Danes sem že spet v eni razpravi naletela na omembo “povprečnega bralca”. Ta sintagma me vedno nekoliko zjezi, ker si ob njej ne znam predstavljati prav ničesar. Včasih očitki letijo na slovenske pisatelje, včasih na založbe, včasih na komisije raznih nagrad in priznanj, češ da premalo upoštevajo “povprečnega bralca”. Po mojem mnenju povprečnega bralca sploh ni, razen nemara kot statistični podatek v smislu “slovenski bralec v povprečju prebere 1,7 knjige na leto”, kar (govorim na pamet) lahko pomeni, da jih nekateri preberejo 10, drugi 100, tretji pa nobene. Podobno kot ima “povprečna” slovenska družina 1,2 otroka.

Kakšni občutki se vam, dragi Molji, porajajo ob omenjanju povprečnega bralca in kaj si ob tem predstavljate?

Stvar je povsem jasna, to je večinski okus. Kakšen je večinski okus v glasbi, vemo vsi. Tu v glavnem ne gre za glasbene presežke in inovativnosti. Nekaj podobnega je v literaturi. V večini gre za ne preveč zahtevne bralce, ki uživajo v ljubezenskih in ženskih romanih in ne iščejo besednega artizma in niti filozofske refleksije in ne berejo z vsemi registri percepcije. Če si knjige Victorie Holt mesečno sposodi 2000 bralcev, nobelovce pa 30 ali 50, je odgovor na dlani.

Povprečni bralec bere življenjepis Urške Čepin, ne bo pa prebral Feynmanovega življenjepisa. Kar pa ne pomeni, da je neumen, pač pa, da v knjigi išče pozabo in sprostitev.

Hja … Po mojem življenjepis Urške Čepin bere bralec, ki rad bere življenjepise raznih uršk in damjanov. Victorio Holt rade berejo bralke Victorie Holt. Uliksesa v naši domovini morda prebere le peščica ljudi. Mnogi berejo ljubavne vikend romane in krimiče, nekateri uživajo v sodobnih prevodih grških klasičnih del (in eden takih mi je zadnjič rekel, da se mu zdi, da je teh del mnogo premalo na trgu). Nekateri berejo samo zgodovinske romane, drugi samo poljudno znanstvene knjige. Poznam tudi nekaj sicer zelo inteligentnih ljudi, ki leposlovja ne berejo sploh. Ljudje, skratka, berejo vse mogoče ali pa nič in vse to je Ok. Samo besedna zvezna “povprečni bralec” me še vedno moti. Ker če gre za večinski okus, kot sugerira Povprečni bralec, potem bi iz tega lahko izpeljali besedno zvezo “večinski bralec”, ki pa prav tako kot povprečni ne bi pomenila nič kaj dosti. In ker sem v nekaterih ozirih na moč nevedna, ne vem niti tega, kakšen je večinski okus v glasbi, kaj šele v literaturi 🙂 Okej, lahko sprejmem definicijo “ne preveč zahteven bralec” in tisto, kar je zapisal moj replikant. Mah …

Mene razjezijo izjave, kot je recimo: “V Sloveniji manjka vrhunskih bralcev, zato založbe ….” Delitev na vrhunske, nevrhunske ipd. bralce je žalitev za večino ljudi. Ljudje imamo svoje okuse in knjigo obravnavamo iz različnih zornih kotov. Imamo samo literaturo, ki jo ljudje berejo in tisto, ki jo ljudje pač ne berejo. Hitro pridemo do položaja, ko t. i. “vrhunski” avtorji zase zahevajo privilegije, ki jih po logiki ne bi smeli imeti. Naš 2 milijonski narod ne more imeti 500 vrhunskih književnikov. Morebiti jih je 10 ali 15, pristanem največ na število 50. Tudi na idejo “vrhunskega” bralca ne pristanem, kajti tudi to pomeni privilegije – financiranje njihove veselice preko hrbta vseh v obliki8 subvencije za tisk, honorar, socialne prispevke, torej življenje preko tujega hrbta za zadovoljstvo ozkega kroga samozvanih “vrhunskih” karkoli so že. Vrhunski pisatelj je sposoben napisati uspešnico, ki jo bo prodal v 5000 izvodih in zatem del dobička prelil v literarno postastico za posvečene elitne kroge, ki naj to plačajo. Zakaj bi davkoplačniki morali plačevati razkošje manjšine, da se preserava z neko vrhunskostjo. Pri nas gre tako – Janez reče za Jožeta, da je vrhunski pisatelj, a Jože to ob drugi priliki reče za Janeza in potem oba živita na račun preobremenjenega proračuna. Zaradi te igre so potem na stranski tir potisnjeni avtorji, ki pač nimajo razkošja, da pripadajo kakšnemu klanu “elite”. Najprej izdajo delo brez subvencij, zatem so na repu nakupov knjižnic in še knjigarne se jih otepajo. Ja, Slovenija je omejena dežela povprečnih smaovšečnežev, polnih idej o lastni božanski veličini.

Ja. Vrhunski bralec je podobna etiketa kot povprečni bralec. Etikete so pa itak fuj. Bralec je bralec. Poskušati ustreči vsem je podobno kot ustreči nobenemu. Živim pa v veri, da vsaka knjiga svojega bralca najde, kot tudi vsak bralec najde knjige, ki mu teknejo. Zato se bom tudi v prihodnje še nasršeno vtikala v etiketiranje bralcev “navzdol” ali “navzgor”, ker je – kot pravi prejšnji komentator – žaljivo. Političnim debatam se pa iz načelnih razlogov izogibam 🙂

Jaz pa govorim o širokem in ozkem krogu bralcev. Tako npr. za poezijo ne bom rekla, da je za elitne ali nadpovprečne ali xy bralce, ampak da je za ožji krog bralcev. In obratno, proza, zlasti plaža, pač za širši krog bralcev. Obe stvari imata zame (kot avtorico) pluse in minuse. Jasno pa, da bi si želela, da bi si tudi mojo Zaskorjeno v letu dni sposodilo več kot TRIJE ljudje.
Tako je to.