Preveč dam na mnenje drugih

Že od nekdaj sem  občutljiva. Preveč dam na mnenje drugih in sama sebi ne zaupam. Vsaka oseba me lahko spravi s tira s svojimi pogledi o meni, kritiko in mnenjem o meni. Potem to premlevam in ocenjujem. In vem, da se ne cenim. Ker, če bi se cenila, bi me mnenje drugih ne zanimalo toliko. Vse to vem.

Želim si,  da me kritika in mnenje drugih ne bi obremenjevalo in me spravljalo v obup. Kako do tega priti pa ne vem. Tisti, ki vam to uspeva, kako ste to dosegli, če ste kdaj bili taki kot jaz ali če ste že od nekdaj  samozavestni in imate zaupanje vase. Kaj si mislite, ko ste kritizirani?

Že od nekdaj sem  občutljiva. Preveč dam na mnenje drugih in sama sebi ne zaupam. Vsaka oseba me lahko spravi s tira s svojimi pogledi o meni, kritiko in mnenjem o meni. Potem to premlevam in ocenjujem. In vem, da se ne cenim. Ker, če bi se cenila, bi me mnenje drugih ne zanimalo toliko. Vse to vem.

Želim si,  da me kritika in mnenje drugih ne bi obremenjevalo in me spravljalo v obup. Kako do tega priti pa ne vem. Tisti, ki vam to uspeva, kako ste to dosegli, če ste kdaj bili taki kot jaz ali če ste že od nekdaj  samozavestni in imate zaupanje vase. Kaj si mislite, ko ste kritizirani?

Kakšen namig mogoče kdo?

Te razumem in sočustvujem, jaz sem bila enaka, predvsem v najstniških letih sem bila grozno občutljiva. Čeprav se zdaj pri 30+ še vedno spopadam z določenimi stvarmi, predvem z nezaupanjem vase ter s tem, da velikokrat avtomatsko mislim, da imajo drugi bolj prav kot jaz, čeprav mi znanje/občutek pravi drugače, je pa veliko bolje. Sem z leti ubrala nekaj taktik, ki so mi zelo pomagale na tem področju, če bodo mogoče tudi tebi.

Kot prvo, sem se začela zavedati da obstajata vsaj dve vrsti kritike in vedno, ko me kdo kritizira, presodim, pod katero spada:

1. Konstruktivna kritika. To sem začela ceniti in jo skušam upoštevati, ker pomeni, da se lahko jaz pri nečem izboljšam. Tudi če je moj prvi mentali odziv užaljen in defenziven, si rečem “ne, premisli, mogoče pa je kaj na tem”. Človek na tak način raste.

2. Škodoželjna kritika. Torej taka, ki nima nobene substance in jo nekdo izreče samo zato, da te prizadane. V tem primeru namesto, da vzamem osebno in kot da je problem v meni, v glavi obrnem vso to negativnost nazaj proti tej osebi in se mi smili, da mora na meni božati svoj ego, da se sama bolje počuti. Konec koncev, kaj si nekdo misli o tebi pove več o tisti osebi, kot pa o tebi.

Kar se pa tiče tega, da si mogoče nesigurna o svojih mnenjih in okusu (moda, glasba, hobiji itd.), se mi pa zdi da samozavest pride z leti. Ko se enkrat zavedaš, da imaš tako kot vsak drug vso pravico do svojega mnenja in neka objektivnost ne obstaja, ti začne zelo hitro dol viseti, kaj si drugi mislijo 😉

kdo bi si mislil, da je na čveku moč dejansko še prebrat nekaj pametnega

Približno pol življenja sem bila taka. Nesamozavestna in prestrašena, neskončno sem se obremenjevala z mnenji in odobravanjem okolice, velikokrat izkoriščena in prizadeta v želji, da bi ugajala. Potem me je srečala pamet, ko sem ugotovila, da tako nočem preživeti preostanka svojega življenja. Zdresirala sem se dobesedno kot žival. Delala, kot se mi je zdelo, da je prav. Iz življenja brez milosti črtala ljudi, kjer sem vedela, da ni recipročnosti. Danes sem verjetno najbolj uspešna v svojem poklicu pri nas, imam vse, kar si želim in več, nikomur nič dolžna, obdana izključno z ljudmi, s katerimi smo na isti valovni, zadovoljna v svoji koži in res me ne gane, kaj si kdorkoli misli o meni ali moji družini. Ne mine dan, ko se ne uščipnem, da se prepričam, da je vse to res. Včeraj pa sem doživela še dokončno potrditev od svoje hčerke, ko sva se pogovarjali o strahovih in težnji mladih najstnikov, da ne izstopajo. Ko sem ji skušala dopovedati, da ne obstaja človek, ki nima strahov, mi ni želela verjeti. Na vprašanje, če pozna koga, ki ga ni ničesar strah, je odgovorila: Ti, mami. Draga moja punčka, če bi ti vedela, kako dolga je bila pot do sem…. ampak včeraj je bil zadnji obrok odplačan.

Kar ti želim povedati je, da je vse v naših glavah in kako se odločimo. In seveda zavestnem delu na tem, da nekaj spremenimo. Ni lahko, je pa vredno. Go for it!