tako narediš nekaj dobrega za živali in tudi zase: kot prvo, se ne boš več basala z ostanki, kot drugo si pač vzameš to “obveznost” kot ene vrste sprostitev…sprehod (če je kmet blizu, greš peš, boš še shujšala povrhu vsega)…Poglej še malo naokoli, morda bi v kakem zavetišču prišli ti ostanki prav…
To je pač samo predlog…razmisli v tej smeri….
sicer pa se ostanke včasih da prav lepo porabit v kosilu za naslednji dan, ali pa večerji…
Hojla!
Odkar sva z možem sama, ne znam skuhati manj. Vedno skuham preveč. In potem se ve kaj iz tega sledi! Razen tega, od kar sem našla ta forum, iščem recepte in jih sprobujem. Jem pa skoraj sama. Saj ne vem, kaj hočem povedati, da imam tudi jaz široko rit in da bo treba nekaj narediti…..
Lep sončen dan
Mihaela
Jaz imam pa zaradi tega veliko pripravljene hrane v skrinji.
Makarone, ki ostanejo, dam po novem vedno zmrznit. Z omako ali brez.
Potem jih enkrat “zberem” in naredim “kao lazanjo”:)) Skratka, porabim. Tudi zelenjavo, ki ostane skuhana dam zmrznit – in tudi to tako porabim.
Z mesom naredim enako – ga dam zmrznit in potem v kakšni drugi obliki naredim.
Sem se pa zadnji dve leti, odkar pazim, da izgubljeni kg ne pridejo več nazaj:) , naučila kuhati manj.
Nekako mi uspeva skuhati ravno prav; vcasih mogoce prej manj kot vec; no, zelenjave je vedno veeeliko.
Ko imam vse svoje pri mizi, moram res paziti, da bodo vsi siti. No, ce je kdaj malo premalo, imam jaz manj na krozniku. Ni mi tezko, saj cez dan nisem lacna. Zelo rada kuham…se pa ze med kuhanjem najem arom in kaksnega pokusanja, tako nimam pravega apetita. Drugace pa je, ce mi kdo postreze
( kar se redko zgodi); takrat pa kar jem in jem:)))
Doma najbolj uzivam zvecer, ko je ze vse za mano. Resnicno mi tekne.
Vem, da ni prav…ampak tak je moj bioritem. Lp
Jaz vedno vse pojem, kar imam na krožniku. Nato se odpravim k posodi, si vrežem še malo kruha in pomažem. Potem pa še takoj grem v shrambo po kakšen košček čokolade.
Tik pred poletjem pa me zagrabi panika zaradi skoraj celoletnih nabranih kilogramov in se odločim, da bom jedla manj, bolj zdravo, sadje, zelenjava…in ne vem kaj še. To traja kake 2 meseca. Potem pa vse po starem. Povem naj še, da jem dostikrat tudi po deseti uri zvečer.
Poleti, ko si kaj oblečem pa se čudim- kak te to, da mi ni nobeno oblačilo prav
Lahko bi podobno napisala kot Babi. Za kosilo imam porcijo kot moji najmlajši jedci in imam vedno dovolj. Preko dneva segam tudi po kakšnih prigrizkih, če so mi preveč na dosegu rok, kar se pri otrocih rado zgodi 🙂
Ko pa se v stanovanju umiri, ko gredo otroci spat, ko imam še zlikano in pospravljeno, je na vrsti velika skleda sadja in po tem takooo prija še malo čokolade 🙂
Aja, ostanki hrane… ponavadi take stvari povečerja mož, le ena stvar je, ki je ne morem vreči stran… zelenjavna enolončnica… čeprav jo ima mož zelo rad, mu zvečer ni zanjo. To je tudi ena od ne mnogih stvari, ki mi ostajajo, saj vedno namečem notri toliko zelenjave, da samo še dodajam vodo, da se še kakšna zakuha (makarončki, vlivanci…) sploh lahko skuhajo. Ostane potem še kakšna lazanja, morda rižev narastek, štruklji… a za te stvari jedcev ni težko najti.
