Pretepena zaradi ljubice?!
No, tudi včasih so bili med ljudmi zelo grdi medsebojni odnosi. Sicer se je marsikaj potrpelo, česar se danes ponavadi več ne. Če je mož žensko enkrat udaril, se je menilo, da je tako že moralo bit in se je požrlo in živelo dalje po starem. Pa mož je bil glava družine, in je sprejemal odločitve, ni bilo demokracije. Pa tudi če morda je ženska držala kmetijo pokonci, on pa vse sproti zagonil v gostilni.
Na srečo so ti časi mimo, vsaj za tiste, ki si takih muk ne izberejo sami in v njih ne vztrajajo. Vsakomur se lahko zgodi, da ga partner enkrat udari. Ampak, če ga pa udari še drugič in tretjič, si je pa sam kriv, pravijo. Tako da, Šokirana, hvala ti, ker si nam tule zaupala svojo zgodbo, in pokazala svoj pogum in odločnost, da poskrbiš za svojo varnost in dostojno življenje. Menim, da bo to marsikomu v vzpodbudo, da se zamisli nad razmerami, v katerih morda še vedno vztraja in si domišlja, da s se s tem žrtvuje za otroke ali za boljši jutri ali pa samo za spodobno fasado pred ljudmi. Želim ti, da bi ti šlo v življenju vse bolje in bolje.
Ancka, to smo ze davno obdelali.
Se vedno pa se mi zdi neverjetno, da bi enemu umirjenenu tipu kar naenkrat počil film. To mora bit v njegovem značaju.
to je neverjetno sokirana.sele danes sem prebral vsa tvoja sporocila in vidim,da si zelo samostojna osebnost.mislim,da morajo biti tezki dnevi,tezke noci in kot sem prebral v enem postu,pomagaj si s persenom,morda ti bo pomagalo,saj huje ze ne more biti.ce ti kaj pomeni,tudi jaz sem v mislih s tabo.
*.*,hvala za nasvet! Jutri bom sla iskat persene,ker jih res rabim.Vcasih se mi zdi,da je vse lepo in prav,potem sem pa spet na istem,cisto na dnu.Vse kar bi sedaj rada,da bi se malo spocila,predvsem psihicno.Kilogramcki pa tudi kar lezejo dol,resno me skrbi,da ne bom se kaj zbolela.Vem,vem…saj veliko jem,ampak ne vem kam gre vse? Ce pojem kosilo,se ulezem,poskusam zaspati,ne gre.Vsi dnevi,noci,vse je enako…
Marko,tudi sama sem bila zelo presenecena,nikoli ni bilo znakov nasilja,nic! Ne vem kaj ga je toliko zmotilo?Morda ni pricakoval,da bom pa kar na pojstlo skocila,dala noge narazen pa gremo??? Hej,hej,takole se pa tudi ne gremo!!!
Vseeno,v vseh sedmih letih,nikoli ni bilo nobene groznje,nikoli me ni udaril,nikoli grozil.Kaj ga je obsedilo v tistem trenutku,se tudi sama sprasujem?! Kot da ni bil vec clovek…
Zizi,samo toliko da te popravim,bil je fant,ne moz.Sej ves,da sem sedaj toliko bolje obcutljiva na to.Bi pa lahko bil moz,ker sem ga res imela rada(in se vedno ga imam),pa sem vesela,da se je tako obrnilo,kot se je.Da ko bi bila porocena,da bi mi pripeljal domov ljubico,me oklufutal??? Kaj bi pa naredila? Sama ne vem,ampak pravijo,da ko si ozenjen,da je vse toliko tezje?! Sama sem srecna,da sem naredila tako kot sem,do danes mi se vedno ni zal,upam,da bo tako ostalo.
Hvala,ker si se vedno v mislih z mano 😉
Mimogrede,se strinjam s tabo,kar si napisal-a,ampak to so bili casi,jaz sama pa ne mislim biti tako,da bi me moz komandiral,potem pa se,da bi me tepel.Si tega ne zasluzim in ne bom dovolila.
