povratni osebni zaimek
Mogoča sta oba zapisa, odvisno od pomena zaimka.
Če nekdo (1) zavrne sredstvo, ki je bil dano za njegovega partnerja (2), to pa je bil za (2) neugodno, je torej (1) zavrnil zanj (za (2)) neugodno sredstvo.
Če pa je (1) presojal sredstvo, ki velja samo zanj (torej za (1)), je zavrnil zase neugodno sredstvo.
Hvala za odgovore. Še enkrat sem malo natančneje sem pogledala, kaj me je zbegalo. In sicer primer:
… zaradi enakopravnosti s partnerjem, ki lahko zavrne vsa zanj neugodna sredstva, je stranka …
Povratni osebni zaimek se uporablja za osebek. Osebek v gornji povedi pa je “stranka”, medtem ko sredstva pa lahko zavrne partner, ki ni osebek.
Osebni zaimek, o katerem se sprašujem, je v odvisnem stavku. Kaj pa zdaj?
V takem primeru, kjer pride do dvoumnosti, vedno priporočam, da se pusti zapis, kot je v izvirniku. Lektorjev poseg lahko v takem primeru povzroči več škode kot koristi.
Če pa za nasvet sprašuje pravnik (oz. pač nekdo drug, ki tole piše), se mu razloži pravilo izbire zaimka. Brala sem že kar nekaj pravnih besedil, ki so po jezikovni plati en hud bog pomagaj, ampak kaj češ, sami tisto zagovarjajo kot edino pravilno.
Torej pride do navzkrižja med dvema strokama. In po mojem mnenju je treba najti pameten kompromis med strokama oz. ostane zapis, kot je relevanten v stroki, ki ga uporablja. Torej pustimo npr. pravnikom čeprav okorelo pisanje, da le pravno zdrži.
Še enkrat isto vprašanje, bolj natančno izluščeno iz prejšnjega balasta.
Ali menite (oziroma ali lahko navedete kakšno tehtno slovnično pravilo), da se povratni osebni zaimek uporablja tudi za samostalnik, ki ni v imenovalniku in ni osebek? Pa če se omejimo na slovnično pravilnost.
… zaradi enakopravnosti s partnerjem, ki lahko zavrne vsa zanj/zase neugodna sredstva, je stranka …
Pravzaprav po vsem, kar smo premleli, niti ni več tako dvoumno: partner lahko zavrne, kar je zanj neugodno, torej on zavrne zase neugodna sredstva.
Kako pa so zapisali v izvirniku?