Predpraznična depresija
A tebe ne bi? Jaz sem jih imela 28, brat 21. Odrasla, vem. Ampak same okoliščine so bile take, da se mi pred kakimi družinskimi prazniki ali pa za rojstni dan vrnejo spomini.
Saj racio čist ve, da je to on, in da dogodek nima z mano nobene veze. Ampak vsa tista množica ljudi pred našimi vrati, ki s prsti kaže vate, pa časopisni članki in veliki plakati v stilu “danes v Novicah” z imeni, priimki in naslovom. Ja, stigmatizirano se počutim. Pa mogoče me to niti ne boli toliko, ampak je bolj to, da se počutim drugačno (alkohol, uboj, pa še težave z očmi). Saj vem, da imajo drugi pa drugačne težave in da je vsak drugačen na svoj način. Ampak… Pa saj bo šlo. Samo da mine ta delitev premoženja med starši in da se vsa stvar umiri. Namreč vsega dogajanja še ni konec, in to je tisto, kar je zoprno.
Žal ne. Hudo laično – zaradi tanke mrežnice začnejo pokati žilice v njej in tam kjer se izlije, nastane pega, preko katere ne vidiš. Tega se ne da korigirat. Saj sem bila 2x na laserskem posegu (ker ni krvi mu težko rečem operacija, kaj čmo 🙂 Na žalost je pri meni ta pega na centralnem delu vidnega polja, zato ne vidim središča slike. Jasno, branje z D očesom odpade. Seveda me je strah slepote, ampak o tem niti ne razmišljam. Zaradi strahu pred slepoto sem obiskala tudi Zavod za slepo in slabovidno mladino in tam so mi tisti mulci in mulčke dali toliko lepih zgledov…
Nabralo se mi je. Eno po eno stvar še nekako sfolgam, ali pa dve… Tri in več pa že malo počepnem. Trenutno bi ti jih pač lahko kar naštevala. Včasih razmišljam, kako bi bilo luštno se kar ugasnit za nekaj časa. S kakšnim stikalom in se čez nekaj mesecev spet nazaj priklopit… Potem pa si mislim: pa ženska, preživela si že marsikaj drugega, zdaj, ko imaš svojo srečno družinico bi se pa izklopila al kaj!
Razmišljam tudi, da ko si v dreku nimaš časa za razmišljanje in samopomilovanje, ko pa se enkrat ustaviš in se ti nitreba več bati zase… pa pride za tabo.
Ej Nedika, pejdi malo na http://www.uspehi.com
Orka – šele zdaj sem prišla do računalnika. Česa si želim? Varnosti. Z eno besedo. O tem sem že večkrat premišljevala. Varnosti v smislu – fotr, pust nas na miru! V smislu – hočem obdržat vid, ki ga imam. In v smislu finančne varnosti, glede na to, da sem brezposelna.
Hvala za vzpodbudne besede. Saj je bilo zelo očitno, da sem jih rabila.
Kdo me je spat podil? Saj ni tako grozno, le možek se je oglašal, naj se že skinem z interneta in grem spat, saj smo zjutraj zgodaj vstali.
Nedika, predlagam ti, da se poskušaš usmeriti na pozitivne misli. No, malo na boljšem sem že od tebe, jaz sem imela štiri leta nazaj -13 na boljšem očesu in -17 na slabšem. Delala sem v pisarni, za računalnikom, tudi po 10 ur na dan včasih, tudi ponoči kdaj. Hočem reči, ne smeš se pustiti, ne smeš se predati črnim mislim. Kaj pa Helen Keller? Meni se je potem pojavila še siva mrena in je bilo treba na operacijo. Operirali so mi slabše oko, všili so mi lečo in na tem očesu imam sedaj -4. Na prej “ta boljšega” pa ločim samo svetlobo od teme, ker mi ga je mrena prerasla in sem malo zajec pa ne grem še na eno operacijo, čeprav ni tako hudo, da bi bilo za umret. Bom že šla, zaenkrat kar funkcioniram z enim očesom. Res pa je, da moraš malo merkati na fizično zelo težko delo ali na preveliko vročino in prah, kar videčim ni treba. A si že šla vprašat za operacijo?
Tukaj se ne bi rada preveč razkrila, ampak dobro vem, kaj pomeni rasti v družini alkoholika. Ne smeš dovoliti, da te spomini vse življenje spremljajo in gotovo slabo vplivajo tudi na tvojo družino. Časa ne moreš nazaj obrniti in tudi če bi ga – kaj bi lahko spremenila? Samo to, da sebi ne dovoliš, da očetovi verbalni napadi uničujejo tvoje življenje (mami se bo morala sama odločiti). Pa nikar ne nosi sovraštva do njega v sebi, kdo ve zakaj je tak.
