Prepisano vprašanje – koga bi …
Med bivanjem v Trstu je Joyce pouceval anglescino na Berlitzu, to bi bile po moje prav zanimive ucne ure .
Agata Christie in se kaksna gospa jeklene volje bi bile cudovita druzba za 5 o clock tea .Z Astrid Lindgren bi sla na sprehod po njenem rojstnem okolisu.
Z Deso Muck bi pogledala kakšen film ali špansko nadaljevanko v dnevni sobi, da se nasmejim njenim komentarjem v živo.
S Ferijem Lainščkom bi sla na potep ob Muri.
Ce bi mi dovolili, bi sla na otok Faro po hisi, v kateri je do smrti zivel Bergman in si pogledala njegove znamenite “delovne knjige” ,napisane na roko in iz katerih so nastajali scenariji.
In še, in še, in še,….ljudje, od katerih se lahko ucimo in naucimo.
Živelo pisanje, živele knjige.
lp
Kar nekaj jih je, ki bi jih rada spoznala:
– Isabel Allende – zdi se mi ena taka zanimiva gospa, ki bi jo gotovo bilo fajn poslušat v živo
– Alexander McCall Smith – bi rekla kakšno pametno o ma Ramotswe in o življenju na splošno
– Henning Mankell – pravzaprav me zanima Wallander, ampak edino Mankella lahko vprašam :)))
– George Martin – samo zato, da bi ga prisilila, da bi že končno napisal A dance with dragons. Nimam pojma kako, pa bi ga že. Saj je v njegovih knjigah dovolj idej na to temo, hehe…
– Douglas Preston, Lincoln Child – človeka, ki pišeta take dobre grozljivke, najbrž ne moreta biti zasebno prav dolgočasna ali kako?
Od slovenskih pa Deso Muck, še posebej na tak depresiven dan, kot je danes.
Ne bi se branil piti piva z:
Markom Zorkom,
Blažem Ogorevcem,
Emilom filipčičem,
Andrejem Rozmanom Rozo,
Elfriede Jelinek,
Thomasom Bernhardtom,
Hakanom Nesserjem,
…
Če pa bi obstajali angelčki, bi rade volje dal svojo desno roko, da bi se pogovoril z Jaroslavom Haškom,
Kurtom Vonnegutom (levo ledvico),
Mihailom Afanasijevičem Bulgakovom (glavo),
Erichom Kaestnerjem (prst),
Agatho Christie (uho),
…
@Enka: te držim za besedo, ob priložnosti greva na pijačo; predlagam, da kot “so-forumaša” 😉
Šele zdaj vidim, Katja, da si prpopala moje vprašanje s Starševskega čveka:-)))
Čisto po trenutnem navdihu, ko sem videla, da v Slovenijo prihaja Marquez – ki si ga dejansko želim že nekaj časa v živo videti. Zelo rada bi srečala Tusseta, pa najbrž še koga, ki zdaj v hitrem skeniranju imen ne prodre na površino. Hja, Allendejevo sem pa letos uspela od blizu :-)) To je zadnja takšna trofeja :-)))
Če bi pa lahko mrtve priklicala, bi pa šla z najevčjim veseljem na klepet s Cankarjem, pa Zolajem, Dostojevskim, Cervantesom – njamsi, to bi bile poslastice. Kaj bi, da bi lahko …
Na zeliščni čaj z Iztokom Geistrom, gledala bi ptice in lahko bila magari tiho. Če bi bila zraven cest in ne bi bilo ptičev, bi čakala, če se bo mimo pripeljala rdeča drvarnica.
Ali Alain de Botton, in Nicole Krauss seveda, ker sem ravno zaključila Zgodovino ljubezni.
Med preteklimi bi me seveda najbolj zanimal pisec svetega pisma, kaj bi le rekel in kdo bi bil?
AAAA! Pila bi kavo in ga zavajala nazaj v kajenje … Kinga, seveda! (Ampak to ste že vedeli, ko ste zagledali moj nick :))
Od naših Deso, ja, da se nareživa, sem spada seveda tudi Slavko Pregl (je še živ? blush) pa seveda pilgrima, da udariva kako o pisanju (pa ne kritik :)).
Od pokojnih – oh, malo sem zamudila svojega najljubšega – Menarta …
K.
Zame je simbolika pitja kave z nekom neločljivo povezana s pogovorom. Neobremenjeno sproščenim. Ta hip mi pride na misel Tone Pavček. Dva od njegovih verzov moram večkrat recitirati prijateljici po telefonu (ker vsakič izgubi listek z besedilom – ob mojem opominjanju, da mora biti pri pisanju precizna). Razlog tega ponavljanja bi bil idealna iztočnica za klepet. 🙂
Kave že nekaj časa ne pijem, zato bi šel na pivo z Robertom Rankinom (da vidim, če mu v živo teče jezik enako kot na papirju), scumble s Terryjem Pratchettom (da razdreva kako o svetosti osmic), kuhano vino z Georgeom Martinom (da mu zaplenim ozimnico gnjati, dokler ne spiše Pesmi ledu in ognja do konca) in sveže stisnjen pomarančni sok z Davom Pilkeyjem (da se prepričam, da ne skače naokoli v spodnjem perilu kot njegov junak).
Med pokojniki bi si pa izbral Ivana Roba. V tem primeru bi najbrž padel močeradovec. Ali pa bi bil le-ta povod za srečanje. 🙂
Oja: potem bi bi ti priporočil tole epizodo Dr. Whoja. Bi ti znala biti zanimiva.
S pisatelji pravzaprav ne bi hodila popivat (s pilgrimom sva ze enkrat bila na eni subaristicni kawi, ampak tisto je druga stvar..:) bi me prevec mikalo, da bi zacela moledovat, naj vendar napisejo alternativne zaplete/konce namesto tistih, ki me grizejo v duso (primer je Girl in a Swing…), pa po drugi strani ne vem, ce bi bilo to v resnici dobro.
Ce bodo pa za casa mojega zivljenja se izumili casovni stroj, ga bom uporabila za druge stvari, na primer za takele:
, ,
ali takele ,
pa strasno rada bi prisluskovala pod mizo, za katero bi sedeli DaVinci, Tesla in Feynman.