Mene je partner udaril prvic,po sedmih letih odkar sva skupaj,pa je bilo to zadosti,da koncam najino dolgoletno zvezo,pa ce ga imam se tako rada,tega ne bom dovolila! In priznam,da ga imam se danes rada,saj sva sla skupaj kar dolgo zivljenje.Nimam pa ga toliko rada,da bi pocakala,da bi me morda udaril se naslednjic.
Kot sem ze povedala,tisti trenutek se mi je podrl cel svet,vedela sem,da tako ne bo slo vec naprej,ne s klofutami.Zivela bi samo v strahu,tega pa si ne bom dovolila!!!
Mimogrede,pozabila napisati,vesela sem,da sem zaupala svojo zgodbo tukaj,priznam pa,da sem rabila kar nekaj casa,da sem sploh kaj napisala.Bila sem v strahu,da bi morda moj(bivsi fant),prebiral te poste in bi bila stvar lahko drugacna.Vidis,takoj me je bilo strah,ne morem verjeti,da ti lahko udarec tako zleze pod kozo,strasno.
Mislim pa tudi,da ce bi imela otroke,bila porocena,da bi bila stvar ista kot sedaj.Seveda tega ne morem vedeti,ker nisva bila porocena,niti nisva imela otrok.Verjamem pa,da si vecina zensk zatiska oci pred realnostjo in krutostjo svojega partnerja,ce z njimi grdo ravna!
Naj bo se tako hudo,huje ne more biti,poskrbite za sebe in odidite,dokler je se cas.Za tiste,ki imajo podoben primer.
simon,hvala tudi tebi. Ja,tezko je,ampak sej gre. Sem pa samostojna,vem,da znam in hocem poskrbeti samo za sebe.v tem primeru,ki sem ga imela.Vseeno mi je bilo,kaj si mislijo sosedje,prijatelji in na koncu obe druzini! Zakaj? Vsak ima svoje zivljenje,jaz si kreiram svojega,nihce drug mi ga ne bo,vseeno kaj so si mislili,jaz sem se tako odlocila in tako je bilo.
Imela sem pogovor tudi z mojo in njegovo mati,naj grem nazaj,da mu je hudo,da se to ne bo vec zgodilo,bla,bla…Nisem hotela niti poslusati,povedala sem kar sem mislila in odsla.Da mi prazne besede nic ne pomenijo. In tako sem sedaj v samoti,se pobiram in prezivljam tezki cas.Bolje tako,kot pa ziveti v strahu!
Draga Sokirana, spet ob takih urah na netu? Pozabila sem ti napisat, da si kupi Persen dražeje in ne Persen forte (kapsule), ki so kao močnejše, ampak ne pomagajo. Raje vzemi dva dražeja in držim pesti, da “pride” malo krepčilnega spanca.
Drži se in kot si že sama napisala – po dežju posije sonce…. čem več ti ga želim in to že prav kmalu!
Ej Sokirana jaz ti predlagam, da čez dan počneš kaj bolj napornega, kak šport (magari na silo, bo že), ker boš kar lažje zaspala. Pa poskusi čim manj razmišljat o tem. Saj vem, da ni lahko ampak nekako se moraš zamotit, moraš se prepričat da ti razmišljanje o tem samo škodi.
