Vedno znova me začudijo felerji pri prevajanju iz jezikov bivše YU … Prav zadnjih nekaj knjig, ki sem jih prebrala, me je spet spomnilo na to.

Dve cvetki iz prevoda Ferića: prevajalka je konsistentno, trmasto, v dveh zaporednih zgodbah kakih petkrat – kljub jasnemu sobesedilu – uporabila besedo “sprevod”, ko je bilo več kot jasno, da gre za navaden pogreb. Potem se pojavi še ena dokaj pogosta: “Prijela me je za mišico.” (ali nadlaket po slovensko)

V Gozdnem duhu Vuka Samardžića junak opazuje čudovite “liste” svoje drage, seveda gre za njena meča (da ne bom delala krivice prevajalcu: to je bil tudi menda edini tovrsten kiks, vsaj takšen, ki ga je opaziti brez branja izvirnika).

Podobnih cvetk (ko junaki “porumenijo” v obraz ipd.) je v vsakem prevodu nekaj. Najbolj hecno je, da se ponavljajo iz knjige v knjigo, tako da bi bilo dokaj lahko sestavit en tak glosarček najpogostejših kiksov. 😉

Škoda, ker gre marsikdaj za sicer povsem dobre prevode …

Pa naredi glosarček najpogostejših “false friends” in ga obesi na, hm, kam bi ga, na Wikislovar. Ali pa naredi blog 🙂 Ali pa ga daj sem, saj tele knjižne molje bere nekaj urednikov? Pa čeprav potihem? Ali pa … napiši članek za Buklo.
Take stvari se potem relativno hitro razvejo, ne? Če imaš občutek, da lahko nekaj spremeniš na bolje, lahko vsaj poskusiš, ne?

Kitty

Hehe, jaz se tudi dobro spomnim tistega ‘sprevoda’. Res začetniška napaka. ‘Mišica’ ima pa lahko zelo dvoumen pomen. 🙂

Dobro, bodimo resni: zdi se mi, da prav književnost v nekdanji SHR največkrat prevajajo ljudje, ki sicer niso prevajalci ali vsaj jezikoslovci. Saj ne bom težila s teorijo, da mora imeti vsak, ki se ga spusti zraven, tovrstno izobrazbo – seveda obstajajo izjeme, vendar pa ravno false friendi in kolokacije, ki jih na faksu vztrajno treniramo, največkrat izdajo neznalce in ločijo zasilen prevod od dobrega.

Nekaj na to temo ze obstaja: http://en.wikibooks.org/wiki/False_Friends_of_the_Slavist

McAjvar, hvala za povezavo, jo bom preverila.

Aja, še ene luštne sem se spomnila, ta je pa iz Črncev v Firencah Vedrane Rudan, kjer je eno od junakinj “spreletela jeza” (ni možnosti, da bi šlo dejansko za “slovensko jezo”). 😉

Jaz sem tudi “porumenel” od jeze, ko sem bral Buick Rivera: tam je imel nekdo brke kot Franjo Josip, za popiz*** je pa tudi antologija Beletrinine hrvaške kratke proze, kjer ga en prevajalec (sicer tudi pisatelj iz kroga te založbe) tako lomi, da si je boljše sproti prevajat nazaj v hrvaščino, da razumeš, kaj naj bi tisto pomenilo. Najlepše je pa to, da je zraven podpisan tudi lektor…

Pa res, kaj je zadnje čase s temi prevodi?

Tole sicer ni iz ex-yu, ampak iz angleščine: prebrala sem Neizbrisno, ki je ena povprečna kriminalka, ampak prevod je pa tako dobesedna “prestavitev” iz angleščine, da sem ob branju prav slišala angleško verzijo.

Razen tega so v knjigi stavki kot “Njegove temne lase so bile zadaj vse daljše…” ali “Sara je izpustila roko na čelo in se spraševala, kako se je izpustila v kaj takega.”

Ne spomnim se, da bi me včasih prevodi tako motili in se mi tako zatikali kot pri teh novih izdajah. Pa ne razumem, kako da se tako prevajalci kot lektorji čisto mirno podpišejo pod take prevode?!

Zame je nepozabna tale – pa bo res nepozabna, ker je minilo že ohoho let, ampak ob vsaki omembi šlampastega prevoda mi pride na misel:

film – Uvek spremne žene (ex YU)
situacija – te ženske hodijo ob bregu reke, se mi zdi da Donave. Srečajo moškega, ki vleče (ja, vleče kot konj!!!) prikolico. Pa mu ena od njih reče: “Vuci vole, kad nemaš škole!”

Prevod? “Volkovom je všeč, če nimaš šole.”

Mislim, da komentar ni potreben.

lp, angie

Ma, včasih sem prav srečna, da nobenega drugega jezika ne znam tako dobro in trpim samo pri SH prevodih :-).