Zdaj počakam še slab mesec dni in začnem z rednim večernim plavanjem, da izgubim cca. 3 kg zimske podloge 🙂
Sicer pa nisem “karakter” in se ne bi mogla lotiti kakšne resne diete, ali pač, če bi bilo res potrebno… kdo ve…
Prijeten preostanek večera!
Vladka
Hojla,
tudi pri nas kuhamo kot Babi in Vladka 🙂 Pravzaprav, če kuham jaz, je vedno ravno dovolj – skrbim za to, da naredim res dobro kosilo, ampak ne preveč, in potem se malo gledamo in si rečemo da je pa vendarle res bilo dovolj :))))…..tako da še ostane malo prostora v želodčkih za kakšno kavico po kosilu 😉
Če pa kuha mama, včasih kaj ostane, ampak tudi to kvečjemu kakšen zrezek, riž ali testenine – ponavadi kuhamo le jasminov riž, ki ga hladnega pojemo s sojino omako, nadevanega v sušiju ali pa kot riževo solato.
Testnenine ponavadi dobi muc :), drobno sesekljane zamešane v Whiskas mu zeloo teknejo :)) Zrezki pa so itak zelo dobri hladni, če so v omaki, jih lahko še pogrejemo, čeprav tega jaz nikoli ne delam.
Nekako sem se navadila, koliko testenin in koliko riža skuhati za 4 normalne porcije, in da človek ob tem ni preveč sit…..in nikoli ne ostane, mama pa ima s tem še malo težav, ker pravi, da pač nekako ne zna tako točno kot jaz oceniti, koliko – zato pa si sama večkrat pomagam s ethtnico, tako pri rižu kot pri testeninah (no, tu sem že malo bolj zverzirana, zato je za testenine ne rabim več tako pogosto 😉
Drugačepa testenin z omakami res skoraj nikoli ne pogrevamo, ker itak nikoli ne ostanejo, pa tudi sveže so tako hitro kuhane (ozki rezanci 5 minut), da je enostavno bolješ, če suhaš sveže, namesto da ješ tiste že malo “zlepljene”…predvsem ker jih ima muc rad.
drugače pa če karkoli ostane (ponavadi je to kruh in zelenjavni odpadki – olupki vseh vrst, deli solate, itd. nesemo k babici na kmetijo in damo živalim, zelenjavo pa jelenom, ki tako lepo z veseljem pojedo vse tiste olupke….Pa še gledat jih je strašansko lepo 🙂
LP, zala
Pred časom sem slišala za en izrek (malo grdo za prebrat – ampak resnično): Ostanki hrane bodo v vsakem primeru končali v kanalizaciji, razlika je samo v tem ali bodo med potjo naredili še škodo.
Torej raje vrzi takoj v školjko, kot pa da se prej naredi škoda (tvojemu telesu). Navadi se kuhati manjše porcije. Precej pomaga kuhinjska tehtnica, da izmeriš količino riža, testenin, krompirja,…
Lp, Ela s
nas je kar več, ki nam je škoda hrane, ne?
jaz se hočem zdaj spravit na 3MD dieto, ampak … potem začnem razmišljat o mojih najljubših jedeh, ki jih ne bi smela jesti … marelični cmoki, sirovi štruklji, taprava pica, rižev narastek … in me vse mine in grem in se spet napokam. potem, s polnim trebuhom in slabo vestjo, pa spet delam dobre sklepe, kako se bom spravila v red.
sem kar žalostna, ker nimam toliko discipline, da bi zmogla sama sebe kontrolirati. ko je treba drugim svetovat, sem pametna ko strela, ko gre pa zame, pa odpovem. 🙁
Osica, napačno razmišljaš. Nehaj misliti na to, čemu vse bi se morala odreči. Tako razmišljanje te res samo obremenjuje in to je začaran krog. Vse te stvari, ki si jih naštela si lahko privoščič, samo zelo poredko. In takrat ti bodo še toliko bolj teknile. Poskusi z Montignacovo metodo, meni se zdi mnogo bolj prijazna kot 3MD. Pa tako, kot so že punce povedale. Navadi se kuhat manjše količine. Vse je v glavi!!!
