Saj vem, da smo že “malo” tečni s prošnjami za predloge knjig, vseeno pa je dobro prebrati kakšno kritiko, predlog, idejo. Sploh, ko se eden nas, manjših poznavalcev znajde v knjižnici in pograbi tisto knjigo, ki ima najlepše platnice.

Zato, če se še komu ljubi, če ima še kdo voljo izpolnjevati naše neprestane prošnje po idejah, sem še ena kandidatka zanje.

Rada bi izvedela čimveč naslovov knjig, ki niso limonade, ki so pisane zaradi dobre vsebine, ne le zato, da bi predstavile neko idejo, ki jo avtor na vsak način hoče obelodaniti ljudstvu (nikar česa takšnega, kot je Iščem impotentnega moža, kopij Jane Eyre – ki mi je bila čisto všeč – ki jih izvaja Holtova, nikar nedomiselnosti).
Zato pa bi prebrala kaj rahlo do zmerno norega, humornega, odbitega, a vseeno inteligentnega, kaj v stilu Douglasa Adamsa, Mazzinija, lahko tudi ciničnega v stilu Vitomila Zupana, vendar pa ne tako zelo neberljivega, kot sta Henry Miller in avtor Fužinskega bluza.

Črni humor, cinizem, pridih srhljivosti (hm, ni treba, da je samo pridih, ampak Kingovih bukev mi bo počasi zmanjkalo), to iščem. Vseeno pa, prosim, upoštevajte, da moj iq ni ravno 200, zato tudi ne bi prebavila česa težavnejšega. Pa tudi česa takšnega, kar daje vtis, da je skupaj spravil zatežen starček v obdobju najhujše depresije, ne.
Predvidljivost Digitalne trdnjave me je ravno tako odbila, kot me odbije popoln Hollywoodski izdelek z jokavo srečnim koncem.
Kaj točno je bilo smešnega pri Gozdu obešenih lisic, tudi to mi še vedno ni jasno. No, ko sem dokončala zadnjo omenjeno, se mi je zdelo smešno le to, da je tako obupno dolgočasna. Ženske Bukowskega ravno tako. Glede na pohvale drugih, ki sta jih poželi ti dve knjigi, me je že rahlo zaskrbelo za lastno zdravje 🙂

Na smrt slavni sem požrla v eni noči, prej nisem šla spat. Igra s hudičevim repom je pred kratkim doživela ponovitev, zato pa na žalost še vedno čakam, da bo Menuet za kitaro neizposojen. Trije v postelji je sicer čisto prebavljiva, vendar bi tokrat raje kaj drugačnega, izvirnejšega. Celestinska prerokba – pa kaj je avtor resno mislil s temi idejami?! Vse je izgledalo, kot da je mislil smrtno resno in uspel odnose starši-otrok, jaz-drugi, prejemniki-odjemalci energije, videti le iz lastnega zornega kota, ki ga je grdo posplošil, kot da velja za vse nas. Ob tem sem ves čas vzklikala: japajade. Fikcija gor al dol. Rože za Algernona – srednja žalost.

Kljub temu, da sem natrosila precej želja in “neželja,” upam, da bom dobila kakšen predlog.
Res, da ponavljam tečnarjenje za predloge, kot mnogi tu, lahko pa mi štejete v dobro, da sem se zelo potrudila z opisom tega, kar bi rada, česa ne bi in kaj je zmerno sprejemljivo:)

Hvala.

Hm, upam, da sem te dobro razumela in da ti bo kaj od tega všeč (marsikaj je bilo tu že omenjeno) …

Nenad Veličković: Sahib: impresije iz depresije
Baretić, Renato: Osmi povjerenik/Osmi povjerenik
Jonathan Safran Foer: Vse je razsvetljeno
Mart Lenardič: Moje ženske, Še večji Gatsby
Peter Carey: Tatvina, ljubezenska zgodba, The Tax Inspector
Andrej Nikolaidis: Mimesis
Saul Bellow: Humboldtova oporoka, Henderson, kralj dežja, Herzog
Zoran Ferić: Mišolovka Walta Disneyja
Jonathan Franzen: The Corrections/Popravki
Christopher Brookmyre
Kinky Friedman
Nicole Krauss: Zgodovina ljubezni
Ante Tomić: Veliki šoping
Patricia Highsmith: Edith’s Diary
John Irving: Hotel New Hampshire
Witold Gombrowicz: Ferdydurke
Miljenko Jergović: Srda pjeva, u sumrak, na duhove
Donna Tartt: The Secret History
David Lodge
Fay Weldon: The Shrapnel Academy
Vedrana Rudan: Uho, grlo, nož, Ljubav na poslednji pogled

Hvala. Morala bom kaj napisati pod rubriko kaj beremo, da sporočim kritike predlogov.

Hehe, tudi moj IQ ni 200, o tem sem prepričana. 🙂 Vseeno pa menim, da ni leposlovne knjige, ki bi me toliko ‘nadmudrila’, da ne bi znala razvozlati zgodbe, tona in namena. Problem je le v slogu ali načinu pripovedovanja – ta pač potegne ali ne.

Glede predlogov ti priporočam kar naše ‘mesečne’ teme. Vrglo bo marsikaj.