pravilnik
Hm, zanimivo, namreč sama sem bila 95-odstotno prepričana, da se to piše z malo. Recimo v korpus sem vpisala “pravilnik o merilih” (torej točno poimenovanje pravilnika) in je vedno zapisano z malo. Pravopis navaja pravilnik o delovnih razmerjih – torej pisano z malo.
Zato moram moram spet vprašati, zakaj naj bi se pisalo z veliko.
Hehe, tu se s Kerstin spet ne bova strinjali. 🙂
Jaz zagovarjam, da se piše z malo, ker gre za obče ime – tudi če gre za natančno imenovanje pravilnika. Je pač pravilnik o tem in tem.
Kerstin v tem primeru zagovarja pisanje z veliko, ker da je to lastno ime.
Jaz bi pisala z malo, dopuščam pa pisanje z veliko. Zadeva namreč niti ni tako enostavna. V tem primeru že (vsaj zame) ni dvoma, da je to obče ime (pravilnik o merilih = pravilnik, ki govori o merilih). V primerih, ko bi bilo ime pravilnika zelo specifično ali ne bi imelo nobene jasne povezave z vsebino, bi pa verjetno tudi jaz morala zagovarjati pisanje z veliko.
kerstin, jaz SEM dosledna. Pri nekaterih zadevah se pač z navedbami v pravopisu ne strinjam in se tudi ne morem strinjati. Saj se verjetno še spomniš, da je tudi Topirišič po ugovarjanjih stroke priznal precej napak, med drugim tisto o naglaševanju (glavnih in vrstilnih) števnikov od 12 do 19 izključno na zadnjem zlogu?
Male začetnice v primeru pravilnikov, zakonov in podobnega ne zagovarjam zaradi pogostosti rabe ali zato, ker je v nasprotnem primeru zmanjšana preglednost besedila (kot pravi Filip – to je sicer res, a to ni zadosten razlog), ampak zato, ker menim, da gre v tem primeru za obče ime. Torej sem dosledna in imam pri tem svoje argumente. Jaz osebno bom pisala z malo. Napisala sem pa že tudi to, da takih stvari, če bi bila npr. lektorica, ne bi popravljala.