Samo prosim vam ne se lotevat 3MD. Ni zdrava in pika. Ali je tako tesko jesti tako kot prej, samo da ukines vse sladkarije in da namesto večerje zvečer pojes eno vitalieno ali kaj podobnega. En dan v tednu pa si npr privoscis tisto kar se ti najbolj zlubi.
Če k temu dodas se vsak dan en malo bolj hiter sprehod z kuzom/polurno rolanje/kolesarjenje do prijateljice in nazaj/vstavi poljubno obliko gibanja..;bos shujsala, oblikovala telo in naredila nekaj za svoje zdravje.
ZaLife,
kako to misliš – ni zdrava in pika???????? Povej kaj več, prosim te! Če mal prebereš tiste forume, kjer hujšajo po tej metodi, so vse navdušene. Pa tudi rezultati kar so. Zakaj praviš,d a ni zdrava? Hm? (Pa ne, da spet samo izgovore iščem in se obešam na to, da 3MD mogoče ni zdrava in hajdi na pečena jajca za zajtrk?!?!)
Strinjam se z ZaLife. Tudi jaz sem v fazi hujšanja. Jem manj kalorično hrano, malo več se gibam, Nikoli pa nisem lačna. Zjutraj ko pridem v službo, pojem jabolko okoli 11 sledi malica, npr. polnozrnata žemlja ali kaj podobnega s kakšnim sirčkom ali manj kaloričnim namazom, kasneje pojem še kakšen jogurt, doma za kosilo pa obvezno goro zelene solate in kakšen košček mesa ali pa tudi ne. Zvečer pa naredim trebušnjake. Tudi kakšen manjši čokoladni bombon pojem, ko pade cukr v krvi. Sicer gre bolj počasi dol ampak zato dlje drži. Lansko leto sem na enak način shujšala 6 kg. Hitre shujševalne diete so zamene zanič, saj se ponavadi zrediš nazaj še več kot si jih imel prej. Da ravnam pravilno mi je potrdila kolegica, ki ima šolo hujšanja. Torej več gibanja, večkrat na dan manjši in manjkalorični obroki – to je uspeh ki drži dlje časa.
No pa dajmo še tole temo malo obdelati ;-)).
Poznam prenajedanje in podobne hece. Že ob besedah dieta in hušanje me mine volja do življenja. Zame sta obe skrajno negativni. Osebno mi predstavljata kazen. Kazen za len metabolizem (a sem sama kriva zanj???), kazen ker imamo bolj okrogle zadnje plati že v genih očitno, kazen ker rada jem…. Seveda sem ob vsakokratnem razmišljanju o hujšanju pridobila vsaj še en dodatni kg. Na temo “jutri začnem”, saj poznate….
Ok, zdaj pa gre moje razmišljanje naprej. Ne bom hujšala, ampak bom naredila red v prehrani. Najprej bom nehala hoditi na malico v službi (pri nas imamo res carske malice – več menijev, vse konkretne, no seveda imamo tudi meni, ki ni tako obilen (juha npr), ampak – japajade, če je pa zraven pohan puranji zrezek takoooo lepo zgledal). No, z malicami sem prenehala prejšni torek. Tako sedaj dopoldne pojem nekaj sadja, katerega prej sploh nisem jedla! Če sem lačna? Jasno, ves čas ;-)). Ampak ker tukaj pač nimam kaj drugega jesti, jem sadje. Zdrav razum mi govori, da je bolj zdravo, kot pa pohan šnicl. Verjetno si bom kdaj prinesla tudi kakšen koren ali pa kumaro (ko bo to pač zraslo doma na vrtu). Ampak na malico pač do nadaljnega ne grem več. Tako ni skušnjav. Ker sem človek s slabo samokontrolo, je to pač edini način. Če zdržim? Seveda, kaj pa mi drugega ostane ;-)). Če se smilim sebi? Niti ne, ker sedaj zaužijem vsaj nekaj vitaminov (recimo no), katerih prej sploh nisem.
