Prebolevam?
Saj to delamo vsi po razhodu z dolgoletnim partnerjem. Razlikujemo se le v tem, koliko časa nekdo potrebuje, da “pride ven”. Isto kot potrebujemo različno časa, da se naučimo neko snov, lekcijo v šoli (ali življenju), isto je pri tem. 😉
Včasih je pa realnost tudi taka, da ljudje kar prehitro obupajo. Vsak zase pa misli, da dela prav in dela kakor najbolje zna. Mi lahko le primerjamo svoje izkušnje z izkušnjami drugih. 😉
Ni nujno, da je lažno. Človek se lahko spremeni. Odvisno je le, če ji bo sprememba zadostovala. :)[/quote]
Če se ni prej, ko sta bila skupaj, misliš, da se bo zdaj, ko je sam ? :)[/quote]
Zakaj pa ne? Mogoče je zdaj spoznal/videl določene napake, ki jih prej ni. Saj tako se ljudje učimo. Iz preteklosti. 🙂
Če se ni prej, ko sta bila skupaj, misliš, da se bo zdaj, ko je sam ? :)[/quote]
Zakaj pa ne? Mogoče je zdaj spoznal/videl določene napake, ki jih prej ni. Saj tako se ljudje učimo. Iz preteklosti. :)[/quote]
To je le teorija ali pa samoprevara, ko lahko nekdo misli, da se je spremenil, ker trenutno živi sam. A resnica se šele pokaže, ko je v odnosu. Šele v odnosu lahko praktično vidimo kako reagiramo in če smo se res spremenili.
Ponavadi pa spoznamo, da se nismo. 🙂
Saj to delamo vsi po razhodu z dolgoletnim partnerjem. Razlikujemo se le v tem, koliko časa nekdo potrebuje, da “pride ven”. Isto kot potrebujemo različno časa, da se naučimo neko snov, lekcijo v šoli (ali življenju), isto je pri tem. ;)[/quote]
Tvoja najdaljša veza pa je bila?
Poglej, če si bo vsak po nekajletni vezi vzel polovični čas za prebolevanje, potem bo lih 3 partnerje zamenjal do svojega 60-tega leta… kaj pa tisti, ki so skup po 15, 20 let, zakon, otroci, se ločijo in čez 2, 3 leta zaživijo z novim. Simply je treba dalje. Ali pa objokuješ “the top” vezo še nekaj let in se sesuješ vsakič, ko ga kje zagledaš.
Je bila precej let. Saj nisem nikjer napisal, da si moraš vzet polovični čas. Pravim samo, da prebolevamo različno dolgo časa. Nekdo je lahko v zvezi 10 let, pa po preboleval eno leto, nekdo pa je lahko 2 leti in bo preboleval 2 leti. Ni pravila, ker je odvisno od preveč dejavnikov, najbolj pa do osebnosti posameznika.
Je bila precej let. Saj nisem nikjer napisal, da si moraš vzet polovični čas. Pravim samo, da prebolevamo različno dolgo časa. Nekdo je lahko v zvezi 10 let, pa po preboleval eno leto, nekdo pa je lahko 2 leti in bo preboleval 2 leti. Ni pravila, ker je odvisno od preveč dejavnikov, najbolj pa do osebnosti posameznika.[/quote]
Ampak smisel partnerja ali veze ni v tem, da jo le prebolevaš in živiš sam.
To ni naša želja. Želja je biti srečen tako ali drugače…
Seveda pa se vsaka čustva prej ali slej ohladijo, saj življenje gre naprej in se vsakodnevno soočamo z novimi izkušnjami, ki sčasoma prekrijejo navezanosti.
Zato je priporočljivo, da se ne zapiramo pred novimi izkušnjami in se podamo novim izzivom naproti, ker le s tem sebi damo možnost in priložnost, da uresničimo svoje želje.
Robi, kaj si mislil s tem, da smisel partnerja ali zveze ni v tem, da jo prebolevaš in živiš sam? Si mislil rečt, da bi zvezo moral prebolevat z drugo osebo?