Bodi močna in veliko sreče ti želim!
Orka – kaj se je pa zgodilo? Zakaj panika in občutek brezizhodnosti? Ali imaš samomorilske misli (“pa še umreti ne morem”? Glede na to, da poznam vse te občutke… Dete je en velik smisel življenja! Ne glede na starost, otrok ni kriv za naše občutke brezizhodnosti, saj bi s samomorom svojemu otroku naložili hudo breme. Takrat, ko mi je bilo najtežje in ko so bile take misli res pogoste, sem pomislila, da bi verjetno otroku naložila težje breme, kot ga je foter meni. Sporoči, kako si.
Nedika, oj! Sem že ugasnila računalnik, pa sem pomislila, da bo mogoče kdo rekel, da ti pamet solim. Ni bil to moj namen, zato dodajam, da sem (bila?) tudi jaz pogosto zelo na tleh. V zadnjem času pa si pomagam tako, da si rečem: niso drugi krivi, niti slabe okoliščine, da sem na tleh. Kriva sem sama, ker se jim pustim! To me takoj postavi v obrambni položaj in se usmerim v iskanje izhoda.
Navadila sem se tudi, da ne razmišljam o tem, za kaj sem prikrajšana in kaj nimam (pa je tega kar nekaj). Raje razmišljam o tem, kar mi je lepega dano (in sem ugotovila, da je tudi tega kar nekaj).
Tako se branim jaz, poskusi, morda bo šlo. Zase menim, da bi pa me res do kraja strlo, če bi se na tem forumu oglašala pod rubriko Starši žalujejo. Dvomim, da bi se jaz pobrala, pa vendar ljudje zmorejo tudi to…
Lejla – v zadnjem času se mi je kar težko usmeriti na pozitivne misli. Saj se zavedam, da je to nujno, a občasno ne gre. So pač obdobja, ko ne rata, ko me prevzamejo negativni občutki, depresija in jok. Tudi jaz sem pred parimi leti delala v pisarni za računalnikom po 8 – 10 ur na dan. Pa sem poskušala zamenjati službo in so mi na Zavodu za zaposlovanje odsvetovali 8-urno delo za računalnikom. Še vesela sem, da sem jih poslušala. Takrat se je moja dioptrija gibala okoli -10, -12, v času, ko sem iskala drugo zaposlitev in dejasnko bila doma in nisem delala z računalnikom več kot 2-3 ure na teden, se je pojavila degeneracija mrežnice. Zdaj lahko rečem, da sem pazila svoj vid, a se je to vseeno zgodilo. Če se ne bi čuvala, bi si zdaj verjetno očitala vse te ure za računalnikom. Pozanimala sem se za operacijo, pa so mi jo odsvetovali (gre samo za levo oko, ki je brez degeneracije). Tudi na tem očesu je preostanek 39%. Desno oko se ne da popraviti.
To, da se bo morala mami sama odločiti, mi je jasno. Včasih me jezi že to, da je čakala, da smo otroci odrasli in je zdaj odšla k nam, namesto, da bi nas odpeljala od doma takrat, ko je bilo potrebno. Pa ne razumi me napačno… vesela sem, da je pri nas in da si ureja življenje. Le tisto črvičenje… zakaj ni ona reševala nas in ne mi nje.
Hojla, Lejla! Težko je, ne kriviti fotra za vse, kar nam je in nam še dela. Ravnokar me je klical brat, ki ureja stanovanje (v katerem je trenutno še foter), da bi ga prodali in se denar razdeli med fotra in mamo. Živčen, da je kaj, saj je foter spet pijan in napadalen. Verjetno bo čez eno uro še brat pri nas. Dokler ne bo mimo tudi delitev premoženja in dokler ne bo minilo nekaj časa od vseh dogodkov, se ne bom popolnoma pomirila. Šele takrat (predvidevam), da bodo prevladali pozitivni občutki.
Poskušam ne razmišljati o tem, za kaj vse sem bila prikrajšana in to pač ponuditi svojemu otroku. Vem tudi, da imam ogromno stvari, za katere sem hvaležna in vse to (skupaj z otrokom) me ohranja pri moči.
Včasih je težko, ker se mi ne sanja, kako izgleda družinsko življenje. Tudi prepiri so del tega življenja in tudi prepirati se je treba znati. A jaz se seveda ne znam.
Strinjam se s tvojo zadnjo pripombo. Ne vem, če bi prenesla smrt otroka. V tem trenutku bi bila to pika na i in nočem niti ramišljati o tem. Saj dejansko je otrok tisto glavno (med drugim, seveda), kar me ohranja pri moči in pri življenju. Sliši se morda patetično, a je v tistih najtežjih trenutkih dejansko res.
Forum je zaprt za komentiranje.