preklinjanje

včeraj sem bila /spet/ v neki družbi mlajših oseb, kjer se je grozno preklinjalo. Ker me stavki z “kurba, prasica, *****, kurc, kurba”, strašno motijo, sem se, naivna kot sem bila, obrnila do svoje sosede, malo mlajše od mene, psihologinje na eni od OŠ.
“*****, imaš prav,” je rekla.
“Pri svojih otrocih bom dosledna, da ne bodo preklinjali.”
Ostala sem brez besed, z nosom do tal in za sekundo me je bilo celo “sram” svoje starokopitnosti……….

Ah, stephanie, potem sva pa že dve za na mars… 🙂

Tudi jaz sem imela v svojem najstništvu obdobje, ko je bila “pi.da” spremljevalka vsakega stavka, pa sem se že kar zgodaj domislila, da mi ni treba biti enaka množici in da primerni izbor besed pove veliko o človeku…

Tako sem se z veseljem poslovila od “sočnih” kletvic in z veseljem uporabim kak “zlomka”, ko mi gre res za nohte.

He, he…

Imam znanko, tujko, ki se vneto uci slovenscine. Po tecaju na FF se je opogumila in zacela govoriti slovensko in… ma, vsaka druga beseda je bila p…. In pravi: A mi gre slovenscina? Pa recem: Ja, kar dobro. Samo p…. ne vem zakaj govoris? Odgovor: Ja, da se slisi bolj po slovensko. Zanimivo, da v svojem jeziku ne preklinja.

Tudi jaz ne preklinjam, striktno pa učim otroke, da tudi teda ne počnejo in da se v svoji družbi tudi obnašajo lepo in spoštljivo in predvsem brez preklinjanja, ker je to prostaško dejanje.
Če se mi že kaj zalomi, potem iz mene zeleti beseda pišuka in čisto nič drugega.
Je pa za moja ušesa poslušanje najstnikov res mučno dejanje. Ne samo preklinjanje tudi sleng je že tako nemogoč, da moraš prav nekaj časa poslušati, da veš o čem/kom se pogovarjajo.
V družbi pa preklinjanja ne zasledim, če pa že slučajno kdo kaj neprimernega izusti, je pa to slišati res bedno.