Pozdravček

Tako. Moje potovanje se je zaključilo in včeraj sem prišla domov. Provansa je še vedno enkratna; temperature definitivno višje od tukajšnjih, kar je tudi razlog za vsakodnevno kopanje v bazenu in tudi morju 🙂 V tem času je sicer zaradi namakanja polj precej komarjev, vendar me to ni skorajda nič motilo. Zvečer sem jihp o sobi malo polovila z električnim lovilcem pa je bilo :o)
Pa če se dotaknem še kulinarike; vsak dan smo kuhali kaj novega. Ne čisto tipično provansalsko, vendar me bodo ti okusi vedno spominjali na to deželo. Veliko smo pojedli jagnjetine, tudi raca je bila kar pogosta. Sicer pa veliko sirov ter tudi morski sadeži. Zelo dobre so majcene školjkice (Tellin), pa tudi škarpeno smo enkrat naredili. Za večerjo pa priljubljen narezan paradižnik z mladim kozjim sirom, baziliko, mlado čebulo, olivnim oljem in balzamičnim kisom.
Drugače je zelo dobra provansalska jed DOB (ne vem če sem prav napisala); gre za bikovo meso, kuhano v rdečem vinu, s polno začimbami.
Kupila sem tudi knjigo o provansalski kuhinjni takoda če kdo potrebuje kakšen specifičen recept, lahko preipšem 🙂
Tako…tole so prvi vtisi. Sedaj grem pa na branje postov, ki sem jih zamudila. Verjetno bom potrebovala kar nekaj časa :o)

Uh, Kresnica, sedaj bi še kar jaz šla v provanso…..verjamem da si se imal alepo, sama tam še nisem bila,s em pa gledala slike. Če preskočim h kuhanju bi se kar priporočala za kakšen recept z zelenjavo, sedaj za poletne dni in tudi kakšnega bolj “zimskega” 🙂 Zelo bi ti bila hvaležna tudi za kakšen receptek za piškote, še posebej če so notri v knjigi kakšni canistrelli ali pa navettes (o teh dveh sem pisala malonižje pod postom Janež in canistrelli), pa tudi drugi bodo v redu 😉
Hvala in LP, zala

Zala, provansalske sladice so tako zelo celo preveč sladke, da jih po pravici povedano niti nisem jedla. Če sem kaj poizkusila, so bile to njihove slastne crepes (tanke palačinke); in tudi Callisons – izredno sladki mandljevi kolački.
Največkrat smo kar v trgovini kupili Creme Brulee v steklenih posodicah in jih doma karamelizirali. To je bil eden od zelo priljubljenih desertov. Vsako leto posnamem tudi kakšno fotografijo ko jemo to sladico, saj je kar zabavno z “brenerjem” žgati sladkor na vrhu in naredi se taka lepa hrustljava skorjica.

Aja, pa še to lahko napišem; v Provansi sem delala skutine ledene kocke. Recept sem si sprintala iz tukaj, pa sem mislila, da bo peka podobna kakor doma. No, ni bila 🙂
Njihova skuta je zelo tekoča. Malo bolj kot naša kisla smetana. In tudi kisla smetana je po strukturi precej drugačna. Ko sem anredila podlago in jo spekla, sem nanjo vlila skutino maso (ki je bila že na pogled ZELO tekoča) in kaj se je zgodilo – bila je tako tekoča, da se je pomešala z že pečeno podlago 🙂
Potem pa ko sem začela delat zgornjo plast (ki naj bi bila bela), sem ugotovila, da je vanilijev sladkor rjave barve :o).
Kocke so bila precej nižje kakor ponavadi in tudi drugačne barve so bile. Ampak okus je bil dober, kar je najpomembnejše. Rezali smo malo večje kose in jih nekaj tudi zamrznili za kasneje.

Ali kdo ve kje je Babi? Mogoče na dopustu?

Kresnica dobrodošla nazaj v kruto realnost (vsaj jaz tako doživljam vrnitev z dopusta) ;-)).

Babi je menda nekje na Gorenjskem – potepuška ;-))

O, potem pa je nekje v moji bližini 🙂 Škoda, da nisva izmenjali telefonskih.
Sonce, imaš prav…tale vrnitev domov je bila res kar sprememba – iz čisto toplega, poletnega ozračja v hladno gorenjsko klimo… Zdajle na veliko razmišljam o izdelavi albuma in zbiram razne dodatke zanj.