Predpraznična depresija

No najprej glede oceta..poznam take tempirane bombe mamo tud mi eno v familji in obcutek je res grozen k kr cakas kaj bo in nikol ne gres domov mirno ampak samo cakas….

Drugace kaj pa so ti zdravniki rekli da lahko pocnes in kaj ne? Mogoce bi lahko sla se na kaksn posvet in malo bolj natanco dolocila kaj lahko in kaj ne. Poznam 20letno punco ki je kronicno zbolela (hudo) in bo morala do konca zivljenja jesti tablete, ne ve ce bo lahko imela otroke itd. Vendar se je pobrala in dela in hodi na fax in poskusa zivet cimbolj normalno. Je imela seveda tud slabe in depresivne dneve (kdo jih pa nima) vendar je zdej bolje. Poznam pa drugo zensko ki ima sicer neko okvaro vendar nic hujsga in omejujocga vendar cele dneve razmislja samo o tem in kar naprej eno in isto da je sama sebi najvecji invalid in vsi bi morali to vedet. Zato bi tud jaz rekla da mogoce gres kam med ljudmi pa se zaposlis cim bolj da te ne bo potegnilo v ta krog razmisljanja v zacaranem krogu. Kaj pa kksn joga? Pa recimo kksne knjige pa tecaji na kasetah (da ti ne bo treba napenjat oci in se mucit).

Upam da bo kmalu bolje pa en lep pozdrav. 🙂

Trudimo se, da z njim nimamo več stika, ampak ker zadeve še niso razčiščene, še ni vsega konec.

Kaj so rekli zdravniki? To je joke svoje vrste. paziti moram pri vsem kar dela (povzetek njihovih dolgoletnih nasvetov). Ne smem se sklanjat (kdo mi bo zavezal čevlje?). Ne smem roditi po naravni poti (ja itaq, samo pol mi pa verjeli niso, da imam en mesec prej popadke in sem, jasno, rodila). ne smem nositi bremen (kdo je bil z mano na porodniški in mi je previjal otroka?). Nisem smela na takrat srednjo naravoslovno šolo, srednjo pedagoško in srednjo zdravstveno (niso mi dali zdravniškega potrdila, ki sem ga potrebovala za vpis). Ples – ne (hitrejši obrati z glavo prepovedani). Računalnik – ne (samo se zavedajo, da ni službe brez računalnika, pa so “dovolili” 4 ure; mora biti LCD ekran, pa primerna osvetlitev…). Tek – ne (samo hoja). Ej, celo sesanje je prepovedala, ker ne smem biti v polsklonjenem položaju. Ipd. Čisto neživljenjsko! Kdo mi bo šel v trgovino po kruh in mleko? To je že skoraj 2 kili. Ne bi smela nest? Halo? Kar se tiče smiljenja same sebi – s temi omejitvami živim, odkar vem zase. Ne poznam drugega in me ne moti. Ne vem, kaj pogrešam. Jasno, da me je strah, ali se je degeneracija ustavila (na D očesu imam vsega okoli 2% preostanka vida, na L cca 39%) in ali se bo pojavila tudi na L. Strah ni isto kot samopomilovanje.

Kaj pa če bi poskusila delat vaje za oči po dr. Batesu? Obstaja knjiga po njegovih metodah avtor Markert: Boljše življenje brez očal, obstaja pa še ena novejša: Ostermaier-Sitkovski: Izboljšajte vid! Za poskusit bi bilo. Zraven tega pa ravno sedaj potekajo neka predananja v Sloveniji, poglej na http://www.vision-training.com
Pisatelj Aldous Huxley je bil menda skoraj slep in si je po metodi dr. Batesa ful popravil vid.
Samo pozitivno naprej! Kljub vsemu, kar ti je lajf prinesel se dobro držiš. Janko Moder je napisal: če ti živlenje ponuja samo limone, si neredi limonado.

Na vaje sem hodila pri nekih 15 letih, so me poslali kar okulisti. Valjda, nič. Problem ni visoka kratkovidnost – to korigiram z lečami ali očali. Problem je degeneracija mrežnice. Stvar je kakršna je in se ne da popravit. Tam, kjer so žilice popokale in se je kri izlila, pač ne vidim več in nikoli ne bom (hudo laična razlaga, ampak vseeno). Tam je pega, ki mi preprečuje videti skozi. In ker je na centralnem delu vida, osrednjega dela slike ne vidim. Hvala bogu, zaenkrat na enem očesu. Trenutno degeneracija stagnira (že) eno leto in sem vsa srečna, ker se v tem zadnjem letu ni poslabšalo. Tudi višanje dioptrije se še ni ustavilo, ampak v tem ne vidim težav.

