Preberite si mojo zgodbo, ne bo vam žal

Stara sem 30, živim doma, brez izpita za avto in brez redne zaposlitve.

Pod prisilo matere se psihiatrično “zdravim” (in to že v tretje – v drugo sem opustila zdravljenje) in jemljem psihiatrična zdravila.

Prvič sem se zdravila že pri 15. letih, ko sem zaradi pretiranega ukvarjanja s šolo pristala v pediatrični bolnici na oddelku otroške psihiatrije. Obiskovala sem pedopsihiatrinjo in do 17. leta jemala Zoloft (antidepresiv) in Risperdal (antipsihotik), ki pa nista kaj dosti pomagala.

Pri 22. pa sem ponovno pristala na psihiatriji. Ker me mati ni želela sprejeti domov, sem iz psihiatrije morala za 4 mesece prisilno iti v stanovanjsko skupino, kjer pa bi me “strokovne” delavke lahko doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če tam ne bi bila pridna ali če ne bi redno jemala tablet (pa že tam sem dva mesec stran metala antipsihotik olanzapin, ker sem se redila in spala po 14 ur/dan).

Doma so zaradi “izpadov” (kar to sploh niso bili) že sedemkrat zoper mene klicali policijo, poleg tega da imam prijave na policiji zaradi nadlegovanja ljudi iz lažnih profilov.

Pred 3,5 leti si je mati zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom več grozila, razbijala, uničevala lastnine … Doma se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej.

Poleg tega že 11 let takole izkrivljeno dojemam realnost:

– počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, pa tudi če bi se lahko videla od zunaj, bi bila še zmeraj tista zavest, ko sebe od zunaj ne bi morala videti,

– ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj deset metrov razdalje stran od njih,

– predstavljam si, da bi morali biti vsi ljudje visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč,

– po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu,

– to, kar gledam z očmi, je zame popolnoma druga zavest, kot to kar govorim z usti, ker z usti ne morem gledati (saj znotraj ust nimam oči, s katerimi bi iz ust gledala) in z očmi ne morem govoriti, zato si predstavljam, da bi oči in usta morala biti isti organ,

– ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo) dojemam za nadljudi – sama nimam kril, s katerimi bi letela, in nimam nadnaravnih sposobnosti, s katerimi bi se teleportirala na druge konce evrope oz. sveta …

Ustvarili so nas nezemljani – ali smo se razvili iz opic in so nezemljani pospešili evolucijo ali pa so nas razvili kot posebno raso.

Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal?