pravi da je ves bogi, a seksal pa bi!!!

Si ne morem kaj, da se ne vprašam, zakaj? Zakaj toliko želje, zakaj je moški tako pomemben v življenju ženske? Zakaj ženske dajejo takšno vrednost moškemu? Torej, vlogi moškega.

Nekako imam občutek, da obratno pa ni.

Si ne morem kaj, da se ne vprašam, zakaj? Zakaj toliko želje, zakaj je moški tako pomemben v življenju ženske? Zakaj ženske dajejo takšno vrednost moškemu? Torej, vlogi moškega.

Nekako imam občutek, da obratno pa ni.[/quote]

Heh…jih nič bolj ne vrednotim in cenim kakor ženske; mene starša nista vzgojila v tem prepričanju, da je moški več vreden od ženske in obratno tudi ne; me je pa groza ko ugotavljam po raznih pisanjih po forumih, po izpovednih pismih v revijah, časopisih, koliko je dejansko žensk, ki so v zvezi ali zakonu (kot žene ali matere) čisto ničvredne kljub temu, da morda podpirajo skoraj vse vogale hiše. Mislim, da so takšne ženske naredile več usodnih napak, da so tako tretirane, marsikatera se prične tega “bolnega” odnosa zavedati šele ko je vsa psihično uničena ipd. Zakaj je tako? Morda je kriva vzgoja, vzorci ki jih dobivamo od staršev, okolja, morda je kriva vera, morda to prepričanje, ki se valja v naši družbi, da ženska, ki je samska oz nima moškega je manj vredna kakor tista ki ga ima (posledično so zato raje nekatere že pač z nekom kakor pa z nikomer), morda to da se ženske brezglavo razdajamo za bljižnje (no, vsaj večina), vzrokov je mnogo. Zase vem, da sem raje sama kot pa da vidim, da je nek moj trud obravnavan kot samoumeven, komod lahko živim brez tipov oz jih ne doživljam kot nekaj kar bi moralo v mojem svetu obstajati za vsako ceno; marsikateri tip pa misli, da je baba rada, da je vsaj (končno) nekoga dobila ipd s takšnim si res ne bi mogla ničesar začeti; si raje omislim psa 😛

Si ne morem kaj, da se ne vprašam, zakaj? Zakaj toliko želje, zakaj je moški tako pomemben v življenju ženske? Zakaj ženske dajejo takšno vrednost moškemu? Torej, vlogi moškega.

Nekako imam občutek, da obratno pa ni.[/quote]Ženska v moškem večinoma vidi nekoga, s komer bo imela dom in otroke, moški pa v njej toliko da ne nekaj čisto drugega, nekaterim so otroci nepotreben stranski učinek… nečesa… no od tu je ta prepad, da ženske po večini bolj vztrajajo v nemogočem, v primerih ko moški, si pa ti tudi najdejo žensko, ki jim do tega (njega) ni toliko in patologija odnosa je zapečatena, zelo malo je funkcionalnih (srečnih) družin–
Ženske smo zavoljo celo navidezne veze potrpežljivo pripravljene preneseti “skoraj vse”, medtem ko so moški potrpežljivi vztrajni in dosledni na drugih področjih, recimo v svojem poklicu. Če se v tem spoštljivo dopolnjujeta, je še vse prav, ampak ponavadi se pač ne.
Ženske kljub vsem tehnološki, seksualni,… revolucijam ostajamo ženske in moški ostajajo moški, če se vloge brišejo in zamenjujejo, pomeni to še samo večjo patologijo…
Sama opažam, da če ne bom našla nekoga, ki ga bom vsaj približno lahko imela rada in vsaj malo spoštovala, občudovala, malikovala,… da ne bom srečna, pa čeprav nisem tipična ženska in sem bolj kot ne raje sama… nekaj tega, da se mi preprosto zdi prav imeti partnerja in otroke, in se potrpežljivo včasih nesmiselno prilagajati, sta verjetno zagrešila tudi moja straša, ki sta imela lep zakon čeprav tisoč napak in ki je trajal do smrti moje mame…

Odvisno It, kaj vse mora moški naredit, da se ženska počuti kot oseba oziroma da ima izpolnjeno to pričakovanje. Enim to uspeva brez posebnega truda, naravno, samoumevno. Nekaterim nikoli in nič,kar moški naredi, ni dovolj. Jaz mislim, da ko človek nekaj počne iz lastnega veselja in ne občutka, da je v to prisiljen, ne potrebuje nobene posebne potrditve, ker takega človeka potrjuje ravno to delo, ki ga opravlja z veseljem.
Pričakovanja običajno vedno nosijo razočaranja, lažje se je naučiti sprejemati stvari/ljudi takšne kot so. Če nam te/ti niso všeč, pa je dobro razmislit, kaj lahko storimo, da bodo drugačn(i)e.

Tisto zgoraj It pa je bila šala. Pomežik pomeni šalo. Včasih je treba neko prepričanje še bolj potunkat, da lažje priplava na površje.

Glej, v tem bi ti pa prav rada bila podobna. Res. Sicer ne gre za neko večvrednost, vsaj pri meni ne, gre bolj za občutek oz. prepričanje, da je moški tisti, ob katerem bom lahko živela življenje, ki si ga želim živeti. Ali pa gre za občutke. Torej, če določenih občutkov (zaradi samskega življenja ali življenja z nepravim moškim) v meni ne bo, bom to smatrala kot nekaj manj, neizpolnjeno. Saj to samo po sebi ni nekaj problematičnega, dokler ne pride do kakšnega spora. Torej, če bi lahko bi bila osvobojena.

Saj bi ti privoščila. Upam pa, da potem ne boš tako kot jaz.

Ah,
se vidi da sem bolj klavrne volje, pa nič ne berem kot šalo… 🙂

Nevarna želja It, pri čemer moram poudariti, da jaz nisem tako fajn in urejena oseba, kakor se včasih tu poskušam z mojimi besedami predstaviti oz kar želim reči je, da če bi vse ženske tako gledala na življenje kot jaz bi človeštvo kmalu izumrlo – nisem ravno tipična ženska, ki bi sanjala o tem, da bo imela moža, kateri bo zame vse naredil, me cenil, spoštoval in občudoval ne glede na karkoli ter obratno in ravno tako ne sanjam o tem, da bi pod vsakim pogojem imela obvezno otroke (priznam, da nimam materinskega nagona, če bi bil prisoten bi tudi na potencialnega moškega precej drugače gledala, bi se mu verjetno podrejala zaradi otrok). Zavedam se, da človek ne more imeti vsega oz da so številne (usodne) želje pri katerih je potrebno trezno premisliti, ali so prava izbira ali ne, ali se v tem dolgoročno vidiš in ko začnem o vsem skupaj razmišljati, ter ocenjevati pri čem sem in kaj se mi ponuja, raje ostanem sama in vendarle ne morem mimo tega, da ne bi omenila kako otročje ali nekoliko neodgovorno je od izbranega človeka pričakovati, da bi pa z njim res lahko zaživela tako super in fajn kot sem zamislila…to je le fikcija s pridihom iluzije. Ljudje bi morali živeti s tem, kar smo izbrali ne pa ko nam je to končno dano iščemo nenehno vzroke, zakaj resnica ni tako lepa kot naš film v glavi – waste of time.

It, zakaj si klavrne volje?

It, kaj je zdaj to? Meni si tako simpatična kot človek, še bolj v živo kot preko pisanja… no a ni nekaj najlepšega za žensko, gledati svojega otroka, ki ga imaš z nekom, ki si ga vsaj nekoč občudovala, kako raste… gledati sebe v njem in gledati njega v sebi, kako te vzgaja nazaj… četudi se ti veza ne izide?

Ma pride tak dan no… sploh med prazniki…

Pristnost. Pristnost.

Tukaj se oglašajo razne borke za osvoboditev izpod jarma gospodinjskih del, katerim je očitno edino gospodinjsko opravilo celodnevno pisarjenje po internetu. Sicer pa ne vem, zakaj se jim zdi gospodinjstvo nekaj v kar so prisiljene? Kdo jih sili? Če nočejo prati, likati, kuhati, pospravljati, naj tega pač ne počnejo. Če so jim partnerji in otroci tako breme, naj ostanejo samske in brez. Naj živijo za druge stvari. Ne pa to stalno pritoževanje, kako dedci, katere so si izbrale, niso ustvarjeni po njihovih predstavah. Saj tudi one verjetno niso po njihovih, s tem stalnim pritoževanjem. Ampak mnogo žensk je pač takih, da se ne zanimajo za nič na svetu. In takim potem ne preostane drugega, kot da cele dneve drgnejo tiste stanovanjske površine, da jim čas mine, potem se delajo pa nesrečne zaradi tega. Če se pa dec zanima za svet okoli sebe, prebere kakšen časopis, pogleda kakšno oddajo, hodi debatirat s frendi v bife, ima kakšne svoje hobije, je pa takoj obsojan, ker ni tako prazen in ignorantski kot njegova gospodinja.

Res je. Sem se že sam spraševal, zakaj ženska vztraja pri takšnem, saj jo nihče ne sili. Prav tako pa ni moški tisti, ki bi jo naučil, da v odnosu igra vlogo čistilke in se počuti kot služkinja.

Igra vlog ni tako enostavna. Igra, ki jo igrajo že generacije.

Meje teh iger so se že močno izbrisale. Kaj počne moški in kaj ženska… vse se prepleta, ni več strogih meja.

Saj, tudi sama se strinjam, da tisti/tista ki se v odnosu ne počuti več cenjena, ljubljena… naj preseka ta odnos, gre naprej, naj sega po sanjah, če je le to možno.

Ti, avtor, pa si s postom, ki si ga napisal, izpostavil prav tisto, kar tako obsojaš pri ženski. Nerazumevanje, grobost, zlovoljnost… In potem te čudi, če so/smo ženske tudi takšne.

