Pozdravljena,?
Pozdravljena,
sporočam ti, da … je ok,
lahko pa tudi:
Pozdravljena!
Sporočam ti, da …
Ni neke strašne razlike, povsem iz navade sama največkrat uporabim prvo različico. Mogoče zato, ker se mi zdi vzklični stavek tu malo pretiran, pika kot končno ločilo (s katero bi v pisavi naznačila, da sem po pozdravu malo zastala) pa ni primerna ob koncu pozdrava.
Ampak lahko pa bi tudi zagovarjala mnenje, da dandanes vsi močno hitimo in si niti toliko časa ne vzamemo, da bi za pozdravom malo predahnili, preden naslovnika zasujemo s sporočili 🙂
Jaz v slovenščini in nemščini vedno pišem z vejico in nadaljujem z malo. Pri angleščini sem se pa navadil pisati klicaj in nadaljevati z veliko. To pa predvsem zato, ker me je črkovalnik pri angleščini vedno opozarjal, če sem napisal vejico. Nisem pa se poglabljal ali pri tem obstajajo v angleškem jeziku druga pravila.
ah napisal:
> Jaz v slovenščini in nemščini vedno pišem z vejico in
> nadaljujem z malo. Pri angleščini sem se pa navadil pisati
> klicaj in nadaljevati z veliko. To pa predvsem zato, ker me je
> črkovalnik pri angleščini vedno opozarjal, če sem napisal
> vejico. Nisem pa se poglabljal ali pri tem obstajajo v
> angleškem jeziku druga pravila.
Vidiš, zanimivo. Ravno v angleščini je pravilo, da pozdravu sledi vejica (lahko pa namesto nje dvopičje), vendar se nadaljuje z veliko začetnico, npr.:
Dear Sirs,
We would like to inform you …
Menim, da se je ta način dokaj uveljavil tudi pri nas (s tem, da se po pozdravu nadaljuje z malo začetnico), čeprav tradicionalisti vztrajajo, da to ni slovensko. Jaz ta način uporabljam, ker se mi zdi bolj prijazen, kakor je tudi že navedla Jana10. Čeprav – v poslovnih pismih ta uvodni pozdrav spustim, zaključim pa običajno:
S spoštovanjem!
V angleščini pa je tudi tu vejica, npr.:
Yours sincerely,
Filip Lipsky