bila na tem. prva ljubezen, 5let v zvezi skup/narazen..ko so se odvil ponovno vsi problemi in se dodatni zraven je pocilo…in potem dve leti prebolevanja!!! ker mi je on pisal za vse mozne praznike, rojstne dneve sms-e/mms da me pogresa in kako sem bila najboljsa punca … jz sm pa v seb se zadrzevala da mu ne pisem, prejokala noci, vedno je bil prisoten v mislih z mano, ce sva se vidla mi je srce poskocil, potem analizirala vsak njegov odgovor in iskala visjo znanost v njih… :D.. no potem sem koncno se sestavila, spoznala drugega fanta, tud malo za lizat rane bi sedaj upala rect,vse super,ko je zacelo skripati in se je zveza zacela ohlajati pa spet misli nanjga in kako nama nic ni manjkalo, zacela sem mu odpisovati in ga idelizirala do obsedenosti (ja, nisem hotla verjet da si nisva usojena, da to po tolikem casu pa ze mora nekaj pomeniti, sebe prepricala da kok sm bila trapa in da smo bili premladi da nismo znal cenit to kar smo imel)
..in potem se je to vleklo se nekaj mesecev, prav hrepenela sem po njem, potem ko me je prisel presenetit v sluzbo s tortico in potem razlagal kako so se po radiu vrteli sami najini komadi iz preteklosti, da mu je ratalo hudo in potem kako je imel trenutke sibkosti ko mi je pisal da me pogresa in da se vedno razmislja o nama.. men se je spet zacel vrtet ob teh besedah, tja v visave, bila cela vznesena da fant je pa res ugotovil da sem najboljse kar je imel tako kot je tudi sam zatrjeval.. pa sva se zacela dobivat tako neobvezno pri njemu, samo cajcki, on kaj skuhal, jaz kej spekla, pogovor stekel, spet sem ga zacutila, metuljcki, bolj sem bila zagreta bolj me je on po eni strani potem v zivo zacel “odbijat” in postavljat na realna tla, kako se ljudje ne spremenimo in preteklost je preteklost..ob enem pa kok te imam se vedno rad, tezko mi je, vsi navijajo za naju se po toliko letih, njegovi starsi ko smo se srecal so sli kar v jok in me objemali, komaj izpustili..tok je bilo lepo da ko tole pisem in se spomnem tega mi gre kar na jok…. 🙂
skratka mogla bi pusit celo to zgodbo stat!!in ne pogrevat juhe kot drugi pravijo in imajo prav. vrc ko se razbije ga ne mores vec sestavit nazaj..rane so..razocaranja… preteklosti ubezat ne mores.
In to mi je zacel govorit ko je pripeljalo tako dalec da sem ga morala postavit pred dejstvo Probava se enkrat ali pa zakljuciva zgodbo?
In sem dobila odgovor da je njega strah se enkrat cez vse to od zacetka..novi temelji..in da ga srce boli ker so te debate tezke zanjga (?!?)..da me ima rad in me bo vedno imel na nek nacin. Jaz pa zmedena.ces noces tvegat..torej ok ti ni toliko do mene..s tem je povedu vse.. videla ko sem snela roza ocalca da je tak kakrsen je bil, da me zaradi preteklosti ne sprejema v celoti (pod pretvezo da ga je strah od zacetka vse!), da so ga sami izgovori in da je se vedno cist neresen .. in prazne obljube.. kruta realnost na katero pristanes 🙂
in vsak fura svoj lajf naprej, jaz sem se sprijaznila ampak ce nebi razcistila v glavi ze leta prej!!! mi tega ne bi bilo treba ponovno predelovat in odpirat srcnih ran. tako si je pa ocitno le ego filu meni je pa laskalo da bivsi pali name saj upam trdit da je edini katerga sem kdaj noro ljubila in bila zaslepljena leta od tega… pa se ni izslo..
nared si uslugo in ne bit tak mazohist do sebe kot jaz. IMEJ SE RADA!
dobita se in se pomenta za vse vecne case.now or never..postav ga pred dejstvo pa da vidmo te velike besede. Ker lahko da samo idealiziras ga v glavi kot sem to pocela jaz. Potem sem pa ugotovila da zakaj bi rabila se mu dokazovat in mu zagotavljat da sedaj bi pa slo. komu na cast? ce on ne vidi v meni tistega kar sama vidim 🙂 njemu je pa fajn mal dolgcas preganjat bilo ocitno z mislijo na to da ena se vedno pali nanjga.. pa bi dala roko v ogenj zanj da on se pa ze ne bi igral s custvi drugih. ze zato ker sem videla pristne solze pred meseci nazaj in da mu res ni vseeno zame in da me ni prebolel. pa mamo takle 🙂 nobene dvojine za naju.
zapomni si da so dejanja tista ki stejejo in ne besede!!
in ce me zdle vprasas se vedno ne vem tocno zakaj sva sla narazen ker je vse stimal v principu, kljub mladosti. je pa res da clovek od 17 leta v 5letih gre cez marsikej,spremeni navade,pogled na svet..ve kaj zeli, cesar ne tolerira vec…se razvija kot osebnost in se poti krizajo. ampak je ze tko bilo ment to be. takrat mi je bilo konec sveta in da ne bom mogla nobenga imeti tako rada kot njega,da z nobenim ne bo kot z njem in da ga nikoli ne bom prebolela. Ker drugace ne bi spoznala sedanjega ki me ima rad.me ceni.spostuje. in jaz njega.
tako da sedaj se spomnim nanj tako kot sem enkrat prebrala nek. kot na lep soncni petkov dan 🙂
le pristilt se mors in sprijaznit da skup ne bosta..in cas.pa bo slo pocasi. pa nic razmisljanja o njem ter analiziranja.zamot se z drugimi stvarmi. to je ta moj recepti in moja zgodba. iskreno sploh ne vem kateri dan je bil, ampak je kar sel iz glave. o happy day 🙂
Velik srece tudi tebi pri resevanju sebe preden utones (od norosti ob idealiziranju njega in razbijanju glave) 🙂
Ne. Saj ni razlike, če prebolevaš s prvo ali z drugo….:)
Saj sem napisal, da je želja biti srečen. Pa naj bo sam ali v vezi.