Seveda sem poskusila vse možne vaje, za katere sem slišala, pa vse možne bioenergetičarje… Dioptrija se ni spremenila, le še degeneracijo makule sem staknila pri 30. Ne sicer zaradi tega ampak kljub temu.

Sem upala, da ti bom mogoče v kako pomoč. Vseeno po poskusi večkrat na dan polaganje dlani na oči, pa zavestno jih sproščaj, ker tudi napetosti slabo vplivajo na vid.

Živjo Neda, spremljam tvoje poste in ti kakšnega pametnega nasveta v dani situaciji ne morem ravno ponuditi, Remedy ti je dal kar nekaj uporabnih in optimističnih idej kako si zapolniti čas. BTW Remedy, izdaj nam od kod ti toliko pozitivne energije, ker tudi jaz potrebujem eno ornk dozo se me ravno nekaj loteva. Neda, poišči svetle točke v svojem življenju, če jih ni jih naredi. Saj veš, da najlepše in najbolj posebne rože uspevajo med skalami, tam kjer jih ne pričakuješ in imajo najslabše pogoje za rast. Neda, ne oziraj se nazaj in ne pusti, da te nekdo, ki se utaplja in ne želi pomoči potegne za seboj! Nisi sama.

sunsun, ravno to je tisto. Počutim se sama. Saj imam krasnega moža, ampak kaj, ko je do 19.00 v službi (najmanj) in sva sama z otrokom po cele dneve. Tukaj pa tudi (še) nimam nikogar, ki bi mi v vmesnem času pomirkal otroka, da bi jaz… Kaj pa bi? Ne vem. Pa imam čas za razmišljanje. V preteklosti sem bila skoraj hiperaktivna. Na primer:

1. zjutraj predavanja, potem kelnarit do 22.30, ob vikendih natrpano inštrukcij
ALI
2. delo, izpiti, inštrukcije
ALI
3. služba, igra z otrokom, inštrukcije
…

Ves čas je bilo moje življenje polno in nisem imela časa razmišljat. zdaj imam pa čas in se moram soočit z vso svojo preteklostjo. To pa mi je težko. Dokler sem odrivala, je še šlo. In bolj ko razmišljam o vsem, bolj se mi zdi, da se ne smem vreči v neko novo dejavnost, ampak moram predelat… Kako? Pojma nimam…

Remedy, se strinjam s sunsun. Kje hudirja pobiraš vso svojo pozitivno energijo. Jest bi tut….. :))))))

Veš kaj je meni rekel en zelo pameten profesor, ki sem ga zelo cenila; po izpitu sva se malo pogovarjala in oseba, ki me je poznala samo iz predavanj in kratkih bolj ali manj študijskih debat me je v nekaj minutah prebrala kot odprto knjigo, da sem samo debelo pogledala. Preden sem šla ven iz kabineta mi je rekel, da se je tudi Odisej po vseh bitkah in burnih dogodivčinah moral vrniti domov. In to je to, slej ali prej se vsi moramo soočiti s svojimi strahovi iz preteklosti, z vsemi travmami, ki smo jih tlačili z vsemi ljudmi, ki jih nismo marali. Neda, mogoče imaš srečo, ker ti je sploh dan čas, da premisliš o svojem življenju, mogoče je ta neprijazna življenjska situacija izhodišče za nekaj novega in boš šele zdaj imela možnost, da odkriješ kakšno novo pozitivno lastnost. Včasih pomaga, da svoje misli in solze prelijemo na papir, saj veš papir vse prenese. Drži se punca in se še beremo!

sunsun:

saj veš, da je drugim lažje solit pamet, kot pa pri sebi kaj spremenit…… tko da: zmotno misliš, da sem jst nevem kak Happy guy….. sem prav tako zamorjen, kot vsi ostali….. 🙂 Sicer pa jst najprej pogledam stvar tko: Worst case scenario, pol pa vidim, da pa ni use tko slabo……. tko da…. če hočeš kake magične besede za dobro voljo, ti jih jst ŽAL ne morem dat….. bi ti jih pa z veseljem zaupal, če bi jih poznal……

Lep pozitivno-energetski pozdrav :)))

Remedy

Ojla, Neda, kako je kaj? Spet je padla noč in jaz strašim tu gor. A si že začela kaj solit pamet nam drugim tu gor? Verjemi, je prav terapevtsko.

Hojla! Nisem sledila časovnim intervalom, ampak, a samo ponoči strašiš po forumu :))

Saj se oglašam že nekaj časa, ne pa ravno vsak dan. če sem zamorjena, se nočem oglasiti. Mi je všeš slišat od drugih vspodbudne odgovore na tuja vprašanja, saj folk večinoma piše zato, da bi slišal vzpodbudne besede in pozitivne misli.

Jaz mam več časa dopoldne, ko je možek v službi in dete v šoli. Takrat se lahko izmuznem, zvečer pa… saj si predstavljaš…en mora spat, pa ima 1001 problem (žejen, lulat, se mu kolca, sam še to ti moram povedat…). Drugi (ne otrok:))) pa se kao uči in občasno rabi internet. In pol me skinejo z računalnika.

Pri meni je pa PC čez dan v glavnem zaseden in šele zvečer pridem na svoj račun, pa še to samo, če se kak film ne gleda na njem. Ja, glede deteta pa štekam. Moj je sicer že najstnik, a ko je bil majhen…cela štorija, preden zaspi. Moram reči, no, nočem biti patetična, a mi je prav škoda, da nisva bližje doma. Prav rada bi te spoznala in kakšno rekla.

Sej vem, da si že nekje zapisala, ampak vseeno – s katerega konca si že? Jaz sem še vedno razpeta med Zasavjem in Ljubljano.

Saj se še spomniš, kako izgleda pri 6-letnikih, ko morajo spat. Grozljivka :))))))

Sem Celjanka. Cjele, Cjele! A tamal hodi že v prvi razred?

Ojla,bejbe.Včerajšni večer sem prespala,pa noč tud .Rada bi rekla,da ti kar odleže,če kaj takšnega iz sebe spraviš.Res je hudo,če si osamljen in maš preveč cajta za premišljevanje.Ali maš vsaj kakšno prijateljico od prej?

Sej prijateljice imam, ampak so v Ljubljani, jaz pa 60 km stran. Tukaj, kamor sem se preselila, pa še ne. Nekaj zannk že, ampak to ni isto. Z njimi je nekaj vljudnostnih klepetov, nobeni pa ne morem zaupat. Glede na to, da sem bila prej vedno v življenju polno zaposlena, zdaj imam pa preveč časa za razmišljanje… In pa šok, ko se ti naenkrat vse življenje popolnoma spremeni.

V meni je ogromno stvari, ki jih ne morem spravit ven. Ne še. Sem poskušala s pogovorom s psihiatrinjo, a je ženska čakala, da začnem govoriti in je v pisarni vladala ena ogromna tišina. Ne glede na to, da sem ji povedala, da sama težko govorim o tem in naj me spodbuja s podvprašanjei, je bila tiho. Jaz pa tudi. Po nekaj seansah sem odnehala.

Ja, “tamauček” kot bi se on izrazil, hodi že v prvi razred. Neke pretirane zavzetosti ni. Saj hodi rad tja, ker je zelo družaben. le… Zgubili smo že marsikaj, saj nima časa študirat še na to, kaj ima s seboj: ene 5x telovadno opremo in 3x učbenike. Pa so šele 3,5 meseci mimo:))))

Jaz mam tud enga v 1.r.devetletke.Vse majo v šoli,sam ob petkih torbo domov nosjo.Majo pa kar neki naloge,pa že štiri pesmice so se moral naučit.

Ne morem ti kaj prida svetovat,mislim da rabiš žensko družbo.Res pa da težko komu takoj zaupaš.Mogoče ti že klepet tu kaj pomaga??

Ola, mamama! Tri babe, ena Gorenjka, ena trenutna Zasavka in ena Štajerka. Ma ni hudič, da ne bi nekaj skup sklamfale. A gremo na kavo v Prekmurje?

Pa na prekmursko gibanico.A si se kej drsala zjutrej?

Naš nosi torbo domov vsak dan, ker je podaljšanem bivanju. Noter ima samo puščico in kaj podobnega, ampak se tako počuti bolj pomembnega. Ampak pesmic se pa doma še ni nič učil. Dejansko niso nič imeli za doma.