No, pa pojdimo še malo naprej. Ko pridem domov, si obvezno nekaj skuham. Prej si nisem (je bilo vse bolj na hitro varinata). Se vam je tole že zazdelo kot 3MD? Aha, meni tudi. Ampak ne tista stroga varinata, ko se bom v zemljo ugreznila ob vsakem “prekršku” že sama pred seboj. Mislim si, da veliko naredim zase, če sem se odpovedala ocvrtim stvarem (kruhu se pač zaenkrat še ne morem, sem pa res črtala bel kruh) in malicam v službi. Tako spustim en konkretem obrok. Potem včasih malo pobrskam po Rinini knjižici – poiščem recept, ki mi diši že od daleč. Se hrane veselim, ker vem, da bom dobro papcala – hitro ugotoviš, da si lahko na vsake toliko dni tudi kakšno pecivo, za katerega si recept pobral na tem forumu, celo privoščiš!!! Tako je občutek odrekanja in kazni zame manjši. Hrana kar naekrat ni več nekaj za sproti, ampak predstavlja načrtovanje. In načrtovanje pomeni red. In reda meni v življenju tako in tako manjka. En dan dobim vase beljakovine, drugi dan škrob, pa spet ogljikove hidrate, pa vitamine…. Mislim da mojemu telesu tako prav nič ne manjka, saj ga ne prikrajšam niti za meso tu in tam, niti za mleko tu in tam, niti za stročnice tu in tam….. Zakaj bi bilo to nezravo res ne vem, mi je pa jasno, da je potrebno takšen način prehranjevanja obdržati vse življenje. Če po treh mesecih veselo spet ješ cel dan vse kar vidiš – ja bi rekla da je nezdravo.
Priznam da se s tehtnico v teh dneh niti ne obremenjujem. Morda je šla dol ena kila (samo, ja). Ampak počutje je pa boljše. Pomladanska utrujenost se počasi umika. Zdaj je tudi primeren čas za aktivnosti – na vrtu (ni šport, seveda ne, je pa odlična zadeva za raztegovanje mišic, poskusite, če imate možnost – potem ko pripraviš nekaj kvadratov zemlje za gredice, kar čutiš kje so nožne mišice ;-)) ), pa na rolerje bomo šli ko bo lepo vreme, pa na sprehod. Moj najbolj primarni namen je, da ustavim kg, ki so šli že kar preveč gor. Če bo šlo še kaj dol, toliko boljše. Prvotni name je, da ne gre več nič gor.
Hecno je, ko se človek veseli krožnika makaronov s pol žličke pesto omake kajne ;-). Ali pa nekaj dekagramov narezanega sirčka ;-)). Takrat, ko drugi jedo (ja, tudi jaz poznam takšne ki bi lahko pojedli čisto vse kar vidijo, pa se jim na kg ne pozna prav nič), je pa najboljše misliti na kaj drugega. Kaj je to, pa vsak sam zase najbolj ve. Jaz si mislim – ti kar jej, jaz bom pa jutri za kosilo jedla to in to ;-)).
Za konec pa še to: če bo vse po sreči, naj bi takšen ostal moj način prehranjevanja. Kdaj bom podlegla starim navadam pa se ne da reči vnaprej. Morda že drug teden. Pa kaj! Zdaj jem tako, in tako mi je všeč. Če bom po enem mesecu spet enkrat več ugotovila da nisem “karakter” se bom s tem ubadala takrat, ne pa že sedaj – trenutno je moja morala hudo visoko in ne dovolim negativnim mislim, da bi jo že vnaprej zbijale.
