Prebolevam?
Kaj pravite, kaj se dogaja z mano, da se še po 1 letu ne morem otresti misli na bivšega? Tako dolgo prebolevam? :/
Bila sva skupaj 4 leta, sicer pa se v tem letu, odkar sva narazen, srečujeva v povprečju enkrat na mesec. Vedno, ko ga vidim, me stisne in jokam par dni skupaj. Sem pa tja si po kakem srečanju napiševa kak mail, kjer si priznava, da še ogromno čutiva drug do drugega. Vedno so vsi govorili, kako vedo in čutijo, da je to to. Da sva si nekako usojena.
Razumsko vem, da nisva za skupaj, bile so stvari, mimo katerih nisva mogla. A vendar ga imam nekje v sebi še globoko rada, srce čuti drugače. Pa sem daleč od tega, da bi bila kaka najstnica..
Kak nasvet?
Ali ne vsi vedno projiciramo svoje sanje na drugega partnerja? Ampak a vedno vsi tudi pademo, ko se zbudimo iz sanj, ko vidimo, da to ni mogoče? Ali pa je to dejansko tudi mogoče- živeti te sanje z nekom? Zakaj grejo eni narazen, drugi ostanejo skupaj? Ker eni uvidijo, da sanje niso realne in se pač sprijaznejo s padcem in ostanejo skupaj, nekateri pa pač sanjajo dalje in gredo narazen? Naj mi kdo to razloži prosim. 🙂
Pusti srce. 🙂
Srce nima nič s tem. Gre se za navezanosti in prepričanja, ki so močnejša in ki ustvarjajo veliko lepšo iluzijo, kot pa teoretično znanje, ki bi te pa le prizemljilo in od tebe zahtevalo, da se soočiš z realnostjo.
Gre se le za izbiro in sebe moraš prepričati, da te navezanost le drži stran od resnice in ti preprečuje, da bi šla naprej in tudi v resnici našla nekoga s katerim bi lahko uresničila svoje sanje.
Seveda projiciramo.
Padec pa je odvisen od tega kako težko se soočamo z dejstvi.
Dvomim, da obstaja takšna popolnost in oseba, ki bi omogočala popolno realizacijo naših sanj in pričakovanj. To je možno le v fazi zaljubljenosti in v tem primeru se gre za zaljubljenost, kjer vidimo le svoje sanje, osebe pa ne poznamo.
Zato s spoznavanjem osebe in hkrati sebe, sanje izgubljajo svojo vrednost in vedno bolj postaja pomembno kaj in kako se soočamo s tem kar smo in kaj v odnosu doživljamo.
Ker je odvisno od tega kaj nam je pomembno in kako živimo tisto, kar nam je pomembno. Koliko je lepih in koliko je slabih trenutkov ali občutkov….Vedno tehtamo ali se splača…..Ali bomo znali uresničiti tisto, kar si želimo…..
Res je Sadni, ampak te možnosti nimam. Živiva v istem mestu in se pač srečujeva. Včasih dlje časa, včasih večkrat.. Sem zamenjala nekaj lokacij, kamor sva hodila oba, a izseliti iz mesta se ne nameravam zaradi tega, ker me preveč stvari veže sem..
Je pa res, da bi lahko prekinila z maili. A ti niso pogosti, zdaj sva si po pol leta spet nekaj napisala.
Aja sorry, sem narobe prebral, sem mislil, da sta že 4 leta narazen haha. Hm, v glavnem, nehaj mu pošiljat maile, ker na dolgi rok itak veš, da to nikamor ne pelje. Na tak način ga niti slučajno ne boš prebolela, če se boš silila v pogovor z njim. Probaj se nekako sprijaznit, da ne bosta nikoli več skupaj. To je pač tista kruta realnost, s katero se marsikdo po toliko letih skupnega bivanja zelo težko sooči. Dejstvo je, da če sta šla že samo enkrat narazen, da ti to lahko že marsikaj pove, pač da nista za skupaj, torej move on in začni gledat za drugimi, on pač ni “pravi” zate.
