Pozdravljeni,

zanima me kako se pravilno našteva stvari. V poplavi različnih verzij ne vem več kaj je prav.

Primer:

Morfološki opis:

• Telesna masa,
• višina vihra,
• barva: rdeča z belo liso, enobarvno rdeče,
• potek bele lise: bela lisa se začne na vihru, gre preko hrbta do repa, se nadaljuje na repu, nato po stegnih v obliki pasu, trebuhu in prsnem košu ter se nadaljuje čez golen v obliki pasu. Bela lisa se združi pod vratom. Lisa naj ne sega preko križnih kosti. Meja med rdečo in belo barvo naj bi bila nazobčana.
• Glava: kratka, lahka, rdeče barve
• smrček: roza barve.

Zanimajo me sledeče:
Ali je na koncu vsake alineje vejica ali ne?
Ali je pva beseda “Telesna” pisana z veliko?
Četrta alineja, ki je sestavljena iz več stavkov se zaključi s piko. Ali to pomeni, da se naslednja alineja začne z veliko?
Ali je na koncu zadnje alineje pika?

Tak zapis kot je sedaj je sicer najbolj logičen, estetsko pa obupno izgleda, kaj mi predlagate? Problem je predvsem v 4. alineji, ki je sestavljena.

Videla sem zapise brez vejic na koncu vsake alineje, vse z malo začetnico in brez pike na koncu je to slovnično bolj pravilno?

Hvala za vaš odgovor.

Različni zapisi po alinejah se pojavljajo zaradi različnih “sestavin” alinej. Če so alineje obsežne in celo s celotnimi stavki, kot npr. v tem primeru (4. alineja), se te končujejo s podpičjem, če pa gre samo za naštevanje brez večjih posebnosti, je povsem dovolj, da se alineja konča z malo začetnico.

Kadar imamo obsežna naštevanja, ki so vendarle urejena v alinje, jih pišemo s pikami in ustreznimi velikimi začetnicami.

V tvojem primeru pravzprav ni večjih posebnosti, alineje se začnejo z malo začetnico in se (posebno zaradi četrte alineje) končujejo s podpičjem. Lahko bi se končale tudi z vejicami, vendar bi potem imeli nedoslednost, ker bi ponekod uporabili vejico, ponekod pa podpičje.

Alineje se nanašajo na uvodni stavek, zato se ne začenjajo z velikimi začetnicami, saj tudi besed v stavkih običajno ne pišemo z velikimi začetnicami (pustimo ob strani lastna imena in kake druge posebnosti). Alinejni zapis je torej strukturirana celota, vmes so ločila – torej je ločilo tudi na koncu. zato je pika.

Če pa gre za preprostejši alinejni zapis, kjer se ne odločimo za ločila na koncu teh, tudi na koncu celotnega alinejnega zapisa ni pike, taki zapisi se največkrat pojavijo pri dopisih, ko naštevamo priloge, npr. priloge:
– potrdilo o …
– zapisnik o …
– shema načrta

Tole bi se seveda lahko v okviru običajnega besedila pisalo z vejicami, ko pa se pojavni npr. na koncu dopisa, kjer ne gre za običajno stavčno strukturo, ločila niso potrebna.

Pozdravljeni,

tokrat imam vprašanje jaz. Kaj si mislite o naslednji obliki alinej:

Morfološki opis:
• telesna masa,
• višina vihra,
• barva in
• potek bele lise.

Prvič namreč vidim tisti ‘in’ pri zadnji alineji, ne bi morala tudi tam biti vejica?

Ta zapis je povsem korekten, in je povsem pravilno, kjer je, vejice pa niso nujne kot edino mogoče ločilo – ne nazadnje to še bolj kaže na to, da je alinejni zapis stavčna struktura. Tudi v stavku namreč običajno zadnja dva elementa (če ni drugih posebnosti, seveda) povežemo z in.

Hvala za odgovor. Ampak – vedno je neki ampak – mi lahko kdo oporeka, če uporabim:
?

Morfološki opis:
• telesna masa,
• višina vihra,
• barva,
• potek bele lise.

‘In’ me v alineji moti, deluje mi, kot da bi bil sestavni vsebinski del alineje, kar seveda ni.

Ali če postavim vprašanje drugače: kaj bi bilo bolje?

Ne, seveda ni z vejico nič narobe. 🙂 Bolje? Možnosti sta enakovredni.

Torej se bom odločil kar za brez ‘in’. Itak sem minimalist in si mislim, da bi šlo celo brez vejice ali podpičja, vendar je zgoraj logično ugotovljeno in razloženo, da je to priporočljivo le v nekaterih primerih, npr. pri naštevanju prilog in podobnih zadevah, ki nimajo stavčne strukture.