Pomaga že to, da lahko vsaj delček zgodbe poveš nekomu. In da te ta nekdo vsaj približno razume. Ker dejansko razume te lahko samo tak, ki je šel čez kaj podobnega. Če nisi preživel kalvarije alkohola, ne moreš vedeti kako to izgleda. In če tvoj oče ni morilec, ne moreš vedeti, kako se počutijo njegovi otroci. Vsaki znanki pa niti ne omenjam kakih slabih izkušenj. Marsikdo bi si mislil svoje – ljudje so lahko kruti. Verjemi. Tudi to sem že slišala. “A ni to sin od unga, ki je tistga ubil” je bila še najblažja varianta – in so s prstom kazali za bratom. Na žalost je ženska kiksnila in to povedala moji mami, ker je ni spoznala. Ljudje zelo hitro posplošijo.

Ja, ljudje so kruti. Na splošno. Jst tud skoz to govorim. Ampak, babe, jaz nisem kruta, res ne, mislim, ej, stoposto sem, da mamama tudi ni, pa Neda, bejž no, tudi ni. Če smo že tule gor tri, ki niso, matr, da je še dost takih, ki tudi niso. Ampak ljudje se preveč vase zapiramo in potem mislimo za drugega, kak mu fajn gre. Ma kaki. Tole človeštvo je vse preveč narobe nareto. Če maš nogo zlamano in v gipsu, te ne bo nihče čudno gledu, če maš pa kako fobijo, pa se vsa soseščina čudi, kako se obnašaš. S tem, da ima ne vem koliko odstotkov te soseščine isto fobijo. Ampak, sam da se ne bi vedelo….Ja, unle od unga je pa to naredu. Ja, una od uninga unga je pa to…pa smo vsi v istem dreku. Samo, kdaj bo narod to zaštekal?

he,he,vpraš moje mulce kolk sem kruta.Včer sem jim kar varovalko odklopila,da je bil električni mrk.
Res je,eni preveč posplošujejo…Mogoče tudi nekateri dedci tu gori…

Jasno, da je veliko ljudi, ki niso kruti in ki bi z veseljem prisluhnili in pomagali. Ampak si po takih izkušnjah ne upam več poskusiti. Oziroma sem zelo previdna preden kaj zinem. Povem že lahko, da ej oče alkoholik in da sem zato pri 20. spokala od doma, da pa je nekoga ubil… To pa je že druga zgodba. To pa ni ravno za povedati vsakomur. Čeprav moram priznati, da so ljudje okoli mene presenetljivo pozitivno reagirali, ampak govorice vseeno ostanejo.

In ljudje ne zaštekajo, da si kot njegov otrok bolj prizadet, če ti kaj krutega rečejo, kot pa če to rečejo mami/ženi.

Pogosto, ko skušam komu povedat, začne… A veš, naš sosed je pa lani tudi pretepel… Halo!!! Veliko ljudi ne zna več poslušat. Samo še jaz, jaz, jaz… Jaz pa rada poslušam in tako mi ni treba povedati nič o sebi. Na forumih je lažje povedat, da je moj oče nekoga umoril, saj me dejansko nihče ne pozna. Kako pa bi sogovorniku povedala – ej, a veš, da je nekoga zabodel… in to 9x… potem pa se je šel umit in mami sporočil, da gre v arest… Ne morem…

Ne bi mulcev spraševali o naši krutosti – sej ko našega z računalnika podim, sem tudi kruta. In ko ga spat podim, tudi. In ko ga zobe umivat pošiljam in…

:))))

Neda. Valjda da te ne poznam. In si tudi ne domišljam, da te. Ampak dobila sem občutek, da te blazno bremeni ta fotrov uboj. No, saj nisem atoma pravkar cepila, si dosti nazorno to nakazala. Sej sama veš, da tega nisi ti storila. In prisežem, če bi v moji soseščini kdo ubil koga, bi (priznam) s firbcem spremljala zgodbo, a niti pod razno ne bi kakorkoli obsojala otroka. No, saj vem, da veš, da te ne obsojajo, ampak se počutiš stigmatizirano. Matr, saj ne vem. Koliko si bila pa stara takrat?

Mamama, nič nisem šla ven, mi je pa soprog povedal, da ga je skor…..no, da drsssssiiiiii. Piš še kej.