Po dolgem času sem spet brala to temo. Edino prav si naredila, da si šla proč od njega. Poskusi najti svoj mir. Upam, da imaš kakšno dobro prijateljico, ki ji lahko zaupaš, kateri se lahko zjočeš na ramenu itd. Hodi čimveč med ljudi, ne ostajaj sama. Verjemi pa, da te nekje čaka fant, ki te bo imel resnično rad in ti ne bo nikdar naredil žalega. Jaz sem že našla to srečo. Prej sem imela zvezo (3 leta) s fantom, ki pa me je psihično uničeval, fizično se ni nikoli spravil na mene. In naredila sem temu konec. Sedaj sem srečna, živim v miru, s fantom začenjava razmišljati o skupnem življenju in vem, da bova srečna, da se bova spoštovala in imela rada. Preprostno, našla sem pravega in to vem!!! Srečno!
sokirana,
sedaj najprej poskrbi zase! Privošči si čim več sprehodov v naravo. Ne dopusti, da te misli uničujejo. Vem, da ne moreš kar tako odriniti teh misli, vendar bodi srečna, da nimaš otrok in ko si odšla, je odšlo vse s tabo. V vsaki slabi stvari, je nekaj dobrega. Tudi zate bo posijalo sonce…
Pomisli, kako hudo ti bi bilo šele, ko bi imela naraščaj in bi morala še otroka odtrgat od očeta… Tvoj bivši fant te ni bil vreden. Imej se rada. Ne dovoli si, da zboliš. Največkrat nam ob stresnih situacijah pade odpornost, zato bi ti mogoče koristli kakšni vitamini za večanje odpornosti. Bodi močna – občudujem te, ker zelo jasno razmišljaš. Pozdrav,
Najprej čestitke za odločitev. Sedaj pa še nasvet. Saj ni veliko drugačen od drugih. Nekateri delijo nasvete po logiki, drugi po izkušnjah.
Vedi, da ti nisi kriva za njegovo obnašanje.
Kriza bo trajala še nekaj časa (mesec ali dva), zato si moraš dobiti drugo družbo. Tudi če je le bežen znanec ali znanka. Če jih nimaš (recimo, da so znanci v kontaktu z bivšim) bodi bodi pa sama med neznanci. Npr. tečaj tujega jezika ali kaj podobnega. Predlagaj skupini, da greste na pijačo.
Čim več v naravi (ali tudi v športnih dvoranah). Po možnost ne vedno sama.
Pozno ponoči nič televizije ali računalnika (recimo po 10h ali 11h). Če ne moreš spati beri knjige. Tiste knjige , ki te zamotijo ali pa uspavajo.
Predvsem pa se ne samopomiluj če si sama. Takrat gredo misli same navzdol. S samopomilovanjem si lahko daš duška takrat, ko boš v družbi osebe, ki te lahko tudi prepriča da si čisto normalna in v redu punca.
Pa veliko sreče.
Lori,imas prav,vem,da moram poskrbeti za sebe,da se ne smem zapustiti,vseeno pa je vse v glavi in samo v glavi.Misli so prisotne ves cas,ce se se tako trudim misliti na kaj drugega,je tezko,vedno ena in ista slika pred mojimi ocmi.
Sem pa res vesela,da ni bilo se narascaja,mislim,da bi bilo vse dosti tezje,ker na koncu vedno trpi sam otrok,nihce toliko od starsev!
Kot ze tolikokrat,zakaj in cemu sem si to zasluzila??? V vseh teh letih?
Hvala,ker me obcudujes zaradi jasnega razmisljenja,ampak kako naj pa? V zivljenju so tudi druge stavri,ki so bolj pomembne od drugih,morda sama na vse to gledam drugace,ne vem? Vem pa,da ce se nekaj odlocim,da tako bo!
Pozdrav tudi tebi…
mali2,imas vse prav kar si napisal. Ne strinjam se samo s tem,da bo kriza prisotna samo kak mesec lai dva,ker vem,da bo veliko dalje.Biti z nekom 7 let,ni malo,pozabiti v tako kratkem casu,je pa tudi nemogoce!
Priznam,da ko sem sama,da se smilim sama sebi,ker me ves cas obkroza vprasanje,zakaj sem si to zasluzila,po sedmih letih? No,ampak cas je tisti,ki bo ublazil mojo bolecino,do takrat pa moram zdrzati,ne?!
Forum je zaprt za komentiranje.