Tudi to je vloga. Prepričanje. To, da je duša odnosa. Da vse prenaša, se z vsem (vsaj navidezno) zadovolji, da vztraja, prilagaja, miri strasti, živi začrtano življenje, si laže, če ne gre drugače.
Prepričanje, da moški vsega tega ne zmore, ne čuti, mu ni treba, karkoli pač že…

Zato pa jaz ne živim v skupnem gosopodinjstuv.
On pri sebi, jaz pri sebi. Čistim samo za sabo in tako naprej. On pa zase :).
Ko bom pa našla nekoga, ki bo za tako skupno življenje, da bo prevzel pol gospodinjskih del, potem pa bom za skupno življenje. Prej pa ne.

Pa boš tudi ti prevzela pol negospodinjskih, moških del ? 🙂

Ampak, če zdaj on čisti zase, pomeni, da že zdaj prevzema pol gospodinjskih del. Ali pa ima v svojem stanovanju kakšno pomočnico? 🙂

In katera so ta dela, ki so menda moška? Naštej.

Pa boš tudi ti prevzela pol negospodinjskih, moških del ? :)[/quote]

Odvisno kje živiš. Če živiš v bloku, brez otrok, potem je negospodinjskih del res zanemarljivo, v primerjavi z gospodinjskimi.
Pa tudi gospodinjskih del ni tako veliko, da bi bilo potrebno iz tega delati nek velik problem.

Če pa živiš v hiši in imaš otroke in če izhajaš iz tega, da si partnerja delita opravila, potem se pričakuje, da ženska tudi pomaga pri negospodinjskih opravilih.
Na primer priprava drv, štihanje na vrtu, da zakuri…..Sodeluje pri nabavi špecerije, pri vzgoji otrok, odpelje otroka v vrtec…..A hkrati pa tudi moški potem občasno pomije posodo, pomete…..Torej, vsa dela vsaj približno na pol.

Normalno. 🙂
Če lahko zdaj poskrbi za sebe, potem ne vem, zakaj v odnosu ne bi mogel.

Seks, seks, pa seks in seks, ter :))))))) Bogi moški.:)))

Seks, seks, pa seks in seks, ter :))))))) Bogi moški.:)))[/quote]

Sem pričakovala, da bo to Robi zapisal v odgovoru o moških delih…no fajn, da si ga vsaj ti dopolnila :))))

Seks, seks, pa seks in seks, ter :))))))) Bogi moški.:)))[/quote]

Sem pričakovala, da bo to Robi zapisal v odgovoru o moških delih…no fajn, da si ga vsaj ti dopolnila :))))[/quote]
To ne štejem med delo, ampak med zabavo. 🙂

Sem pričakovala, da bo to Robi zapisal v odgovoru o moških delih…no fajn, da si ga vsaj ti dopolnila :))))[/quote]
To ne štejem med delo, ampak med zabavo. :)[/quote]

Kaj pa delo združeno z zabavo? :)))))

Joj Robi si smešen. Kdo pa misliš, da mi zdaj štiha pa drva cepi?
Kdo mi kuri? ITD… zdaj pa delam vse to sama. Ne samo pol tega, ampak vse to.
Samo večini moških se sanja ne kako delat s sekiro, če smo že ravno pri tem.

Odvisno kje živiš. Če živiš v bloku, brez otrok, potem je negospodinjskih del res zanemarljivo, v primerjavi z gospodinjskimi.
Pa tudi gospodinjskih del ni tako veliko, da bi bilo potrebno iz tega delati nek velik problem.

Če pa živiš v hiši in imaš otroke in če izhajaš iz tega, da si partnerja delita opravila, potem se pričakuje, da ženska tudi pomaga pri negospodinjskih opravilih.
Na primer priprava drv, štihanje na vrtu, da zakuri…..Sodeluje pri nabavi špecerije, pri vzgoji otrok, odpelje otroka v vrtec…..A hkrati pa tudi moški potem občasno pomije posodo, pomete…..Torej, vsa dela vsaj približno na pol.

Normalno. 🙂
Če lahko zdaj poskrbi za sebe, potem ne vem, zakaj v odnosu ne bi mogel.[/quote]

Ob takšnem zapisu človek malo podvomi, da si bila res tako s strani tipov prezrta, vkolikor si res tako prepričana v njihove sposobnosti vihtenja sekire 🙂 Imaj raje v glavi, da če na takega naletiš, ga boš pa naučila…a je to tak problem? Ne, po tvojem je bolj enostavno drugemu dokazovati, da imaš vse v malem prstu (beri: točno s tem nekomu drugemu pokažeš, da ti ni potreben) kakor požreti lasten ego.

To ne štejem med delo, ampak med zabavo. :)[/quote]

Kaj pa delo združeno z zabavo? :)))))[/quote]
Za delo potem poskrbijo otroci, kot produkt zabave. 🙂

Seveda pa moški raje nagradimo žensko z “zabavo”, če ona dobro opravi svoja gospodinjska opravila.:)
Kot pravi Katenjka…Ona z dobro pripravljenim kosilom izraža ljubezen do moškega…Moški pa poskrbi za desert. 🙂

Saj pa imaš ljubimca ? Ali ne ? 🙂