Pa še eno vprašanje…
Si slučajno ti tista, ki mu prva začneš pisat tiste maile, smse, pa bogve kaj še vse ? Ker če je temu tako, potem je to samo še dodaten dokaz tega kar sem pisal zgoraj.
Zakaj pa se potem ne spravita skup, če oba vesta, da drug drugemu manjkata? Po tolikem času, še vedno gori upanje drug za drugega, vsaj po napisanem sklepam, da bi znalo biti kaj na tem; meni vajina zgodba ne deluje kot nekaj kar bo sploh kdaj popolnoma zaključeno, pozabljeno.
Kadar nekoga ne preboliš in se siliš v novo vezo, to ni ravno v redu poteza.
Problem ni v mejlih, pač pa v njihovi vsebini. Pišeta si, da so čustva še bedno globoka in prisotna? wtf, tu dam Robiju prav, to kar do njega čutiš, ni več ljubezen, ampak navezanost in ker se na trenutke videvata in si pišeta, tvoja glava vedno znova podoživlja trenutke, ko sta bila skupaj, namesto da bi sprejela REALNOST, tj. da nista skupaj, da sta se razšla, ker nista zmogla bit skup in da je čas, da gresta vsak svojo pot. To je resnica, ki je nočeš sprejet, zato se tolažiš z vračanjem nazaj v lepe in sladke momente.
Namesto da obujaš le slednje, se spomni tudi tistih grdih momentov, ko nista znala shendlat in nenazadnje vzroka, zakaj sta šla narazen.
Pa zaposli se z drugimi stvarmi, da ne boš razmišljala o njem. Aja, pa stike prekinita.
Priznaj si, da ni nič narobe, če ga imaš globoko v sebi še vedno rada. Marsikdo vstopi v naše življenje in kasneje odide, a vendar ga imamo v spominu. Pri tebi je problem, ker vsakič doživiš katarzo in ob tem trpiš. Pomisli, kaj imaš od tega, kaj ti to daje? Nič, samo pušča še večjo praznino. Ko boš pred tem, da ponovno jočeš zaradi vajinega bežnega srečanja, se vprašaj kdo je umrl? Eno leto je dovolj za prebolevanje, zdaj začni živeti. Moraš, sicer boš celo življenje tavala po ruševinah sreče.
Odgovor je ne. Ne prebolevaš. Ne dovoliš si, da bi pozabila in šla naprej. Občutek imam celo, Prebolevanje s ezačne ko sprejmeš odločitev, da boš šla naprej. Ti je nisi sprejela. Če jo je on, ne vem.
zakaj je nisi sprejela, je v virtuali težko oceniti. Nisi je sprejela, ker vanjo ne verjameš (in dejansko globoko v sebi misliš, da sta si usojena), ali pa je nisi sprejela iz kakšnega drugega razloga – navezanosti, strahu, da drugega podobnega ne boš našla, ipd. To moraš sama oceniti.
Če vanjo ne verjameš, poskusi še enkrat.
Če te pa zadržuje kakšen drug vzrok, ugotovi, kateri je, počisti svoje podstrešje in se zavedaj, da zapravljaš življenje, ki je že itak kratko.
Tudi jaz imam občutek, da nikoli ne bo zaključeno in pozabljeno. Nekaj v sebi pa me zavira, da bi poskusila še enkrat. Kot, da si ne upam več privoščiti še enega morebitnega padca. Sva enkrat vmes že bila “tam”.
Ne piševa si vedno o čustvih, tak je bil zadnji mail, kjer sva si oba priznala, da se še nisva prebolela in da se še vedno pogrešava.
Kako pa naj sprejmem to resnico? Kako naj si vcepim v glavo, se prepričam? Ker res traja že predolgo in stiska v prsih..
Po pravici niti ne vem, kaj je resnično tisto, kar je globoko v meni. (Kako do tja?) Mogoče sem nekje v sebi prepričana, da sva si pa le usojena, saj je mnogo stvari res štimalo, mogoče pa se samo prepričujem in bi to rada (iluzija), čeprav so v zvezi bili znaki, da temu ni tako in sva šla narazen.