Namen te teme in na splošno je v tem, da čim prej prebolimo, ne pa da se tolažimo s tem, da nekdo preboleva 2 leti ali pa več.[/quote]
Razlike res ni (če gledamo samo na prizadetega), ampak vsak si izbere tisto, kar se mu zdi najbolje za prebolevanje. Eni takoj poiščejo drugega, drugi se umaknejo, ta tretji ohranjajo stike int. Ni nekega univerzalenga recepta, ki bi na vse deloval enako.
Jaz se nisem tolažil, jaz sem samo povedal, kako je in to je, da se eni tolažijo dlje, drugi pa manj in tako bo ostalo še naprej, kljub temu, da si vsak želi čim prej preboleti. 😉
Meni se to zdi idealno mazohistično razmerje. Kaj je zdaj treba komplicirat? Skupaj sta si šla na živce, ker ni bilo več razburljivosti pristne bolečine. Postajalo vama je dolgčas v razmerju klasične rutine. Zdaj, ko trčita drug ob drugega samo enkrat na mesec, je izgleda to ravno pravšnji termin, ki ohranja živahna čustva. Sicer nisem mazohist, ampak če bi bil, na vajinem mestu ne bi ničesar spreminjal.
Uf, zelo podobna zgodba se dogaja meni. Skupaj sva bila 5 let, enkrat vmes prekinila, zdaj sva narazen slabo leto. Sva daleč od tega, da bi bila kaka najstnika.
Ne vem, kako naj se odločim, kako naj vendarle “spregledam”, se “prepričam” v eno ali drugo stran, namreč kolebam med popolno prekinitvijo (vsake toliko si pošljeva kak sms, mail, se srečava- živiva v istem kraju) ali ponovnim začetkom z novimi temelji. Zadnjič sva se srečala na enem pikniku (druženje društva, v katerem sva sodelovala)- vedela sva, da bova oba tam, pogovarjala na dolgo in široko, se imela fajn..
Nihče od naju noče nazaj na staro zgodbo, ker je preveč bolelo in ne bi rada še enkrat šla skozi vse gorje, a hkrati oba v sebi čutiva, da sva si zelo blizu, da iskra še vedno tli.
Po eni strani si mislim, da že ne more biti to-to, če sva tu, kjer sva (narazen), če sva preživela toliko tudi hudega…, po drugi strani pa bi moralo biti lažje, saj sva se oba odločila za konec. Pa ni. Še vedno veliko misliva en na drugega, se pogrešava..
Kako priti do zaključka, katero pot naj ubereva, kako pogledati v izvor vsega in se odločiti? Ne vem, kaj naj naredim. Zelo sem zmedena, on pa tudi.
Mislim, da je bolje v takih primerih prekiniti, kot pa zaradi nekih nerealnih in neizživetih sanj, obstati v neki pat poziciji.
Brez odločitve boš tu, kjer si.[/quote]
Ja, ampak saj sem že slabo leto “tu, kjer sem”, v podobni poziciji. Nikakor se ne znam premakniti dalje oz. zares odločiti in se tega držati.
Saj, če bi znala, potem sploh ne bi imela problema.
To pomeni, da se je treba prepričati in se vprašati kaj ti je bolj pomembno. Ali to, da zaradi navade ostajaš kjer si in ohranjaš svoje žalostno stanje ali pa vzameš usodo v svoje roke ter vložiš malo volje in energije, da to končaš ter si omogočiš naslednjo priložnost.
Saj, če bi znala, potem sploh ne bi imela problema.
To pomeni, da se je treba prepričati in se vprašati kaj ti je bolj pomembno.[/quote]
Saj ravno to se sprašujem in ne pridem do zaključka. Kaj, če mi je pomembnejše to, da bi bila vendarle z njim in ne to, da bi presekala?
Prav smešno je vse to.. Ne gre mi ne eno ne drugo. Ne ponovni začetek, saj obstaja strah pred ponovitvijo prejšnjih napak; po drugi strani pa sem zaključila slabo leto nazaj, pa še vedno nekaj “je”, še vedno veliko čutim do njega.
Še ena žalostna…
Dokler bosta zmedena, se v vajinem odnosu ne bo nič spremenilo. Ko bosta imela pred seboj nek skupen cilj, željo, ki bo dovolj močna, ji bosta sledila. Nobeden pa vama ne more ničesar jamčit, saj je vajin odnos odvisen le od vaju dveh.
Če bi danes oba vedela, zakaj so se vama zgodile tiste slabe stvari, ki so vaju spravile narazen, bi vama bilo verjetno lažje, vendar pa mislim, da je preteklo premalo časa in se še vedno preveč bojita, da bi se ponovile.
Da pa v sebi čutita, da sta si blizu, ni nič nenavadnega, saj sta bilo dolgo skupaj, narazen pa ne prav dolgo. To še nič ne pomeni samo po sebi in tudi nihče od nas, razen vaju, ne ve, kaj točno čutita.
Forum je zaprt za komentiranje.