požar
Verjetno gre preprosto samo za to, katera beseda prevladuje v rabi – pod določenimi pogoji seveda.
Pri besedah, ki se končajo na r, je že tako na robu, ali se osnova pri sklanjanju podaljšuje z j ali ne, odločujoč dejavnik pa je raba. Za Shakespeara/Shakespearja je npr. mogoče besedo sklanjati po obeh načinih, SP daje prednost podaljšavi osnove z j.
Pri požaru in Požarju se je verjetno tako usedlo že v rabi in zato po mojem mnenju striktnega pravila ne more biti.
Še en primer je okvir; ta tudi pozna sklanjanje s podaljšavo z j in brez podaljšave. Podoben primer podaljšave z j je še Novi Pazar, Novega Pazarja …
Zanimivo je, da mi pri pravem požaru (ogenj) ne pride, vsaj meni, na misel podalješavnje osnove z j, po drugi srani pa pri Požarju (novinar) tisti j pride sam po sebi.
Dokaz, da jezik ni matematika, mogoče tudi merilo za opredelitve materinščine (tema izpred nekaj dni). Verjetno take podrobnosti oz. razlike človek čuti le v maternem jeziku.
Enako je v primeru sever – Sever.
Ljudje s severa …
Staneta Severja …
Sama ponavadi izhajam iz sistema, da lastna imena podaljšujejo osnovo, občna pa ne. Seveda tudi to ne drži vedno, kot je že Nataša omenila – okvir – okvira – okvirja.
Vendar je tudi pri okvir(j)u razlika v pomenu. Pri abstrahiranju j-ja ponavadi ni (V okviru tega in tega …). Pri konkretnem predmetu j ponavadi je (slika v okvirju).
K.