Kako sprejeti odločitev ali iti naprej ali poskusiti ponovno, če imaš tako zmedo v glavi, da ne veš niti, kaj je vzrok, ki mi ne pusti dalje… :/
Ne vem ali me nazaj tišči navezanost, strah, da ne bom našla boljšega, ali kaj drugega. Kako se dokopati do teh odgovorov? Zdi se mi, da ne pridem nikamor… :/
Hvala vsem, da si vzamete čas zame!
Takšna razlaga je prav tako možna. Seveda pod pogojem, da si prepričana, da si ne zaslužiš biti srečna z nekom in da bo tisti ta pravi, zate vedno le nedosegljiv.
Lažje bi bilo svetovati, če bi napisala kakšni so bili razlogi, da sta šal narazen in kakšne so bile to stvari preko katerih nista mogla.
Če ga ne moreš pozabiti, potem še vedno gojiš (lažno) upanje, da se bo spremenil ali postal takšen, kot si si želela.
Pozdravljena.
Sam sem imel isti problem, le da sem moški. Za to, da bo stanje spet normalno potrebuješ čas. Eni več drugi spet manj. Pri meni je bila kriza leto pa pol, k sem stalno mislil nanjo. No ravno jokal nisem, mi je pa bilo hudo pri srcu. Dejstvo je da se nekateri navežemo močneje na partnerja kot drugi. Da sem dokončno pozabil in začel normalno živeti pa je preteklo celih 5 let??? Ja, če maš nekoga res rad, pa ga izgubiš, ga je težko pozabit.
Tudi jaz imam občutek, da nikoli ne bo zaključeno in pozabljeno. Nekaj v sebi pa me zavira, da bi poskusila še enkrat. Kot, da si ne upam več privoščiti še enega morebitnega padca. Sva enkrat vmes že bila “tam”.[/quote]
Vse to se ti bo dogajalo tudi, ko boš nekoč (morda) vstopala v zvezo z drugim moškim. Prisotni bodo isti ali pa zelo podobni dvomi. Od tebe je odvisno ali boš ponovila isto napako, ali pa boš ukrepala drugače. Če je med vama šlo nekaj narobe, sta za to odgovorna oba. Če sta se iz tega kaj naučila, lahko morda danes ukrepata drugače in si kljub temu dasta novo možnost. Če bi si tega res želela, bi verjetno to že poskusila, tako pa zgleda, da samo ne zmoreta naprej, ker sta obstala v “kaj bi bilo, če bi bilo” negovosti. Tudi tega se bosta nekoč naveličala. 🙂
Ni nujno, da je lažno. Človek se lahko spremeni. Odvisno je le, če ji bo sprememba zadostovala. 🙂
5 let? dajte no. To že zdaleč ni več prebolevanje, ampak ohranjanje iluzije, da sta si vendarle usojena, samo pač “okoliščine niso prave”. Samo SPRIJAZNIT se je treba s tem in ne jemat odhoda kot katastrofe in tako absolutistično vzet, da pa je bil on/aona edini, ki te je imel tako rad, s katerim sta se tako ujela… ampak če bi bilo to vse res, potem bi našla način, kako se uskladit in ohranit razmerje. Saj sta ja vidva bila tista, ki sta živela vezo, ne usoda, ne karma, ne stric ali stari starši… in VIDVA nista znala sfurat veze, torej, kdo je kriv, da nista več skup? Vidva. In vidva sta očitno nekompatibilna.
Nič nenavadnega, ljudje se spoznavamo dlje časa in včasih pač pride do tega, da ne obstaja več skupna pot. Ko bosta to, srčni in žalostna30 zares sprejela kot realnost in ne iz tega delala črne luknje, bosta lahko sproščeno zadihala in se odprla svetu.
Opažam, da je še vedno veliko odvisnosti od odnosov in čedalje bolj jasno mi postaja, zakaj ljudje vztrajajo v odnosih, ki so že davno mrtvi … ker se ne zmorejo sprijaznit z realnostjo, da se včasih veza pač ne izide in da ni nič groznega, če poiščeš srečo z novim.
Forum je zaprt za komentiranje.