Huh, sem se razpisala a ne? Ne bom več ;-)).
Hej sonce!
Tako nekako sem si tudi jaz začrtala svojo pot… tudi jaz se veselim vsakega dneva posebej in velik, velik napredek je,da sem črtala sladkarije iz vsakodnevnega jedilnika.Veselim se kakšne eksotične omake z makaroni (zmeraj jemo samo mesno) in ko bo domača zelenjava na vrtu,bo sploh vse veliko lažje.Tudi jaz mislim,da ni samo hujšanje tisto,ampak predvsem malce bolj zdrava prehrana.
Jabolko je v času,ko mi roka kar sama seže po omarici,kjer so spravljene sladkarije,vseeno najboljša rešitev…
Hojla Osica in vse ostale!
Pri prebiranju teh vaših besed sem se zamislila sama nad sabo. Res nisem nek karakter kar se tiče hrane. Ampak sem sklenila naslednje: od zdajle naprej bom pila veliko vode in to po požirkih, da se bo telo počasi začelo čistiti. Tudi kuhala bom manj kot doslej. Sladkarije pa so tako-tako. Kolikor se bo dalo. Evo to je moj načrt. Če se bodo kile ustavile super, če pa bo šla še katera kila dol, pa toliko bolje. Aja v službo se bom začela voziti s kolesom, samo da malo udogne ta jutranji mraz.
Lep pozdrav Mihaela
Zdravo!
Tudi sama imam prav tako krasno začrtano pot. Vse jasno, vse znano. Dopoldne v službi ni nobenega problema. Kakšna žemljica, najmanj liter vode, sadje. (kuhinja pri nas je namreč zanič in tako nimam skušnjav).
Ampak, (vedno je nek ampak), ko se zvečer (ja je že dovolj toplo) usedemo “pod brajdo”, ko pridemo z vrtov, gozda, travnikov ali njiv, je tako fino malo pomalicat. Pa padejo šunka, klobasa, špeh, domač kruh pa še kakšen deci domačega. In tako v nedogled.. Kljub fizičnemu delu ter po novem tudi hitri hoji, zvečer vse pokvarim. Pa kaj, bi človek dejal. Trenutno še ni kritično, se prepričujem. Enkrat..
Lep dan želim vsem. Sama se odpravljam iz službe predčasno, da užijem malo sonca na vrtu.
Nekje sem prebrala, da radost in veselje pomagata pri presnovi…, ne cutis pozelenja po hrani, saj je imas dusevne dovolj.
Nasprotno…srtesi, zalost, skrbi, nezadsovoljstvo s samim seboj – zatekamo se h hrani in tu nastane potem zacaran krog.
Po premisleku…se s tem strinjam. Zdaj je pomlad in res vsakdanji hitri sprehodi, malo pozitivnih misli, uravnotezena prehrana, pa bo kaksna kilca zginila.
Tinkarca, tista “marenda ” ( malica) pod pergolo je pa zakon:))) Lep dan
Babi pri meni pa velja ravno obratno. Ko sem pod stresom v izpitnem obdobju zmerom shujšam za par kilogramov. Nenehno hodim na stranišče, malo me zvija v trebuhu… Ko pa so počitnice in grem na morje pa nazaj vedno prinesem kakšno kilo več :))) Pa to niso počitnice, kjer bi samo ležala, so prava mala popotovanja in odkrivanja skritih zakladov. Samo imam tak tek, da z veseljem jem vse v velikih količinah :)))
Smo si različni, in prav je tako.
Lep dan je danes za mano. Z očetom sva po dolgem času skupaj odšla na sprehod v gozd. Take dni imam rada, me navdajajo z energijo.
Lep dan tudi vsem ostalim, pa ne se preveč sekirat če kdaj pojeste kašno čokolado preveč, svet je preveč lep, da bi ga pokvarila tako nepomembna stvar :))
Forum je zaprt za komentiranje.